AMIR
MURATOVIĆ

CANKAR

celovečerni dokumentarno-igrani film

Pozorno branje Cankarjevih del nam razkriva številne podrobnosti iz pisateljevega življenja. Marsikaj, kar je opisal v literaturi, je nekaj let pozneje tudi sam doživel. To vez med literaturo in zasebnim življenjem v filmu slikajo igrani in animirani prizori, ki črpajo motive izključno iz pisateljevih del in ohranjenih pisem.

Preden je oktobra 1918 Ivan Cankar nerodno padel po stopnicah, je – globoko senzibilen, kot vsi umetniki – zaslutil, da se mu bo nekaj pripetilo. Opisal je to v feljtonu Neprijetna dogodivščina, kjer človek po padcu na stopnicah opazuje svoje možgane. Na podoben način je začutil trenutek, ko se je sestra Karolina pognala v samomor. Odlomek „Njegova nerodna, tresoča roka je božala njene mehke laske ... Ninica, dvanajstletna sestra gospodične Hermine je stala pred njim ter štela gumbe njegovega telovnika,” iz črtice Nina, ki je izšla v Vinjetah, ne bi bil nič posebnega, če ne bi bil natisnjen malo pred tem, ko je pri Löfflerjevih spoznal gospodinjino dvanajstletno Steffi – Štefanijo – Nino.

Igrana filmska pripoved se začne novembra 1899, ko Ivan Cankar najame kabinet v dunajskem predmestju Ottakring. Skoraj desetletje je bil del družine, pri njih je obedoval, dekleta so prala in likala njegova oblačila, on pa prevzel je vlogo očeta in vzgajal Steffi, Malči, Alfreda in Willija. Sprva se je približal Albini, pozneje pa njeni odraščajoči hčeri Steffi. Pri njih je ustvaril večino svojih del. Najbolj pretresljiva je njegova navezanost na obolelo Malči; obiskoval jo je v bolnišnici in po njeni smrti ustvaril enega najbolj provokativnih slovenskih romanov Hiša Marije Pomočnice.

Ta pomembni del njegovega življenja je premalo raziskan, saj so prigode iz otroštva na Vrhniki in pozneje v Ljubljani, ki jih opiše v Mojem življenju, veliko bolj priročne za interpretacije. Nekatere najbolj ponarodele črtice smo v filmu vizualizirali z animiranimi sekvencami. Cankar je bil odličen risar, risal je v spominske knjige, dodajal vinjete k svojim dramskim besedilom, kadar je bil dobro razpoložen pa je upodobil tudi samega sebe.

Ob obisku brata Karla v Sarajevu je bil gost nadškofa Josipa Stadlerja. Tu je napisal Hlapce in se odločil, da se ne vrne k zaročenki na Dunaj. Naslednja leta je živel na ljubljanskem Rožniku. Tudi tam se je zapletal s tamkajšnjimi dekleti; bil je pozoren ljubimec, vedre narave, družaben in izjemno inteligenten.

Opazoval je bedo obubožanega delavskega razreda okoli sebe, tako v Ottakringu, kot v Šentpetrskem predmestju. Ne samo delavca, tudi umetnika. 'Vsa kultura, kolikor se pojavlja v svojih zunanjih znamenjih, je postala meščanska in kapitalistična ali bolje rečeno, je stopila v službo meščanstva in kapitalizma.' To je rekel leta 1907, zares pa smo se tega zavedli sto let pozneje. Požiranje slovenskega jezika – takrat z vzhoda, danes z zahoda – je v Cankarju sprožilo eno njegovih najhujših reakcij: „Fej, svinje! Izdajalci! Judeži!” – je kričal. Do konca življenja je ostal socialdemokrat in njegova dela bi morali razumeti predvsem kot njegov upor proti krivičnemu družbenemu redu.

Osrednji prostor filma predstavlja čitalnica Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov v Narodni in univerzitetni knjižnici. Tu naj bi bilo zbrano skoraj vse, kar je znanega o Cankarju. V tem prostoru so začenjali svoje raziskave vsi cankarologi preteklih desetletij: z branjem Cankarjevih rokopisov, pisem, dopisnic, dopisov, ki so mu jih pošiljali drugi. Njegov rokopis je lep, pisma urejena, njegova sestra Karolina je zapisala, da jih prepozna po vonju črnila. Njegova beseda je preprosta, večkrat prikrito ironična in duhovita. Nekateri pomeni so znani samo njemu, včasih še njegovim dopisovalcem. Raziskovalci, ki so se v skoraj sto letih dotikali teh pisem, so brskali po nekem intimnem odnosu, pogovoru v pismih, ki ni želel biti javen. Vsak je v njih poskušal prepoznati skrivnost Ivana Cankarja.

Film odpira vprašanje, kako se je v dobrem stoletju izoblikoval mit o največjem slovenskem pisatelju. Delovni naslov filma To delo je v javni lasti je povzet po opombi o avtorskih pravicah, ki spremlja na spletu objavljena besedila Ivana Cankarja. Res je, 70 let po smrti so avtorske pravice potekle in pisateljevo delo lahko svobodno uporabljamo, preurejamo, potvarjamo, zlorabljamo, hkrati pa ne vemo, kaj bi s Cankarjem, z metrom in pol v tridesetih knjigah zbranih del, ki nam jih je zapustil. Impozanten opus romanov, povesti, črtic, pesmi, esejev, političnih govorov, člankov in pisem ponuja široko polje interpretacij.

V dokumentarnem delu filma se srečujemo s poznavalci, ki strastno razkrivajo prezrte plati pisateljevega dela. V premišljenih prepletih igranega, animiranega in dokumentarnega so rokopisi in pisma iz njegove zapuščine vtkani v igrane prizore. Junaki v filmu spregovorijo z besedami iz Cankarjeve proze.

Prepričani smo, da smo o Cankarju v dobrem stoletju izvedeli vse, vendar njegovo delo v resnici le površno poznamo.