V I H A R N A Z G O D O V I N A
Reka Soča metre tri samo ima širine,
a pozna vse krute bitke,
zre jih iz globine.
Oj, ko nje valovi govoriti bi začeli,
tisoč milijonov bi granat našteli.
Neznani ukrajinski vojak,
Krvavo Posočje
Evropa je bila na pragu 20. stoletja razdeljena na dva vojaško-politična bloka: na države trojne zveze (Nemčija, Avstro-Ogrska, Italija) in antantne države (Anglija, Francija, Rusija).
Zaključena je bila kolonijalna razdelitev sveta, v kateri sta mladi Nemčija in Italija dobili le manjši delež, Avsto-Ogrska pa je celo ostala brez kolonijalnih posesti.
Posebno občutljivo področje je v takratni Evropi predstavljal Balkan. Še zlasti po avstrijski priključitvi Bosne leta 1908 so se poslabšali odnosi s Srbijo. Krhko evropsko ravnotežje pa je dokončno porušil sarajevski atentat 28. junija 1914, ko je pod streli Gavrila Principa padel avstrijski prestolonaslednik, nadvojvoda Franc Ferdinand.
3. avgusta 1914 je tako izbruhnila 1. svetovna vojna.
Italija je ob izbruhu vojne navkljub zavezniški pogodbi z Avsto-Ogrsko in Nemčijo razglasila nevtralnost in se tako za slabo leto izognila vojaškemu spopadu. Oba bojujoča se bloka sta si v tajnih diplomatskih pogajanjih prizadevala pridobiti Italijo na svojo stran. Končno je to uspelo antantnim silam. 26. aprila 1915 je bil podpisan Londonski pakt, v katerem so antantne sile Italiji v zameno za vstop v vojno na njihovo stran in v primeru zmage obljubile Tirolsko do Brennerja, Trbiško kotlino, del Kranjske, Tolminsko, Goriško, Gradiščansko, Trst, Istro, severno Dalmacijo in velik del otokov v Jadranskem morju.
Italija je imela za vojno napoved časa en mesec, zato je 4. maja 1915 izstopila iz trojne zveze in začela mrzlične priprave na vojno.
Vsakdanje novice o italijanskih pripravah in vedno glasnejše rožljanje z orožjem so narekovale avtstrijskemu vrhovnemu poveljstvu, da je 16. aprila 1915. leta ukazalo armadni skupini konjeniškega generala Roha, naj obmejne vojaške stotnije organizirajo odpor na Soči. Šele po temu povelju so 27. aprila leta 1915 začeli z utrjevanjem svojih maloštevilnih postojank.
Prvotno je avstro-ogrsko vrhovno poveljstvo nameravalo postaviti obrambno črto šele za reko Savo, od koder naj bi njene sile kasneje prešle v protinapad. Tak načrt je zahteval mnogo več enot, kot pa jih je Avstro-Ogrska imela na razpolago.
Tako so se odločili, da bodo postavili obrambno mejo ob reki Soči in čimbolj izkoristili naravne danosti tega ozemlja. Linija je potekala po vrhovih Rombona, Ravelnika, Javorščka, Vršiča, Krna, Mrzlega vrha do vasi Dolje, čez tolminsko mostišče do Mengor in Selskega vrha (kota 588) ter dalje do goriškega mostišča in čez Kras do morja.
Avstrijci so se tako odmaknili od državne meje, ki je na Tolminskem takrat potekala po sedanji meji, to je čez Kaninsko pogorje, na Stol, Matajur, po Kolovratu, od tu pa po reki Idriji do izliva v reko Nadižo in proti jugozahodu do morja, tako da so bili Gradišče, Červinjan in Gradež že znotraj Avstro-Ogrske.
Najpomembnejšo obrambno vlogo so torej Avstrijci prepustili naravni oviri Soči in se lotili zgolj utrjevanja najpomembnejših strateških točk.
V ponedeljek, 24. maja 1915, so vsi časopisi z velikimi črkami na prvih straneh objavili vest, da je prejšnji dan Italija napovedala Avstro-Ogrski vojno. Vojno stanje med obema državama se je tako uradno začelo 24. maja 1915.
