Zamenjava vrednot in tehnologije v odnosu do domačije

KAJ JE “SVETI” PROSTOR?

Nemška beseda “die Stätte” pomeni mesto, kraj, bivališče, tudi prizorišče. (npr. “eine heilige Stätte” kot sveti kraj, prebivališče svetega)

Po mnenju Tworuschke (2000, str. 60) so za razliko od muzejev, gledališč, koncertnih dvoran, cirkuških šotorov, sveti prostori tempelj, cerkev, sinagoga, mošeja,… Svete prostore, oziroma svete kraje loči na “prostore razodetja”, “doživljajske prostore”, (ki omogočajo numinozne (1) občutke) “kultne prostore”, “prostore srečevanja”, “prostore prehajanja” kot stičišča nebes in zemlje. (ibidem, 2000, str. 60) Enako, morda v manjši meri, lahko to velja tudi za določen prostor domovanja.

KULT, KULTURA IN RITUAL

Kult(ur)ni hram je posvečen prostor umetnosti. (Igralec v gledališču je v isti vlogi lahko čudak na cesti.) Grška tragedija je posledica kulta in vsebuje jasne elemente rituala. Na drugi strani tudi nekatere novodobne slovenske predstave kot je denimo “retrogardistični dogodek sester Scipion Nasice” z naslovom Krst pod Triglavom, ki ga omenja Hribar (1990, str. 287-288) pomenijo ponovno vračanje k ritualu. Hribar med drugim ugotavlja, da se omenjena predstava vrača celo do starodavnih liturgičnih postopkov. V primerih kot ga opisuje Hribar je simbolika obreda očitno prešla iz sakralnega v profan prostor, iz posvečenega v “sveto”. Iz sfere kulta prehaja v sfero kulturnega dogodka. (Hribar v tej zvezi tudi meni, da nova slovenska umetnost še ni sveta, temveč sakralna, kar hkrati pomeni, da pojma ločuje.)

NAGOVOR PROSTORA

“Svetost” lahko razumemo kot pojem, ki je povezan z nagovorom prostora. Lahko ga razumemo kot najboljše v umetnosti in bi ga lahko poimenovali esenca umetnosti. Razumeti ga je moč širše, ne le v konfesionalnem smislu.

SVETO IN/ALI PROFANO

Revija Kunst und Kirche 1/2001 (ovitek), s tematskim naslovom “Konstruktionen von Welt”, vključuje vabilo na posvet, ki ga je aprila letošnjega leta “Galerie an der Finkenstraße” v Muenchnu organizirala v sodelovanju z Evangeličansko akademijo iz Tutzing-a in nosi naslov Sveti prostori: fenomeni in aspekti. Tu je zabeleženo, da svetost lahko seva tudi v profanih zgradbah kot so tovarne, muzeji, galerije, kinodvorane ali kiberprostori. Omenjeno je tudi, da “svetost prostora” kot večna tema sledi človekovemu iskanju nadčutnega in imanentnega. Vprašanje zadeva tako umetnike, arhitekte, umetnostne zgodovinarje, teologe, filozofe, pripravljalce razstav. Interpretacije svetega so različne, celo nasprotujoče si, pa vendar zadevajo takorekoč vsakogar od nas.

PROSTOR IN SVETIŠČE

Kraji so lahko sveti zaradi svoje izjemnosti. Pokrajina je najprvobitnejši prostor človeka. Je prostor človekove svobode in zatorej v sebi nosi atribut svetega. Pokrajino kot dom človekove prostosti bi lahko obravnavali kot svetišče, kot izjemno vrednoto. Svetišče pa je prostor svetega. (Hribar, 1990, str. 392)

