baner



domov
Vojna v Severni Afriki

Vojna v Severni Afriki se je začela 11. septembra leta 1940, ko je italijanska vojska pod poveljstvom Rodolfa Grazianija s petimi divizijami preko Libije vdrla v Egipt. Po začetnih uspehih so se vkopali pri Sidiju Baraniju in čakali na britanski protinapad. Zavladalo je trimesečno zatišje, ki so ga Britanci izkoristili za okrepitev lastnih sil in za priprave na protinapad. Decembra je britanska armada, ki ji je poveljeval Archibald Wavell, izvedla veliko ofenzivo in v dveh mesecih pregnala Italijane 800 km nazaj v Libijo, pri tem pa zajela več kot 130.000 italijanskih vojakov. Britansko napredovanje se je ustavilo šele pri Benghaziju, potem ko je padlo že več močno utrjenih italijanskih utrdb, vključno s Tobrukom.
Ker je kazalo, da bo Mussolini kmalu ob vso Severno Afriko, mu je Hitler poslal dve diviziji, poimenovani Afriški korpus, pod poveljstvom Erwina Rommla, ki je prišel v Tripoli februarja 1941. Ta je začel svojo prvo ofenzivo 24. marca 1941, le nekaj tednov pred nemškim napadom na Jugoslavijo in Grčijo. V bliskovitem napadu je pridobil nazaj skoraj vso izgubljeno ozemlje, za seboj pa je pustil obkoljeno angleško posadko v Tobruku. Nemško letalstvo je iz oporišč v Tripolitaniji in na Siciliji napadlo Aleksandrijo, Port Said in Suez ter tako uspešno preprečevalo dovoz čet in materiala v Egipt. V naslednjih štirinajstih mesecih se je fronta po krvavih bitkah premikala sem ter tja po puščavi. Enkrat so zmagali Angleži, drugič je zmagal nemški Afriški korpus. Spomladi leta 1942 je padel tudi Tobruk, ki je bil že dalj časa trn v Rommlovi peti, potem pa se je ta na 110 km približal Aleksandriji. Fronta se je nato ustavila pri znamenitem kraju El Alamein. V tem času si je Rommel pridobil vzdevek "puščavska lisica".
Zaradi angleškega poraza na Afriškem bojišču je Churchill avgusta 1942 odletel v Kairo, da bi osebno reorganiziral svoje vrhovno poveljstvo. Za Auchinleckovega naslednika je določil Harolda Alexandra za poveljnika vseh srednjevzhodnih sil. Za poveljnika osme armade, poimenovane "puščavske podgane", si je izbral W. H. E. Gotta. Ker pa je ta umrl v letalski nesreči, ga je nadomestil Bernard Montgomery. Ta se je takoj lotil prerazporeditev v armadi.
Po reorganizaciji britanske osme armade je začel pripravljati nov napad na nemško armado pri El Alameinu. 23. oktobra 1942 ponoči se je začela ena najbolj znamenitih bitk na svetu. Napad je bil za nemško armado popolno presenečenje. Ko se je Rommel 25. oktobra vrnil na fronto, sta mu ostali le dve možnosti: naprej ali nazaj. Čez dva dni je spoznal, da je bitka izgubljena, zato je 2. novembra ukazal umik, vendar je bilo že prepozno, saj je bila pot za umik odrezana. Kljub temu pa se mu je posrečilo, da se je glavnina vojske izmuznila skozi ovire, v veliko pomoč mu je bilo tudi deževje, ki je upočasnilo britansko napredovanje.
8. oktobra 1942 so se ameriške in britanske sile v operaciji Bakla (angleško: Torch) izkrcale v francoskem Maroku in Alžiriji. S to invazijo so želeli zavezniki udariti v hrbet Afriškemu korpusu in ga na ta način dokončno uničiti, potrebno pa je bilo tudi ustvariti drugo fronto, ki bi razbremenila Sovjetsko zvezo. Francozi, zvesti vladi v Vichiyu, so se večinoma upirali izkrcanim četam. A boji niso trajali dolgo in Francozi v Severni Afriki so se kmalu pridružili boju proti Hitlerju, de Gaulla pa so končno priznali za svojega voditelja.
Tri dni po izkrcanju v Severni Afriki je general Eisenhower začel z veliko ofenzivo, ki naj bi dokončno pregnala Nemce iz Severne Afrike. A napad se je končal katastrofalno, saj je Nemcem iz Italije uspelo pripeljati okrepitve, k neuspehu pa je prispevalo tudi zimsko deževje, ki je ceste spremenilo v močvirje. Tako se je vojskovanje decembra ustavilo, saj je bilo potrebno počakati Montgomerya, ki se je Tuniziji približeval z vzhoda.
Februarja 1943 so Nemci izvedli nenaden protinapad proti neusklajenemu zavezniškemu napredovanju in porinili Američane nazaj čez prelaz Kassarine, a so se stvari kmalu obrnile. Marca je bilo v Berlinu in Rimu jasno, da je Afrika izgubljena, zato je Hitler odpoklical Rommla. Britanci pod Montgomeryevim poveljstvom so napredovali proti Tuniziji iz vzhoda ob podpori francoske enote Jeana Leclerca, ki je napadla s smeri Čada. Medtem so Američani in Britanci pritiskali na Tunizijo z zahoda. 23. aprila se je začel končni napad. Montgomery je prebil staro francosko obrambno črto Mareth med Libijo in Tunizijo, drugi korpus ZDA pa je zavzel koto 609, ki je zapirala pot v Bizerto. Britanska prva armada je zavzela Longstop Hill, zadnjo veliko naravno oviro. 7. maja sta padla Tunis in Bizerta, s čimer je bila presekana smer umika nemških enot v smeri rta Bon, s čimer se je končala vojna v Severni Ariki.

nazaj

pred_vojno
udelezenci
vzroki
pomembni_dogodki
holokavst
na_slovenskem
posledice
po_vojni
zanimivosti