Italijanske čete so po avstrijskih virih prekoračile mejo in začele prodirati proti avstrijskim postojankam opolnoči med 23. in 24. majem 1915. leta.
Avstrijci so se odmalknili od državne meje za reko Sočo in porušili za seboj mostove ter brez boja dober del ozemlja prepustili sovražnim enotam.
Vrhovni poveljnik italijanske vojske je bil kralj Vitorio Emanuele III., vendar le simbolično. Pravi in odgovorni vojskovodja je bil načelnik štaba vrhovne komande general grof Luigi Cadorna.
Na avstrijski strani so obrambo Koroške in Julijskih Alp do Krna zaupali generalu Rohu.
Za komandanta soške fronte pa je bil postavljen konjeniški general Svetozar Borojević, po rodu Srb.
Na tolminskem mostišču so prvi dan vojne postajali branilci nestrpni. Na višino, nekje na Mengorah, so namestili čisto novo havbico. Prvi izstrelek so kot za poiskus usmerili na cerkveni stolp v Volčah, misleč, da so že vsi prebivalci zapustili vas. Nazadnje so streljali v smeri Ježe in streljanje je trajalo kar dolgo. Italijani so mirovali. Nič ni kazalo, da se bodo premaknili od Ježe navzdol. Ko so ponovno sprožili nekaj strelov v smeri Kolovrata in proti Livku, se je nenadoma nekje izza Ježe zabliskalo. Prva granata se je raztreščila pred avstrijskimi pložaji na Mengorah, toda že druga je zadela avstrijsko havbico in jo uničila.
Načelnik glavnega štaba italijanske vojske general Luigi Cadorna je 24. maja 1915 izdal svoje prvo vojno poročilo. V njem je med drugim povedal, da je italijanska vojska tega dne zasedla vrhove med rekama Idrijo in Sočo.
Italijanska skupina planinskih enot ”A” je prvi dan zasedla Ježo, Kolovrat in Matajur, naslednjega dne, 25. maja pa so prestopili mejo na Robiču in zavzeli Kobarid brez boja in nadaljevali osvajanje v vaseh do Bovca in pod Krnom. V zasedenem Kobaridu so osnovali poveljstvo planinskih enot skupin “A” in “B” pod vodstvom generala Etne. Italijanom je tako v prvih dneh spopada uspelo osvojiti le ozemlja, ki so jim jih branitelji prepustili
Na poveljstvu 50. avstrijske divizije, ki je prišla na tolminsko bojišče, so zaskrbljujoče spremljali prve italijanske premike. Odločili so se, da bodo nove obrambne enote zasedle obrambno črto od Mengor, Tolmina, na Mrzli vrh in do planine Sleme. Ta obrambna črta je bila res izpostavljena, vendar je omogočala povezavo s sosednjimi skupinami v Krnskem gorovju.
Baron Baum von Appelshofen, tolminski okrajni glavar, je ukazal, da se morajo prebivalci vseh naselji in vasi umakniti v notranjost države. Ljudje so živeli skromno. Mnoge so že vpoklicali v vojsko, mnogi so padli na vzhodnem bojišču. Vaščani so lahko prebirali žalostne novice v časopisih, vendar ni nihče slutil, da se bo tudi v teh krajih zgodilo kaj hudega.
Vojna je pregnala iz domov več kot 80.000 goriških Slovencev, ki so se razselili po avstrijskih deželah, večina, kar okoli 50.000 pa jih je obdobje soških bitk preživela na Slovenskem
Težnja italijanske vojske na Tolminskem je bila prodreti do Tolmina in dalje na Banjško planoto, od koder bi prodirali proti Ljubljanski kotlini. Vendar pa so morali najprej prebiti obrambno linijo na Soči. 31. maja in 1. junija so začeli napadati Mrzli vrh, vendar brezuspešno, zavzeli so le avstrijsko postojanko zahodno od Mrzlega vrha.
