|
Vojna
v Severni Afriki se je začela 11. septembra leta 1940, ko je
italijanska vojska pod poveljstvom Rodolfa Grazianija s petimi
divizijami preko Libije vdrla v Egipt. Po začetnih uspehih so se
vkopali pri Sidiju Baraniju in čakali na britanski protinapad.
Zavladalo je trimesečno zatišje, ki so ga Britanci izkoristili za
okrepitev lastnih sil in za priprave na protinapad. Decembra je
britanska armada, ki ji je poveljeval Archibald Wavell, izvedla veliko
ofenzivo in v dveh mesecih pregnala Italijane 800 km nazaj v Libijo,
pri tem pa zajela več kot 130.000 italijanskih vojakov. Britansko
napredovanje se je ustavilo šele pri Benghaziju, potem ko je padlo že
več močno utrjenih italijanskih utrdb, vključno s Tobrukom.
Ker je kazalo, da bo Mussolini kmalu ob vso Severno Afriko, mu je
Hitler poslal dve diviziji, poimenovani Afriški korpus, pod poveljstvom
Erwina Rommla, ki je prišel v Tripoli februarja 1941. Ta je začel svojo
prvo ofenzivo 24. marca 1941, le nekaj tednov pred nemškim napadom na
Jugoslavijo in Grčijo. V bliskovitem napadu je pridobil nazaj skoraj
vso izgubljeno ozemlje, za seboj pa je pustil obkoljeno angleško
posadko v Tobruku. Nemško letalstvo je iz oporišč v Tripolitaniji in na
Siciliji napadlo Aleksandrijo, Port Said in Suez ter tako uspešno
preprečevalo dovoz čet in materiala v Egipt. V naslednjih štirinajstih
mesecih se je fronta po krvavih bitkah premikala sem ter tja po
puščavi. Enkrat so zmagali Angleži, drugič je zmagal nemški Afriški
korpus. Spomladi leta 1942 je padel tudi Tobruk, ki je bil že dalj časa
trn v Rommlovi peti, potem pa se je ta na 110 km približal
Aleksandriji. Fronta se je nato ustavila pri znamenitem kraju El
Alamein. V tem času si je Rommel pridobil vzdevek "puščavska lisica".
Zaradi angleškega poraza na Afriškem bojišču je Churchill avgusta 1942
odletel v Kairo, da bi osebno reorganiziral svoje vrhovno poveljstvo.
Za Auchinleckovega naslednika je določil Harolda Alexandra za
poveljnika vseh srednjevzhodnih sil. Za poveljnika osme armade,
poimenovane "puščavske podgane", si je izbral W. H. E. Gotta. Ker pa je
ta umrl v letalski nesreči, ga je nadomestil Bernard Montgomery. Ta se
je takoj lotil prerazporeditev v armadi.
Po reorganizaciji britanske osme armade je začel pripravljati nov napad
na nemško armado pri El Alameinu. 23. oktobra 1942 ponoči se je začela
ena najbolj znamenitih bitk na svetu. Napad je bil za nemško armado
popolno presenečenje. Ko se je Rommel 25. oktobra vrnil na fronto, sta
mu ostali le dve možnosti: naprej ali nazaj. Čez dva dni je spoznal, da
je bitka izgubljena, zato je 2. novembra ukazal umik, vendar je bilo že
prepozno, saj je bila pot za umik odrezana. Kljub temu pa se mu je
posrečilo, da se je glavnina vojske izmuznila skozi ovire, v veliko
pomoč mu je bilo tudi deževje, ki je upočasnilo britansko napredovanje.
8. oktobra 1942 so se ameriške in britanske sile v operaciji Bakla
(angleško: Torch) izkrcale v francoskem Maroku in Alžiriji. S to
invazijo so želeli zavezniki udariti v hrbet Afriškemu korpusu in ga na
ta način dokončno uničiti, potrebno pa je bilo tudi ustvariti drugo
fronto, ki bi razbremenila Sovjetsko zvezo. Francozi, zvesti vladi v
Vichiyu, so se večinoma upirali izkrcanim četam. A boji niso trajali
dolgo in Francozi v Severni Afriki so se kmalu pridružili boju proti
Hitlerju, de Gaulla pa so končno priznali za svojega voditelja.
Tri dni po izkrcanju v Severni Afriki je general Eisenhower začel z
veliko ofenzivo, ki naj bi dokončno pregnala Nemce iz Severne Afrike. A
napad se je končal katastrofalno, saj je Nemcem iz Italije uspelo
pripeljati okrepitve, k neuspehu pa je prispevalo tudi zimsko deževje,
ki je ceste spremenilo v močvirje. Tako se je vojskovanje decembra
ustavilo, saj je bilo potrebno počakati Montgomerya, ki se je Tuniziji
približeval z vzhoda.
Februarja 1943 so Nemci izvedli nenaden protinapad proti neusklajenemu
zavezniškemu napredovanju in porinili Američane nazaj čez prelaz
Kassarine, a so se stvari kmalu obrnile. Marca je bilo v Berlinu in
Rimu jasno, da je Afrika izgubljena, zato je Hitler odpoklical Rommla.
Britanci pod Montgomeryevim poveljstvom so napredovali proti Tuniziji
iz vzhoda ob podpori francoske enote Jeana Leclerca, ki je napadla s
smeri Čada. Medtem so Američani in Britanci pritiskali na Tunizijo z
zahoda. 23. aprila se je začel končni napad. Montgomery je prebil staro
francosko obrambno črto Mareth med Libijo in Tunizijo, drugi korpus ZDA
pa je zavzel koto 609, ki je zapirala pot v Bizerto. Britanska prva
armada je zavzela Longstop Hill, zadnjo veliko naravno oviro. 7. maja
sta padla Tunis in Bizerta, s čimer je bila presekana smer umika
nemških enot v smeri rta Bon, s čimer se je končala vojna v Severni
Ariki.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
