O avtorju ::. Galerija ::. Galerija 1 ::. Galerija 2 ::. Kritika ::.| O avtorju ::. |
Galerija ::. |
Galerija 1 ::. |
Galerija 2 ::. |
Kritika ::. |
 |
 |
|
"Po poti grem in gledam naokrog", se začenja ena od številnih pesmi Benjamina Žnidaršiča. Z njo se nam slikar predstavi ne samo kot pozoren opazovalec ljudi, temveč tudi, kar nam kažejo njegova slikarska dela, kot velik občudovalec okolja, ki ga obdaja, ravnin in gričev okoli Cerkniškega jezera, tiste nepokvarjene pokrajine, ki ga je pripeljala v naročje slikarstva, s katerim dopolnjuje in bogati svojo ustvarjalno pot. Krajina je vse do danes ostala poglavitna tema Žnidaršičevega slikarskega oblikovanja, ki od domačega praga naprej seže do morske obale. Njegove krajine v glavnem niso zasnovane široko panoramsko, so prej tankočutni, včasih povsem stvarni izrezi iz narave, ki pa kljub temu nemalokrat vzbujajo iluzijo širokega prostranstva, v katerem se nam odkriva avtorjev notranji svet. Ozadje krajine pogosto zapirajo drevesa, ki s svojimi temnimi krošnjami vnašajo v sliko dramatično vzdušje. Včasih se temna gmota gričevja kot senca razpre čez pokrajino, ki se vtaplja v temno modri tišini počasi tekoče reke. Kdaj pa kdaj sonce osvetli strmi breg rečne okljuke in z oranžno bleščavo otopli pokrajino. Drugačni značaj imajo Žnidaršičevi akvareli, med njimi na primer Potok v gozdu, Jesensko drevje ali Pot v gozd. Krajina prežeta s svetlobo, se izgublja v hlapljivem ozračju, obrisi izginjajo, drevesa se spreminjajo v barvne sence. Narava se zdi kot v sliko prelita pesem. Poetični nadih teh Žnidaršičevih slik dobiva v njegovih obmorskih pejsažih drugačen, bolj dinamičen zven. Slike morja in ozračja imajo simboličen in močno osebno občuten pomen. So premočne, da bi se jim človek uprl? Se utegne tudi čoln, ki ga valovi ženejo proti obali, razbiti na čereh? Pomembno spremembo prinaša v to vrsto akvarelov slikarjeva upodobitev kopic ob Cerkniškem jezeru. Obrisi v sliki se krepijo, volumen in teža predmetov raste, svetloba več ne razkraja barv, rože v tihožitju, nedavno še tako kot mali Križani podobne sencam, dobivajo stvaren, otipljiv videz, morje se je umirilo, namesto pečin obalo prekriva jesensko obarvano rastje. Tudi čas in človek v njem sta se spoprijateljila. Abstraktne oblike, zdaj v toplih in spet v hladnih barvah prekrivajo platno kot bi hotele slediti slikarjevim razpoloženjem - hladu zime, toploti poletja. Dr. Cene Avguštin |
||
 |
 |
|
| O avtorju ::. |
Galerija ::. |
Galerija 1 ::. |
Galerija 2 ::. |
Kritika ::. |
| Copyright © 2002 by Benjamin Žnidaršič |