azija

Vojna na Tihem oceanu in v Aziji

Vojna na Tihem oceanu se je začela 8. decembra 1941 z japonskim napadom na angleško kolonijo Hong Kong, Nizozemsko vzhodno Indijo, Tajsko in ameriške Filipine. Dan prej, 7. decembra, se je zgodil tudi japonski napad na ameriško mornariško oporišče v Pearl Harborju na Havajih, s čimer so ZDA vstopile v vojno.
Po japonski invaziji na Tajsko, ki je padla v 24 urah, je 25. decembra padel tudi Hong Kong, istega dne pa še oporišča na ameriških otokih Guam in Wake. Da bi Angleži preprečili izkrcanje japonskih čet v Maleziji, so v boj poslali bojni ladji HMS Repulse in HMS Prince of Wales, ki pa sta kmalu postali tarči japonskih bombnikov, kar je bil eden prvih dokazov, da je čas velikih bojnih ladij mimo.
Januarja 1942 je Japonska napadla Burmo, Nizozemsko Vzhodno Indijo in Novo Gvinejo. 15. februarja je padel Singapur, mesto, za katerega so Angleži pravili, da ga ni mogoče zavzeti. Pred japonskimi napadi ni bila varna niti Avstralija; 19. februarja so japonska letala bombardirala avstralsko mesto Darwin in ostala mesta na severu Avstralije. Po večmesečnih bojih so 8. maja padli tudi Filipini, s čimer je postala Avstralija praktično obkoljena.
Do sredine leta 1942 so se Američani reorganizirali in zbrali svoje razbito ladjevje ter čete za ponovni napad na japonsko mornarico in njihove postojanke. Ker japonske čete v preteklosti niso zasedle mesta Port Moresby na južnem koncu Nove Gvineje, so želeli zdaj to doseči z izkrcanjem, kar je pripeljalo do bitke v Koralnem morju. Rezultat bitke je bil sicer neodločen, vendar pa so Američani dosegli taktično zmago, saj so prekinili izkrcavanje japonskih čet na jugu Nove Gvineje. Junija so Japonci začeli novo ofenzivo, zasesti so nameravali atol Midway v havajskem otočju. Da bi svoje namere prikrili pred Američani, so zasedli nekaj Aleutskih otokov ob obali Aljaske, a to Američanov ni zmedlo. Tako je med 4. in 7. junijem 1942 prišlo do bitke za Midway, v kateri je bilo japonsko ladjevje poraženo, kar je bil jasen znak, da se je tehtnica prevesila na stran zaveznikov.
V tem času so na Novi Gvineji in Salomonovih otokih potekali krvavi spopadi med angleškimi, avstralskimi, novozelandskimi in japonskimi enotami, ki so si še vedno želeli zasesti Port Moresby ter okoliške otoke. Avgusta se je na Guadalcanalu izkrcalo 16.000 ameriških marincev, kar je bila prva večja kopenska operacija ameriške vojske po padcu Filipinov. Krvavi boji za otok so se končali šele 9. februarja 1943, ko je bilo iz otoka pregnana večina japonskih vojakov, s tem pa se je končalo tudi obleganje Avstralije. Američani so nato skupaj z avstralsko, novozelandsko in angleško vojsko začeli prodirati vedno globje proti severu Nove Gvineje, dokler se niso pred Filipini srečali z enotami, ki so prodirale iz vzhoda.
Ameriška letala med bitko za Midway.
Kljub zmagi v bitkah za Midway in Guadalcanal je Američane od Japonske še vedno ločil obsežen Tihi ocean, poln majhnih koralnih otokov, od katerih je vsak predstavljal močno utrjeno japonsko postojanko. Da bi Američani zavzeli te otoke, so si izmislili taktiko žabjih skokov, v kateri bi zavzeli otok za otokom in se tako postopoma približali Japonski na razdaljo, od koder bi jo lahko bombardirali iz zraka. Otoke, ki bi bili premočno oboroženi, bi obšli in se tako izognili nepotrebnim izgubam. Svojo taktiko so preizkusili na dveh majhnih koralnih otokih: Tarawa in Makin v skupini Gilbertovih otokov, ki so ju zavzeli z veliko težavami, vendar so se ob tem veliko naučili, saj so bile izgube v sledečih operacijah dosti manjše. Nato so nadaljevali v smeri Marshallovih otokov, kjer so zasedli pomembna atola Kwajalein in Eniwetok. Največji dosežek v tej kampanji je bil zasedba otokov Saipan, Tinian in Guam v skupini Marianskih otokov. Z zasedbo teh otokov je Japonska prišla v doseg ameriških bombnikov B-29, ki so lahko sedaj brez prestanka bombardirali pomembna japonska mesta. Med 19. in 20. junijem 1944 je prišlo do bitke v Filipinskem morju, kjer je japonska mornarica ponovno doživela poraz, od katerega si ni več opomogla. Med septembrom in oktobrom so padli še otoki Ulithi, Yap, Ngulu in Palau. Po uspešnih operacijah na Tihem oceanu so na vrsto prišli Filipini. Ameriške čete so se tam izkrcale 20. oktobra 1944, boji zanj pa so trajali do 2. septembra 1945, med 23. in 26. oktobrom 1944 pa je v zalivu Leyte pred filipinsko vzhodno obalo prišlo do zadnje velike pomorske bitke med ameriško in japonsko mornarico, v kateri je bila slednja ponovno poražena.
Obroč okoli Japonske se je začel vedno bolj ožiti, kmalu so padli otoki, kot sta Iwo Jima ter Okinawa, ki sta sestavni del Japonske. Nič bolje ni Japoncem kazalo v Burmi, kjer so angleške čete prebile japonsko obrambno črto in začele osvobajati malezijski polotok. Svoje so prispevali tudi Rusi, ki so napadli Mandžurijo in zasedli Kurilske otoke. Vendar se Japonska kljub brezizhodnemu položaju ni želela predati in se je nameravala, tako kot Nemčija, boriti do samega konca. Tako nesmiselno upiranje bi Američanom povzročilo strahovite izgube, zato so se odločili, da bodo uporabili novo čudežno orožje, za katerega svet vse do tedaj še ni slišal: atomsko bombo. Prvo bombo so odvrgli na Hirošimo 6. avgusta leta 1945, ker pa se Japonska kljub uporabi tega strahovitega orožja ni želela predati, so 9. avgusta odvrgli še drugo bombo, tokrat na mesto Nagasaki, s čimer se je vojna na Tihem oceanu končala.