DOMAČE OGNJIŠČE

Pojem svetega kot nedotakljivega gre razumeti tudi kot vrednoto, ki je povezana s pojmi zatočišča, zasebnostjo, varnostjo. Podobno to lahko rečemo za dom, domače ognjišče. Dom, ki pomeni več kot le hišo, predstavlja prostor, kamor se človek zateče pred nevarnostmi in slabim vremenom. V sebi nosi esenco dežele iz katere izhaja. (Marolt, 2000a, str. 245.) Predstavlja prostor, ki se smatra za resnično osebnega. Vedno nekomu pripada. Po njem lahko prepoznamo stanovalce, saj predstavlja zrcalo, ki kaže notranji svet človeka. (Hill, 1998, str. 14) Beseda ognjišče lahko nastopa tudi kot simbol doma, pri čemer nadomešča abstrakten pojem doma. Vsako bivališče še ne predstavlja doma. Dom v svojem najboljšem pomenu vsebuje močan motivacijski element, duhovno kvaliteto. Kot zatočišče duha ga je moč razumeti kot izolacijo od okolja in iz njega izvirajočih motečih elementov. (hrupa, nevarnosti)

MOBILNO ZATOČIŠČE

Polževa hišica raka samotarca je zatočišče kamor se ranljiva živalica skrije pred nevarnostjo in hkrati predstavlja mobilno hišico. Simbioza, sožitje življenja raka samotarca in morske vetrnice raku omogoča obrambo, vetrnici pa zaradi premikanja raka hrano. V angleškem jeziku obstaja izraz: “Wherever I lay my hat, that’s my home.” V prevodu naj bi to pomenilo: “Kamorkoli položim svoj klobuk, tam je moj dom.” Lahko bi rekli tudi: “Povsod sem doma, saj na domačijo, očetnjavo nisem vezan.” (2)

VREDNOTE, DOM IN OBIČAJI

Pri vrednotah gre za stvari, ki so nam posebej dragocene. Vrednote se nanašajo na to kaj nam je všeč in kar imamo radi, ter na tiste vrednote, ki se nanašajo na to, kar je prav. (Musek, 1993, str. 50) Eno so stvari, ki vzbujajo zadovoljstvo, drugo pa stvari, ki ustrezajo splošnim normam. Pojem vrednot se povezuje s pojmom morale in etike. (Musek, 1993, str. 51) Morala prvotno predstavlja zbirko nepisanih pravil in predpisov spoštovanih v (primitivni) družbi. (Sveto kot zaščiteno pred skrunjenjem.) Latinska beseda morala po Museku (ibidem, str. 51) izvira iz izraza mores, ki pomeni običaje, navade. (Običaji so v kmečkem domu dejansko povezani z vrednotami kot stvarmi do katerih ima človek posebno spoštovanje. Bogkov kot predstavlja “nišo” s katero se domači istovetijo in ob kateri mu izkazujejo spoštovanje. V resnici predstavlja le zunanji izraz in simbol krščanske religije, religije kot vrednote vernega človeka.)

Običaji v okviru slovenskega doma izvirajo še v predkrščanski čas in jih je krščanska vera delno prevzela in spremenila. (žegnanje zemlje, velikonočne butarice,…odganjanje zime - praznovanje pomladi) (Marolt, 2000b, str. 8)

Vsaka kultura pozna vrednote in na njej temelječa moralna načela, ki jih lahko označimo kot univerzalna. Vrednota je lahko individualno pojmovanje, ki pa sledi univerzalnim vrednotam. (Musek, 1993, str. 53) “Sveto” o katerem govorim predstavlja nadosebno, (tudi nadčasovno) nematerialno vrednoto, ki jo je težko ovrednotiti z merili, ki ustrezajo materialnemu svetu, a vendar ima za posameznika poseben pomen.

VREDNOTE KOT ABSTRAKTNI POJAVI

Po Schwartz-u, kakor ga citira Musek, (1993, str. 81-84) med individualne vrednote (ki so pravzaprav univerzalne) štejeta varnost in tradicija. Sam meni, da so medosebne vrednote t.i. družinske vrednote, vrednote nacionalne vezanosti, medtem ko nadosebne vrednote enači z religioznimi. Po Petroviču, ki ga Musek omenja (ibidem, str. 81-84) je materialna vrednota vrednota koristi, uživanja.

