|
Vojna
v Sredozemskem morju se je začela 10. junija 1940 z vstopom Italije v
vojno. Po porazu Francije 24. junija je ta postala največja pomorska
velesila v Sredozemskem morju, zato je začela vedno bolj ogrožati
Britanske konvoje, namenjene v Egipt, kjer so se boji po posredovanju
Nemcev zelo zaostrili. S porazom Francije pa se je pojavil problem še z
ostankom Francoske bojne flote, ki je ostala zvesta francoski vladi v
Vichiyu. Ta je bila pod velikim vplivom Nemcev, zato so Britanci
sklepali, da je le še vprašanje časa, kdaj se bodo Nemci polastili te
mogočne flote in jo uporabili v svojo korist. Da bi Britanci to
preprečili, so od Francozov zahtevali, da svoje bojne ladje razorožijo,
ali pa jih predajo Britancem. Ker so Francozi zahtevo zavrnili, je
britansko ladjevje 3. julija 1940 napadlo francosko pomorsko floto pri
Mers-el-Kebir na obali Severne Afrike in jo popolnoma uničilo. 11.
novembra so britanska letala iz letalonosilke HMS Illustrious (R87)
napadla italijansko ladjevje, zasidrano v Tarentu, in potopilo ter
poškodovalo več bojnih ladij.
Jeseni leta 1940 je Italija brez Hitlerjeve vednosti iz smeri Albanije
napadla Grčijo in doživela strahoten poraz, zaradi katerega je skoraj
izgubila še Albanijo. Spomladi leta 1941 sta Nemčija in Italija skupaj
napadli Jugoslavijo in Grčijo. Nemška vojska je ob pomoči italijanske
brez težav porazila jugoslovansko, grško in britansko vojsko. Po padcu
Grčije sta se bili grška in britanska vojska prisiljeni umakniti na
Kreto, vendar je po nemškem letalskem desantu kmalu padla tudi ta, zato
je temu sledila evakuacija britanskih čet v Egipt. Med 27. in 29.
marcem je italijanska mornarica doživela še en poraz. V bitki pri rtu
Matapan je izgubila pet ladij, ena pa je bila huje poškodovana, medtem
ko so Britanci izgubili eno samo letalo, več ladij pa je bilo
poškodovanih.
Leta 1941 je do bojev prišlo tudi v Libanonu in Siriji, ki sta bili pod
nadzorom Francozov, zvestih Vichiyu. Vzrok za začetek britanske vojaške
operacije proti Francozom je bilo sestreljeno nemško letalo v Iraku,
ravno v času, ko je tam potekala vstaja proti Britancem. Ker bi nemško
letalo lahko v Irak priletelo le s smeri ene od teh dveh držav, so
Britanci sklepali, da imajo Nemci tam svojo oporišča, ki jih je
potrebno uničiti.
Z razmahom bojev v Severni Afriko je postala vedno bolj pomembna tudi
Malta, majhen otok na pol poti med Egiptom in Gilbertarjem, ki se
nahaja blizu italijanske obale. Zaradi svoje lege je imel otok zelo
pomemben strateški pomen, saj je lahko služil kot vmesna postojanka za
poškodovane ladje, namenjene v Egipt in Severno Afriko, iz letališč na
otoku pa je bilo možno nadzorovati sovražnikove pomorske poti in
napadati mesta na jugu Italije. Ker Nemci in Italijani otoka nikoli
niso imeli priložnosti zasesti, so se odločili, da ga bodo v bitki za
Malto izstradali, vendar je otok nekako zdržal vse do poraza sil osi v
Severni Afriki.
Po končanih bojih v Severni Afriki, je v operaciji Husky 10. junija
1943 prišlo do izkrcanja zavezniških čet na jugu Sicilije, ki so jo
brez večjega odpora zasedli. 3. septembra so se zavezniki v operaciji
Baytown izkrcali na jugu Italije in začeli brez večjih težav prodirati
proti severu. Temu je 8. septembra sledila kapitulacija Italije, ki je
nato prestopila na stran zaveznikov. Ti so se 10. septembra v operaciji
Avalounch izkrcali še pri Salernu, vendar se je njihova hitro
napredovanje kmalu ustavilo pred nemško zimsko obrambno črto. Da bi to
obrambno črto obšli, so se izkrcali pri Anziu, kjer pa so padli v
nemško past, zaradi česar se je izkrcanje sprevrglo v pravo nočno moro,
iz katere ni bilo videti izhoda. Pomlad leta 1944 je prinesla nov
začetek. Po krvavih bojih za Monte Cassino je bila nemška zimska
obrambna črta prebita, zato je junija končno padel Rim, vendar pa so
Nemci na severu države postavili Gotsko obrambno črto, zaradi česar je
bilo zavezniško napredovanje ponovno ustavljeno vse do pomladi leta
1945. Nič bolje se Nemcem ni godilo na Balkanu. Zaradi napredovanja
Rdeče armade na vzhodni fronti in vse močnejšega odporniškega gibanja v
Grčiji in Jugoslaviji so se bili prisiljeni umakniti. Z umikom nemških
čet in Francije, Italije, Grčije in Jugoslavije so se boji v
Sredozemskem morju in njegovi okolici končali.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
