ŠAH


DOMOV	GALERIJA	BLOG	O MENI
Zgodovina	Zgodovina šaha Šah izvira iz igre čaturanga (v jeziku sanskrt "štiridelna vojska"), ki se je razcvetela v Indiji v 6. stoletju. Iz Indije se je igra razširila v Perzijo (današnji Iran), kjer so jo v nekoliko spremenjeni obliki imenovali šatrandž. Z arabsko osvojitvijo Perzije se je šatrandž razširil naprej v severno Afriko in Španijo, ki so ji tedaj tudi vladali Arabci. V Španiji se je ime igre šatrandž sčasoma preoblikovalo v "ajedrez", kakor Španci še danes pravijo šahu. Drugod po Evropi se je večinoma uveljavilo ime šah, kar v perzijščini pomeni kralj, ki je osrednja figura tako v šatrandžu kot v šahu. Sodobni šah s še danes uveljavljenim gibanjem figur se je razvil v drugi polovici 15. stoletja v Španiji in Italiji. Takrat so se kmetje prvič lahko z začetnega polja premaknili za dve polji, dama, ki je bila prej šibka figura in se je lahko premikala le za eno polje, pa je postala najmočnejša figura z možnostjo neomejenega gibanja po vrstah in diagonalah. (Edina pomembnejša sprememba pravil od tedaj je bila le še uveljavitev pravila pat pozicije na začetku 19. stoletja.) V tej dobi so v razvoju šaha prednjačili Španci, tako da to šahovsko obdobje označujemo kot "španski šahovski vek". V Španiji je leta 1497 izšla tudi prva šahovska knjiga, ki jo je izdal Luis Ramirez de Lucena v osrednjem španskem univerzitetnem mestu Salamanci. V drugi polovici 16. stoletja so šahovski primat prevzeli Italijani. Morda najbolj slavni šahist iz tako imenovanega "italijanskega šahovskega veka" je bil Gioacchino Greco, ki se je rodil okoli leta 1600 v Kalabriji na jugu Italije. Okrog leta 1621 je zapustil domovino in nato med popotovanjem po Franciji, Angliji in Španiji premagoval vse nasprotnike. Po Grecovi smrti je v razvoju šahu prišlo do daljšega zastoja, ki se je končalo z nastopom "francoskega šahovskega veka" sredi 18. stoletja. Prvo ime tega obdobja je bil François-André Philidor (1726-1791), po poklicu glasbenik, ki je spoznal pomen kmetov v šahovski strategiji in v svojem učbeniku zapisal, da so kmetje "duša šahovske igre". Philidor je sicer bil reden gost pariške kavarne Café de la Régence, ki je veljala za mednarodni šahovski center vse do 1910. Podobne "šahovske" kavarne so se kasneje pojavile v drugih evropskih mestih, tudi v Ljubljani, kjer so šah igrali v kavarni Evropa. Francoska prevlada v šahu se je nadaljevala po zaslugi Louisa-Charlesa de La Bourdonnaisa (1795-1840), ki je leta 1834 v seriji dvobojev premagal najboljšega britanskega šahista, Irca Alexandra McDonnella. Po La Bourdonnaisovi smrti se je kot najboljši šahist uveljavil Anglež Howard Staunton (1810-1874), ki je leta 1851 v Londonu organiziral prvi veliki mednarodni turnir, na katerem pa je na Stauntonovo razočaranje presenetljivo zmagal Nemec Adolf Anderssen (1818-1879). Anderssenova neuradna šahovska vladavina je trajala do 1858. Leto pred tem je v Evropo prišel ameriški šahovski meteor Paul Morphy (1837-1884), ki se je najprej odpravil v London, kjer je v dvobojih kot za šalo premagal vse najboljše angleške šahiste razen Howarda Stauntona, ki se je dvoboju izognil. Iz Londona je odšel v Pariz, kjer se je pomeril še z najboljšimi francoskimi in drugimi evropskimi šahisti, vključno z Anderssenom, ki ga je gladko odpravil s 7 : 2 ob dveh remijih. Morphy je ostal v Evropi do 1859, nato pa se je vrnil v rodni New Orleans in ni odigral nobene uradne šahovske partije več! Po Morphyjevem umiku in zmagi na drugem velikem mednarodnem turnirju v Londonu 1862 se je kot najboljši šahist ponovno uveljavil Adolf Anderssen, a le do poraza v dvoboju z Avstrijcem Wilhelmom Steinitzom štiri leta pozneje. Steinitz, ki je v naslednjih dveh desetletjih bil v vrhu vseh velikih mednarodnih turnirjev, se je leta 1883 preselil v Združene države Amerike, tri leta zatem pa postal prvi uradni svetovni šahovski prvak po zmagi v dvoboju nad Nemcem Johannesom Zukertortom. Prvenstva mu takrat ni mogel osporavati nihče več, saj je veliki Paul Morphy umrl dve leti prej. Nekaj svetovnih šahosvkih prvakov: FIDE: 1993 Anatolij Karpov 1998 Karpov 1999 Aleksander Halifman 2000 Višvanatan Anand 2002 Ruslan Ponomarjov 2004 Rustam Kasimdžanov 2005 Veselin Topalov PCA: 1993 Gari Kasparov 1995 Kasparov 2000 Vladimir Kramnik 2004 Vladimir Kramnik Neodvisno: 1992 Bobby Fischer Po združitvi FIDE in PCA 2006 Vladimir Kramnik 2007 Višvanatan Anand 2010 Višvanatan Anand 2012 Višvanatan Anand Viri: http://sah-trebnje.awardspace.com/zgodovina.html http://sl.wikipedia.org/wiki/Svetovni_%C5%A1ahovski_prvak
Pravila
Figure
Vec o šahu