PROSTI PRETOK DELOVNE SILE

Domače ognjišče in iz trdnega, trajnejšega materiala zgrajena hiša sta na dom priklenila njegove prebivalce, kar je pomenilo prehod iz nomadskega načina življenja k stalni naselitvi. Navezanost na dom (lokacijo) se je pojavila šele tedaj, ko se človeku ni bilo več treba seliti za hrano, ko je začel vzgajati domače živali in obdelovati zemljo v bližini svojega domovanja. V bližnji prihodnosti pričakujem proces v obratni smeri, selitve za delom (“s trebuhom za kruhom”) in to večkrat v obdobju aktivnega življenja posameznika. Večje in pogostejše spremembe proizvodnih programov bodo pomenile potrebo po dodatnih znanjih ali potrebo po večkratnih selitvah za delom. (Marolt, 2001, str 269)

DOMAČIJA IN PRIPADNOST

Začasnost bivanja na enem mestu zaradi selitev za delom izključuje navezanost na dom, zemljo, prostor, skupnost. Začasna lokacija doma namreč ni dediščina očetov, zato se pripadnost tej izgublja. Dokončno izginja tudi domačija kot ena od vrednot, ki jo je še do nedavna človek postavljal na eno od najvišjih mest na lestvici vrednot. “Hiša očetova” na drugi strani v prenesenem pomenu poleg vrednote lahko pomeni tudi navezavo na narodovo kulturo, običaje, ki izginjajo skupaj s spremenjenim načinom življenja in odnosom do nekdanje domačije. (Marolt, 2001, str 272)

PREHODNI DOM IN NAVEZANOST NANJ

Navezanost na dom odpade v trenutku, ko odpade navezanost na lokacijo. Ta se namreč povezuje s simbolnimi vrednotami, ki jih še danes predstavljajo domače ognjišče, domača “zemlja”. Predvidevam, da bo dom zaradi večkratnih selitev kot simbolno-duhovna vrednota postopoma izginil. (Kar se seveda ne bo zgodilo v primeru, da bomo intelektualno delo opravljali doma, saj smo preko računalnika lahko povezani s celim svetom.) Navezanost na dom bo ostala kot duhovna vrednota le še v želji po dokončni vrnitvi domov, a le v primerih, ko bo posameznik še čutil potrebo po iskanju svojih korenin ali potrebo po stalni naselitvi.

STANOVANJE KOT TRŽNO BLAGO

Stanovanjska arhitektura Evrope se bo zaradi migracij kot začasno bivališče spremenila v tržno blago. Podobno kot avomobil jo bo moč izbrati glede na globino posameznikovega žepa in jo po nekaj letih prodati oziroma zamenjati za drugo na drugi lokaciji. Odnos do hiše bo podoben odnosu do uporabnih predmetov. Pomen doma, kot stvari do katere človek goji posebno spoštovanje, kot stvari, ki mu je posebej “sveta”, pa se bo izgubil. Edine preostanke zunanjega izraza siceršnje nematerialne vrednote v obliki simbola bo moč iskati v določenih predmetih, reliktih prinešenih iz nekdanjega bivališča, najsibo iz hiše prednikov kot simbolov preteklosti, ali iz svojega prejšnjega domovanja (prejšnjih bivališč) kot simbolov domačnosti in spominov. Migrant se bo zaradi selitev manj zbližal z okoljem v katerem prebiva in bo od njega bolj ločen kot se to dogaja pri stalni naselitvi. (Marolt, 2001, str 272)

ZAKLJUČKI

“Svetost” nekdanjih objektov ob kmečkem domovanju se skriva v prvobitnosti arhitekture. Ti “posvetni” objekti predstavljajo sveto na točki med sakralno in ruralno arhitekturo (Kozolci v Studorju ali kašče - horre-i v JZ Španiji). “Svetost” je povezana s pomenom, vrednostjo, ki ga imajo posamezni objekti kmečkega gospodarstva za kmeta. Tudi kadar gledamo širše je “sveto” povezano s pomenom, ki ga ima določena stvar, dogodek, segment življenja za človeka.