V zgodnjih jutranjih urah l. junija so se začeli tudi boji za Krnsko Škrbino, sedlo med Krnom in Batognico. Branilci so sicer potisnili Italijane nazaj, toda naleteli so na premočnega nasprotnika. S Kolovrata in Ježe so Avstrijce bočno obstreljevali italijanski topovi.
Operacija je trajala 6 dni, nakar so Italijani spoznali, da je steklo preveč krvi in so se umaknili. Obe vojskujoči se strani sta zasedli prvotne položaje. Avstrijcem je odleglo, saj so vse poiskuse napadov na Mrzli vrh zavrnili. Zavedali so se namreč, kako pomembna strateška točka je bil ta hrib.
General Cadorna se je prišel prepričat, zakaj so njegove enote tako neuspešne. Teren, na katerem so se znašle italijanske enote, ki so napredovale v smeri Mrzlega vrha in planine Sleme, je bil res težak. Kljub topniški podpori so se vsi njihovi napori končali neuspešno.
Italijani so ocenili, da bi bilo nujno potrebno, če bi hoteli zavarovati vse svoje enote na levem bregu Soče, zavzeti vrh Krna. Gorski greben med Vrati in Vršičem je bil že v njihovih rokah in storiti je bilo treba kar najhitreje vse, da Avstrijci ne bi prej dobili novih okrepitev.
General Etna je spoznal, da bi bil napad na vrh Krna najmanj tvegan od Kožljaka navzgor in s podporo planinske enote po severnem grebenu Krna. Določil je datum za noč med 15. in 16. junijem. Italijanski napad na vrh Krna naj bi bil presenečenje za branilce.
Avstrijski branilci so bili tam maloštevilni. To so bili domači rezervisti črnovojniki, orožniki in financarji iz okolice Kobarida. Krn, ki je bil izrednega strateškega pomena, so branili le z orožjem in rušenjem kamenja.
Italijani so določili tri stotnije mož, ki so bili pripravljeni opraviti nalogo hitro, tiho, disciplinirano in vztrajno, z bajonetom in puško in z enim samim ciljem - zmagati in zavzeti vrh za kakršnokoli ceno. Ob tretji uri ponoči so že naleteli na branilce. Ravno takrat so tudi s severnega pobočja Krna zaslišali strele enote bataljona Susa. V zgodnjih jutranjih urah je bil vrh osvojen.
Italijani so vrh utrdili in v skalne taverne namestili svoje topove, ki so bili v vsem poznejšem obdobju, še kako nevarni avstrijskim položajem in tudi bližnjemu zaledju na Krnskem pogorju.
Med 23. junijem in 7. julijem 1915 je potekala 1. soška bitka, katere cilj je bil osvojitev Tolminske ter prodor na črti od morja do vasi Plave. Napadi na Mrzli vrh in proti planini Sleme so se nadaljevali, saj so hoteli Italijani za vsako ceno zasesti te strateško pomembne višine, ki bi jim omogočile preboj v dolino Tolminke in Tolmina.
Boji so se končali brez uspehov. Italijani so osvojili le koto 2163 na področju Krna.
Največ žrtev pa je zima terjala sama s svojim mrazom in snežnimi plazovi.
Prvi tragični dogodek se je zgodil na božični večer, 24. decembra 1915, ko se je s strmih in poledenelih skal kote 1776 v Krnskem pogorju utrgal snežni plaz na celo 2. avstrijsko stotnijo in jih pokopal pod seboj.
“Bela smrt” je pobrala 58 mož, preko 40 jih je bilo huje ali lažje poškodovanih in marsikdo je pozneje umrl zaradi posledic nesreče.
Druga huda snežna nesreča se je zgodila 25. februarja 1916, prav tako v Krnskem pogorju. Na snežno odejo 6-8 metrov sta začela še izdatno padati sneg in dež, ki sta pretrgala vse poti in veze. Madžarska delavna skupina je rila v snegu, da bi se prebila do poti in spet omogočila promet s tovorno živino. Takrat se je sprožil plaz mokrega in sprijetega snega in zasul 150 ljudi. Plaz je terjal 80 življenj, druge so rešili.
