Bukev

lahko doseže višino do okoli 40 m  višine in preko 1 m prsnega premera. Lubje je tanko (1-1,5 cm) in gladko, pepelnato sive barve. Koreninski sistem je zelo razvit in srednje globok. Listni popki so svetlorjavi, podolgovati in špičasti. Listi so enostavni, celorobi in bleščeče zeleni, dolžine od 5-12 cm in širine od 3-8 cm, s 5-9 parov listnih žil. Bukev pozimi odvrže liste.

V slovenskem prostoru je bukev ena izmed najbolj razširjenih listavcev ; ljubkovalno jo imenujemo tudi mati slovenskih gozdov. Kot drevesna vrsta lahko tvori čiste sestoje, kar pomeni, da imamo gozdove  iz samih bukev, pa tudi mešane sestoje, najpogosteje z jelko . V nižinah je redka, zato je pogostejša v višjih legah in kot drevo v gostem sestoju lahko zraste zelo visoko. V gorah tvori bukev tudi gozdno mejo.

V tehničnem smislu je, tako kot smreka, tudi bukev zelo pomemben les, tako zaradi svoje razširjenosti (v primerjavi z drugimi listavci jo je na razpolago veliko) kot tudi zaradi njenih lastnosti.

Les bukve ima odtenke od bledo rumenkaste barve pa vse do rdečkasto rjave barve. Barva je odvisna od načina sečnje in nadaljnje predelave. Bukev lahko vsebuje »rdeče srce«. To je rdeče obarvan les v notranjosti debla, ki nastane zaradi poškodb drevesa. Gostota bukovega lesa je približno 700 kg/m3. Pri sušenju rada poka in se veži, sicer pa je to trden, žilav in proti obrabi odporen les. Bukev ni trajen les in v neugodnih okoliščinah hitro razpada, se pa lahko dobro inpregnira