Danes se človekove vrednote spreminjajo. Zaradi zamenjave duhovnih vrednot se segmenti duhovnega življenja človeka, predvsem odnos do domačije, zemlje, izgubljajo. Obredi v okviru kmečkega doma so že stoletja sestavni del bivališč in z njimi neločljivo povezani, a se počasi izgubljajo. (Marolt, 2001, str 273) Zaradi mobilne družbe domačija nima več takšne vrednosti kot jo je imela in jo še ima za kmeta.

slika 1:
Peter Marolt: Zasebnost v odnosu s časom

Nekdanje zbiranje ob ognjišču, oziroma izpod bogkovega kota je zamenjalo posedanje pred televizorjem. Medtem, ko je tradicionalna kmečka hiša posvečena kultu družine, je moderna posvečena kultu razgleda. Domnevam, da smo v tretji (skrajni) fazi umika v zasebni svet s pomočjo navidezne resničnosti. (Marolt, 2001, str 273) Današnji odvisnosti od časa, se bo pridružila odvisnost od namišljenega prostora, nove dimenzije znotraj časa.

ČLOVEK KOT MERILO

Zaradi globalizacije v najširšem merilu: geopolitične, ekonomske, tehnološke, kulturnih izmenjav in interakcij, bi se bilo potrebno vrniti k merilu človeka, k njegovim duhovnim razsežnostim. Globalizacija vodi do preloma s tradicionalnim mestom druženja, do osiromašenja bivališča kot duhovne vrednote, kjer poslej vsakdo živi bolj ali manj sam zase. (Trelcat, 2000, str. 109) Vse manj je zbiranja domačih v prostoru - “hiši”, zbiranja vaščanov na vaškem trgu pod vaško lipo, oziroma ob ali v vaški gostilni, meščanov v kavarnici za vogalom. Namesto tega smo priče brezosebnim pogovorom po mobilnih telefonih, ko se delamo, da ni časa za pogovor iz oči v oči.

ZAMENJAVA DUHOVNIH VREDNOT

Zamenjava duhovnih vrednot za materialne pomeni zamenjavo tistega, do česar je imel človek še do nedavna posebno spoštovanje. Predvsem gre za spoštovanje določenih elementov življenja, ki predstavljajo stalnico človekovega bivanja in s tem njegovega bivališča, bivališča tudi kot prostora človekovega duha.

KAKO PONOVNO VZPOSTAVITI DUHOVNO KOMPONENTO DOMA?

Najprej velja razmisliti o tezi, da je vera prenosni dom, ki ga ljudje lahko vzamemo s seboj in hkrati na drugo, da precej ljudi čuti močno potrebo po konkretnem prostoru za njeno izražanje. (Groß, 2000, str. 66) “Vero”, raje to imenujmo duhovnost je seveda moč razumeti tudi širše, ne le v strogo konfesionalnem smislu.

Verjetno ni prav, da bi pri novozgrajenih domačijah in pri stanovalcih, ki čutijo potrebo po izpolnitvi svoje duhovne biti enostavno prenesli nekdanji bogkov kot v vogal jedilnega prostora. Dom namreč ni “svet”, ker ima bogkov kot, pač pa zato, ker predstavlja vrednoto, s katero se posameznik in družina identificirata in h kateri si prizadevata. Domovanje je “sveto” zaradi duhovne vrednosti, ki jo ima za svoje prebivalce.

Glede na to, da je kot meditativne prostore (v najširšem smislu) mogoče poimenovati tudi nekatere profane, neposvečene prostore je v okviru domovanja gotovo vredno razmisliti tudi o “nišah” namenjenih premišljevanju, osmislitvi življenja, meditaciji ali molitvi. (3)

slika 2
Karl Schuster: Prostor premišljevanja

Karl Schuster: Prostor premišljevanja:
Prostor velikosti 5,4 x 4,8 m, osvetljen z neonsko lučjo, na tleh asfaltna obloga, zaključujejo ga izolativna stekla in za njimi vertikalne, torzijsko zvite letve iz grobo obdelanega žaganega lesa, ki dajejo prostoru meditativni karakter. Objekt ima za uporabnika enak pomen kot ga imajo nevtralno zasnovani meditacijski prostori v sferi posvečene arhitekture za množico. Potrebno ga je razumeti kot objekt, ki se ga uporablja začasno in lahko predstavlja prostor duhovne sprostitve ob domovanju, stoji pa lahko tudi na povsem drugi lokaciji.

