Benjamin Žnidaršič o svojem delu pravi:

Recite karkoli, vendar se vsi zavedamo, da imamo vsi pravico do življenja in s tem tudi do ustvarjalnega dela. Ni samo pomembno, da je človek živ, ampak da lahko ohranja in kontrolira svoje težnje po svoji uveljavitvi. Zato je potrebno, da si vsak s svojo ustvarjalnostjo zagotovi to svojo osnovno pravico.

Popolnoma nepripravljen in nevprašan sem prišel v nov svet prizadetih. Obstal sem in kot okamenel opazoval, kaj mi bo beseda življenje, kot odmev od mojih želja, prinesla nazaj k meni.

Samo od sebe se je pojavilo vprašanje, kako zaposliti svoje razumske sposobnosti in kako z delom zapolniti čas in s časom zaposliti tudi samega sebe. To velikansko odvečno moč. V svoji domišljiji sem gradil načrt za načrtom, kako bi se tudi tisto, s čemer se znotraj sebe nisem strinjal, popravilo in izboljšalo. Kako sem to dosegel?

Vedno sem bil na delo, ki sem ga trenutno opravljal, tako ponosen, kakor otrok na sojo novo igračo. To je bilo le delo s srcem in njegovo naravo. Ko sem delal s srcem sem lahko delal na več področjih, le pod pogojem, da je delalo srce.

V našem delu, ki ga opravljamo, vedno utripa življenje in odmevajo zvoki in moč vetrov naših misli, ki vihrajo nad našimi željami. V današnjem času ni druge poti, kot delo, ker je to edini način, da živiš z vso življenjsko močjo, ki je bila človeku dana zato, da bi s tem poskušal biti močnejši od življenja. Za vsak nov dan je pomembno in važno, da s svojim delom nekaj spreminjamo in s tem spreminjamo tudi sebe, ob tem pa je prav to delo kot spomenik našemu življenju.