Mnoge civilizacije, čeprav so doživele svoj politični zaton, ostajajo žive zaradi svojega kulturnega bogastva. Še danes jih lahko občudujemo in cenimo njihovo veličino. Azadu Karimu, ki izhaja iz dežele med Evfratom In Tigrisom, je Medrečje še vedno »zibelka«, v kateri odkriva in neguje, skratka ziblje svoj likovni izraz. Avtor ni le vizualni spremljevalec ali občudovalec tega sveta, ni le »fizični« del njega, temveč umetnik, ki »genius loci« svojega rodnega ambienta vselej znova oživlja kot spomin in refleksijo. Skozi magično moč prastarega civilizacijske izročila črpa ustvarjalne izzive in nagovore, se »potaplja« v njihovo enigmatičnost, potuje tisočletja nazaj in med praoblikami in slikovitimi legendami išče svoje sporočilo, odkriva svojo resnico.
Tako ustvarja globoko osebno in avtorsko afirmirano likovno poetiko. Specifika materialne dediščine in izjemen duhovni, kulturni naboj postaneta slikarjev neizčrpen vir navdiha, ki ga zaobjame v intimistično ikonografijo simbolov, znakov, ornamentalnih fragmentov, radikalno stiliziranih figurativnih elementov in arabskih letrizmov. Cele generacije slikarjev, literatov in drugih umetnikov so ves čas, od renesanse naprej, romale na dolga ustvarjalna potovanja, ki so trajala leta in celo desetletja. Azad Karim pa, v mislih in s spomini, nenehno, vsakokrat ko vzpostavlja interakcijo s slikovno površino,  roma v svojo deželo.
Slikovne površine postajajo »stene« na katere piše svoje zgodbe.
Zidovi, ki so imeli izjemno vizualno-sugestivno vrednost že za Leonarda da Vincija in Piera di Cosima, tudi za Azada Karima ostajajo nepogrešljive, celo vse bolj sugestivne likovne pobude. S strukturami in letrizmi se spominja zapisov na starih ploščicah in zidovih. Ustvarjalno ga vznemirjajo in privlačijo. Njihovo besedno sporočilo mu je drugotnega pomena. V prvi vrsta ga navdušujejo njihova likovno-formalna pojavnost , prvinskost in neposrednost. V strukturah in debelih teksturah biva bogata vizualna vrednost, ki se iz materialno naglašenega in haptičnega širi v sfere nenehnih preobražanj. Na trepetajoči povrhnjici slike so namreč barvne vrednosti zajete v ritem spreminjanj, ki zaobjame tudi oblike. Mističnost in enigmatičnost in dinamičnost dogajanja pa stopnjuje tudi sama »koža« slike.
Na zrnati in s črtnimi strukturami zaznamovani blago reliefni površini ima odločujoč pomen tudi svetloba, ki pade na sliko. Plastični nanosi mečejo komaj zaznavno senco in tako dopolnjujejo slikarjevo vizijo. Ta pa v najnovejšem ustvarjalnem obdobju tudi vizualno konkretno vsebuje senco, povzeto po asirskem izročilu. Avtor jo ponazarja s ponavljanjem posameznih form.

Anamarija Stibilj Šajn

 

Nazaj

Domov