DUHOVNOST KOT NAČIN ŽIVLJENJA

Duhovnost kot vrednota prihaja iz profanega, iz (načina) življenja. Na Daljnem vzhodu origami - umetnost zgibanja papirja, ikebana - umetnost oblikovanja cvetličnega aranžmaja, obredno pitje čaja, urejevanje (kamnitega) vrta predstavljajo človekovo duhovno življenje, ukvarjanje z njimi pomeni vzpostavitev notranjega ravnotežja. Takšna duhovnost ni ločena od življenja pač pa je življenje samo.

PROSTOR TIŠINE

Ko Groß (2000, str. 67) piše o t.i. multireligijskih prostorih (ki v naših krajih še niso poznani) meni, da nobeden od simbolov, predmetov, slik ne sme motiti. V prostoru se nahajajo le nevtralni simboli iz narave (kamen, les, rože, voda), sveče, umetnine brez jasne verske simbolike (kiparska plastika, zidni tepihi, slike, vitraji). Ti prostori so lahko brez posebne opreme. (Kot primer lahko služita soba tišine v Branderburških vratih v Berlinu ali meditacijska soba v parku palače UNESCA v Parizu) Enako bi lahko veljalo za “prostor tišine” znotraj doma, seveda s predpostavko, da si stanovalci to želijo (vključno z željenimi verskimi simboli).

ODPRTI PROSTORI Z OMOGOČENO ZASEBNOSTJO

Mogoča je rešitev z zalivom (nišo) znotraj bivalnega prostora, kjer paravan, zaslon, premična stena omogočajo zasebnost. Prostor je v resnici lahko večnamenski, uporaba se spreminja glede na trenutne potrebe. Druženje z ostalimi družinskimi člani s tem ni okrnjeno, posamezniku pa je omogočen začasen umik v zasebnost.

Ko Groß ( 2000, str. 68) piše o multireligijskih prostorih, o t.i. skupnih prostorih, piše, da abstraktna umetnost precej doprinese k atmosferi prostora. Oblikovanje prostora naj bi bil nezaključen proces, ki naj bi upošteval (trenutne) potrebe uporabnikov. Enako naj bi veljalo tudi za dom, oziroma “nišo tišine” v sodobnem domu, seveda, če stanovalci čutijo potrebo po duhovnosti ali duševni sprostitvi.

(1) Numen; božja volja, božje delovanje, božanstvo. Numinoznost; svetost s svojim zastrašujočim in vabljivim učinkovanjem. (trementum et fascinosum)
(2) Upoštevajmo pa tudi tezo, da je vera je prenosni dom, ki ga ljudje lahko vzamemo s seboj. (Groß, 2000, str. 66)
(3) Pomislimo recimo na japonsko čajno hišico, oziroma na enega izmed dnevnih prostorov v japonski hiši.

slika 3, 4
Reitermann/Sassenroth: kapela sprave na Bernauer Straße, Berlin (vir: Baumeister 1/2001)

slika 5
Fučkovci - zasebi "atrij"

REFERENCE:

Groß, G. (2000) Multireligiöse Räume. Kunst und Kirche 2/2000, str. 66-71.
Hill, J. (1998) The Illegal Architect. Black Dog Publishing, London.
Hribar, T. (1990) Sveta igra sveta: (umetnost v postmoderni dobi). Mladinska knjiga, Ljubljana.
Marolt, P. (2000a) Domicile as a Shelter of Body and Soul. Proceedings of the XXVIII IAHS World Congress on Housing, Abu Dhabi, str. 239-51.
Marolt, P. (2000b) Kmečki dom kot duhovno zatočišče. Zbornik povzetkov 10. konference o vernakularni arhitekturi. FA, Ljubljana.
Marolt, P. (2001) Home between Tradition and Progress. Proceedings of the XXIX IAHS World Congress on Housing, FA, Ljubljana, str. 268-76.
Musek, J. (1993) Osebnost in vrednote. Educy, Ljubljana.
Sakrale Räume: Phänomene und Aspekte. Konstruktionen von Welt. Kunst und Kirche 1/2001, ovitek.
Tworuschka, U. (2000) Was ist ein heiliger ort? Kunst und Kirche 2/2000, str. 60.

Za povečavo kliknite na sliko
Click on picture to enlarge