Ob tem naj omenim še eno tegobo, ki je terjala mnogo življenj vojakov. Predvsem italijanski vojaki so živeli v zelo veliki umazaniji, kar je povzročilo kolero in tifus. Še dodatno so širile bolezni nepokopana trupla. Avstrijci so na opustelih italijanskih položajih, na koti 588, našli kar 1066 nepokopanih trupel. Najbolj grozljive so bile stopnice, ki so jih naredili na najbolj strmem delu iz 14 trupel. Brez njih Italijani ne bi mogli preplezati strme stene.
Na skalni planoti Batognici, vzhodno od vrha Krna, so si stali nasproti v svojih skalnih zaklonih Italijani in avstro-ogrski vojaki. Dobri dve tretjini gore so zavzeli Italijani že v prvem letu spopadov. Na vzhodni tretjini pa so ostali Avstrijci. Goro so eni in drugi skozi mesece utrjevali, vrtali vanjo kaverne in gradili skalne zaklone.
Maja 1917 so Avstrijci izsledili, da Italijani vrtajo podzemni rov. Nevarnost minske vojne je lebdela v zraku in je prvič najavila prihod na Krnsko gorovje. Poveljujoči na avstrijski strani so se odločili, da se bodo italijanskemu napadu odločno zoperstavili z enakim dejanjem
DVANAJSTA SOŠKA OFENZIVA
ALI
“ČUDEŽ PRI KOBARIDU”
AVSTRO-OGRSKA ZAPROSI ZA POMOČ NEMČIJO
Splošni vojni položaj 1917. leta je narekoval Avstrijcem, da se odločijo za potezo, ki bi jih rešila iz vedno bolj kritičnega položaja na soškem bojišču. Za pomoč so prosili svojo zaveznico Nemčijo. Vrhovno poveljstvo je sprejelo načrt, za napad pa so izbrali zaupno ime “Zvestoba v orožju”.
Italijansko vrhovno poveljstvo je že prej in tudi pozneje, ko je bila odločitev o ofenzivi že sprejeta, dobilo dosti obveščevalnih podatkov, ki jih pa v svoji pretirani opreznosti in previdnosti ni upoštevalo.
Idejo načrta, ki jo je dal general Borojevič, so Nemci kot sodelujoči preverili na ozemlju, kjer naj bi se napad začel. To je bilo na črti Rombon - Bovec - Krn - tolminsko mostišče.
Za to nalogo so izbrali 14. nemško armado, ki so jo sestavili iz 8 avstrijskih in 7 nemških divizij. Skupna moč teh enot je štela 123 bataljonov, 1759 topov, 327 minometov in 10 letalskih eskadrilj.
Poveljnik 14. nemške armade Otto von Bellow je svojim enotam izdal jasno povelje. “Armada mora izvršiti preboj med Bovcem in Tolminom in z napredovanjem doseči črto Humin - Čedad. Od vsega začetka naj bo težišče napada na desnem krilu, to je v smeri od Bovca proti zahodu.”
Na tolminskem in bovškem bojišču je v noči na 24. oktober deževalo, na Krnskem pogorju in Rombonu pa snežilo. Kljub temu se je ob dveh ponoči obzorje razsvetilo v pravo ognjeno zaveso. Topniško obstreljevanje s strupenimi plini je trajalo do pol petih zjutraj. Plin je presnetil Italijane in preprečil, da bi se lahko branili.
Najhujše posledice plinskega napada so bile v Bovški kotlini. Pehota tam skoraj da ni imela dela, ker je svoje opravil plin. Italijanska večnamenska plinska maska sploh še ni bila prava maska in je bila praktično neuporabna
12. soška bitka je bila drugačna. Imela je pogubne posledice za italijansko stran, saj so imeli samo v tej bitki kar okrog 100 000 padlih in ranjenih.
Po 29 mesecih nenehnih bojev se je v Posočje končno povrnil mir. Pokrajina se je začela obnavljati in celiti vojne rane.
Vse slike na teh straneh so last Sandija Švaba.
Vse kopiranje in uporaba slik brez pisnega dovoljenja avtorja je prepovedano.
V kolikor jih želite uporabiti, prosimo kontaktirajte z avtorjem.
Copyright © Sandi Švab