Dizajn&izdelava: Cene Seljak

Zgodovina šaha

Šah izvira iz igre čaturanga (v jeziku sanskrt "štiridelna vojska"), ki se je razcvetela v Indiji v 6. stoletju. Iz Indije se je igra razširila v Perzijo (današnji Iran), kjer so jo v nekoliko spremenjeni obliki imenovali šatrandž. Z arabsko osvojitvijo Perzije se je šatrandž razširil naprej v severno Afriko in Španijo, ki so ji tedaj tudi vladali Arabci. V Španiji se je ime igre šatrandž sčasoma preoblikovalo v "ajedrez", kakor Španci še danes pravijo šahu. Drugod po Evropi se je večinoma uveljavilo ime šah, kar v perzijščini pomeni kralj, ki je osrednja figura tako v šatrandžu kot v šahu.

Sodobni šah s še danes uveljavljenim gibanjem figur se je razvil v drugi polovici 15. stoletja v Španiji in Italiji. Takrat so se kmetje prvič lahko z začetnega polja premaknili za dve polji, dama, ki je bila prej šibka figura in se je lahko premikala le za eno polje, pa je postala najmočnejša figura z možnostjo neomejenega gibanja po vrstah in diagonalah. (Edina pomembnejša sprememba pravil od tedaj je bila le še uveljavitev pravila pat pozicije na začetku 19. stoletja.) V tej dobi so v razvoju šaha prednjačili Španci, tako da to šahovsko obdobje označujemo kot "španski šahovski vek". V Španiji je leta 1497 izšla tudi prva šahovska knjiga, ki jo je izdal Luis Ramirez de Lucena v osrednjem španskem univerzitetnem mestu Salamanci.

V drugi polovici 16. stoletja so šahovski primat prevzeli Italijani. Morda najbolj slavni šahist iz tako imenovanega "italijanskega šahovskega veka" je bil Gioacchino Greco, ki se je rodil okoli leta 1600 v Kalabriji na jugu Italije. Okrog leta 1621 je zapustil domovino in nato med popotovanjem po Franciji, Angliji in Španiji premagoval vse nasprotnike.

Po Grecovi smrti je v razvoju šahu prišlo do daljšega zastoja, ki se je končalo z nastopom "francoskega šahovskega veka" sredi 18. stoletja. Prvo ime tega obdobja je bil François-André Philidor (1726-1791), po poklicu glasbenik, ki je spoznal pomen kmetov v šahovski strategiji in v svojem učbeniku zapisal, da so kmetje "duša šahovske igre". Philidor je sicer bil reden gost pariške kavarne Café de la Régence, ki je veljala za mednarodni šahovski center vse do 1910. Podobne "šahovske" kavarne so se kasneje pojavile v drugih evropskih mestih, tudi v Ljubljani, kjer so šah igrali v kavarni Evropa.

Francoska prevlada v šahu se je nadaljevala po zaslugi Louisa-Charlesa de La Bourdonnaisa (1795-1840), ki je leta 1834 v seriji dvobojev premagal najboljšega britanskega šahista, Irca Alexandra McDonnella. Po La Bourdonnaisovi smrti se je kot najboljši šahist uveljavil Anglež Howard Staunton (1810-1874), ki je leta 1851 v Londonu organiziral prvi veliki mednarodni turnir, na katerem pa je na Stauntonovo razočaranje presenetljivo zmagal Nemec Adolf Anderssen (1818-1879).

Anderssenova neuradna šahovska vladavina je trajala do 1858. Leto pred tem je v Evropo prišel ameriški šahovski meteor Paul Morphy (1837-1884), ki se je najprej odpravil v London, kjer je v dvobojih kot za šalo premagal vse najboljše angleške šahiste razen Howarda Stauntona, ki se je dvoboju izognil. Iz Londona je odšel v Pariz, kjer se je pomeril še z najboljšimi francoskimi in drugimi evropskimi šahisti, vključno z Anderssenom, ki ga je gladko odpravil s 7 : 2 ob dveh remijih. Morphy je ostal v Evropi do 1859, nato pa se je vrnil v rodni New Orleans in ni odigral nobene uradne šahovske partije več!

Po Morphyjevem umiku in zmagi na drugem velikem mednarodnem turnirju v Londonu 1862 se je kot najboljši šahist ponovno uveljavil Adolf Anderssen, a le do poraza v dvoboju z Avstrijcem Wilhelmom Steinitzom štiri leta pozneje. Steinitz, ki je v naslednjih dveh desetletjih bil v vrhu vseh velikih mednarodnih turnirjev, se je leta 1883 preselil v Združene države Amerike, tri leta zatem pa postal prvi uradni svetovni šahovski prvak po zmagi v dvoboju nad Nemcem Johannesom Zukertortom. Prvenstva mu takrat ni mogel osporavati nihče več, saj je veliki Paul Morphy umrl dve leti prej.

FIDE:

PCA:

Neodvisno:

Po združitvi FIDE in PCA

Viri: