|
Bitka za Atlantik se
je začela skoraj istočasno z nemškim napadom na Poljsko in s
torpediranjem britanske potniške ladje SS Athenia. Nemci so v
pričakovanju vojne svoje podmornice in bojne ladje poslali na Atlantik
že nekaj tednov prej z namenom, da bi ob začetku vojne takoj začele
napadati zavezniške trgovske in vojne ladje.
Najbolj zloglasno orožje bitke za Atlantik so bile nemške podmornice
(U-boat), ki so z začetkom vojne začele napadati zavezniško trgovsko
ladjevje. Sprva so se zadrževale okoli Britanskega otočja, kjer je bil
ladijski promet največji. Z uvedbo varovanih konvojev pa so svoje
lovsko območje preselile v osrednji Atlantik, kjer Angleži zaradi
pomanjkanja spremljevalnih ladij in letal niso morali nadzorovati
morja. Največji podmorniški podvig nemške mornarice na začetku vojne je
bila potopitev britanske letalonosilke HMS Courageous in nočni napad
podmornice U-47 na britansko pomorsko oporišče Scapa Flow na Orkneyskih
otokih, kjer je bila potopljena ladja HMS Royal Oak.
S porazom Francije leta 1940 se je začelo popolnoma novo poglavje v
bitki za Atlantik. Nemška mornarica je na francoski atlantski obali
dobila oporišča, iz katerih je lahko neovirano napadala britanske
konvoje. To je pripeljalo britansko mornarico na rob obupa, saj je
morala istočasno nadzorovati Rokavski preliv in Severno morje pred
operacijo Morski lev, hkrati pa je morala varovati konvoje v smeri
Amerike in Afrike. Temu obdobju so nemški podmorničarji pravili kar
"srečni časi", saj so v njem potopili veliko trgovskih ladij, sami pa
pri tem skoraj niso imeli izgub. Stvari so se za Britance nekoliko
izboljšale s podpisom Atlantske listine med ZDA in Veliko Britanijo.
ZDA naj bi Veliki Britaniji v zameno za nekatera ozemlja zagotovila
skoraj neomejeno dostavo materiala in orožja.
Pomembno vlogo v bojih za Atlantik je imelo tudi nemško površinsko
ladjevje. To sicer ni bilo tako zelo uspešne kot podmornice, vendar je
Britancem povzročalo velike preglavice. Tak primer je bila težka
križarka Admiral Graf Spee, ki je prvo leto vojne križarila po južnem
Atlantiku in Indijskem oceanu ter potapljala zavezniške trgovske ladje,
pri tem pa nase vezala velik del britanske flote, ki jo je zaman iskala
vse do bitke pri ustje reke Rio de la Plata. Veliko vlogo so odigrale
tudi pomožne križarke, ki so ogrožale zavezniške ladje vse do
Avstralije in Antarktike. Največji udarec za nemško mornarico je bila
pomorska operacija na Norveškem leta 1940, v kateri so izgubili skoraj
polovico svojih najboljših bojnih ladij. Hud udarec je bila tudi izguba
bojne ladje Bismarck. Zaradi tega je Hitler preklical vse bojne
operacije površinskega ladjevja, to je lahko do konca vojne delovalo le
v vodah okoli okupirane Norveške in tam ogrožalo arktične konvoje
namenjene proti Rusiji.
Napad zavezniškega letala na nemško podmornico.
Maja 1941 so Angleži v potapljajoči se nemški podmornici zaplenili
kodirni stroj enigma. Ta jim je v prihodnje pomagal pri razvozlavanju
nemških kodiranih sporočil, namenjenim podmornicam. Tega leta so v
vojno vstopile tudi ZDA, kar je pomenilo za Nemce druge "srečne čase",
saj ZDA še niso bile pripravljene na vojno, zato njene ladje niso bile
varovane, kar je pomenilo, da so bile lahek plen za nemške podmornice.
Te so pričele z napadi tudi v Mehiškem zalivu.
Februarja 1942 se je nemški mornarici posrečil izreden podvig. Skozi
neprehoden Rokavski preliv, ki je bil posejan z minami ter ga je
varovalo britansko ladjevje in letalstvo, jim je uspelo pretihotapiti
več težkih križark, ki so pri tem utrpele le manjšo škodo. Zaradi vse
večjih izgub ladij v ameriških vodah so tudi ZDA uvedle sistem
konvojev, zaradi česar se je ulov podmornic drastično zmanjšal, tako da
so se bile te prisiljene umakniti nazaj na odprt Atlantik. Decembra je
nemška mornarica začela novo ofenzivo proti arktičnim konvojem, ki pa
se je za Nemce končala katastrofalno, saj jim ni uspelo potopiti niti
ene zavezniške ladje, sami pa so utrpeli zelo veliko škodo. Zaradi tega
je odstopil admiral Erich Raeder, nadomestil pa ga je Karl Dönitz, ki
je v podmorniškem vojskovanju uvedel taktiko volčjih krdel.
Junija 1943 se je sreča postavila na stran zaveznikov, ko jim je z vse
večjimi protipodmorniškimi ukrepi uspelo uničiti 25 % podmornic, pri
tem pa so sami izgubili le nekaj ladij. Decembra so Nemci v bitki pri
North Capu izgubili še zadnjo križarko. Zaradi vse boljšega varovanja
so se napadi na konvoje zmanjšali, zavezniki pa so potopili več
podmornic kot kadarkoli prej. Vse to je omogočilo prevoz čet v Veliko
Britanijo za veliko invazijo v letu 1944.
Nemške podmornice so kljub porazu v bitki za Atalntik ostale na
Atlantiku do konca vojne in napadale zavezniške ladje, vendar so bili
njihovi uspehi skromni, izgube pa iz dneva v dan večje.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
