Ekološka tradicionalna gradnja v Sloveniji

UVOD

Les, kamen in glina so bila prva gradiva, ki jih je človek uporabil pri gradnji svojih bivališč. Izbor je narekovala sama narava, oziroma gradiva, ki so bila na razpolago v neposredni bližini gradnje. Omenjena gradiva so enakomerno razporejena po vsej zemeljski obli, tudi v našem geografskem prostoru. Pri gradnji stanovanjskih hiš so se tudi v Sloveniji do nedavnega uporabljala naravna gradiva. Lokalna ponudba gradiva je bil prvi (in v glavnem edini) kriterij za izbor gradiva, s primerno tehnologijo gradnje pa so bile izrabljene pozitivne lastnosti gradiva in eliminirane morebitne slabosti. Na ta način je bil dosežen optimalni učinek oz. zgradba, ki je zagotavljala ugodno bivalno klimo. V zadnjih nekaj desetletjih so naravna gradiva izgubila svojo vodilno vlogo. Zamenjala so jih umetna gradiva (beton, opeka, kovine, steklo, umetne mase…), ki imajo veliko negativnih vplivov na človeka, poleg tega pa se je zaradi njih bistveno poslabšalo stanje okolja.

Navedene težave se bodo pospešeno večale, če v prihodnosti pri načrtovanju zgradb ne bo prišlo do osveščanja na vseh nivojih. Spremeniti je potrebno temeljno filozofijo gradnje – tako v gradbeni industriji, kot pri načrtovalcih in investitorjih. V graditeljtvu bo potrebno uvesti načela trajnostnega razvoja (po definiciji je trajnostni razvoj takšen razvoj, ki zadosti sedanjim potrebam, ne da bi pri tem ogrožal možnost prihodnjim generacijam, da bodo prav tako zadostile svojim potrebam).

Tudi naša država se je v Zakonu o varstvu okolja iz leta 1993 obvezala, da bo spoštovala in vzpodbujala naslednje razvojne zahteve, ki jih narekujejo načela trajnostnega razvoja:
zmanjšanje porabe naravnih virov in ustvarjanja odpadkov
uporaba tehnologij, ki zmanjšujejo in odpravljajo obremenjevanje okolja
uporaba neškodljivih kemikalij, ki se ne kopičijo v živih organizmih.

Bistven korak pri upoštevanju načel trajnostnega razvoja je izbor gradiv. Na tržišču obstajajo številna gradiva, le za majhen delež le-teh pa je mogoče z gotovostjo trditi, da nimajo negativnega potenciala. V nadaljevanju so izpostavljeni bistveni negativni pojavi, ki spremljajo nastanek gradiv, njihovo uporabo in odstranitev ter predstavljen izbor naravnih gradiv brez negativnega vpliva na človeka in okolje, kar ustreza vedno ostrejšim ekološkim kriterijem.

NEGATIVNI POTENCIAL GRADIV

Gradiva, ki se danes vgrajujejo v zgradbo, so številna in raznolika. Prvobitnim naravnim gradivom, kot so les, kamen in glina, ki služijo za gradnjo bivališč že od najstarejših časov, so se v zadnjem stoletju pridružila umetna anorganska in organska gradiva. Ta gradiva nastajajo v zapletenih tehnoloških procesih in v celotnem življenjskem ciklusu obremenjujejo okolje in človeka. Življenjski ciklus gradiv se deli v šest faz (pridobivanje surovine, proizvodnja polizdelkov, prodaja, vgradnja, uporaba, odstranitev). Vsaka od faz ima neposredne negativne vplive zaradi narave procesa samega, poleg tega pa potrebuje določene količine energije. Posamezne faze so locirane na različne lokacije, zato je med njimi potreben transport, ki je tudi vezan na energijo. Negativni vplivi se kažejo v različnih oblikah:
posegi v okolje,
poraba energije,
škodljive emisije,
odpad.

Posegi v okolje
Posegi v okolje se dogajajo v vseh fazah življenjskega ciklusa, najhujši pa so v fazi pridobivanja surovin. Človek naravo izkorišča in si jo podreja, s tem pa pušča v okolju vidne škodljive posledice kot so površinski kopi (pridobivanje kamna, kovinskih rud, gline pa tudi premoga), rudniki (nad rudniškim področjem se lahko spremeni oblika zemeljskega površja, nastanejo ugreznine, spremeni se stanje podtalnice), erozije (zaradi krčenja gozdov prihaja do vetrne ali vodne erozije), iztrebljanje gozdov in krčenje pragozda (izsekavanje lesa kot goriva in gradiva). Z neposrednimi človekovimi posegi v naravo prihaja do uničevanja biotopov. In ne nazadnje - zaradi potreb po surovinah prihaja do izkoriščanja neobnovljivih virov.

Poraba energije
Med negativnimi vplivi gradiv na okolje nosi precejšnjo težo velika poraba energije, ki jo gradivo potrebuje v vseh fazah življenjskega ciklusa. Znaten delež energije se porabi za transport. S centralizacijo proizvodnje se povečajo transportne poti od vira surovine do končnega izdelka ter od končnega izdelka do vgraditve. Posledice velike porabe energije se odražajo kot poraba omejenih energetskih virov (premog, nafta, zemeljski plin), kot segrevanje ozračja (učinek tople grede), kot kisle padavine (posledica zgorevanja fosilnih goriv) in kot smog.

Odpad odsluženih gradiv
Vsako gradivo nekoč odsluži in propade. Naravna gradiva (kamen, les, glina) pri tem ne obremenjujejo okolja, saj jih lahko vrnemo naravi. Gradiva umetnega izvora pa bolj ali manj škodljivo delujejo na naravo. Njihov življenjski ciklus se konča na tri načine: na deponijah, divjih odlagališčih ali v sežigalnicah. Pri razpadanju gradiv na deponijah in divjih odlagališčih se izločajo različne škodljive snovi. Ustvarjanju prevelikih količin odpadkov se izognemo z reciklažo ali ponovno vgraditvijo starega gradiva na drugo mesto.

Škodljive emisije
Gradiva emitirajo v svojem življenjskem ciklusu precej škodljivih snovi, zaradi česar je onesnažen zrak, pa tudi površinske vode in podtalnica.
Zaradi močne industrializacije prihaja do onesnaženja voda s fosfati in nitrati ter organskimi snovmi (alifatske in aromatske ogljikovodikove spojine in njihovi derivati). Industrijske odpadne vode onesnažujejo vode s težko razgradljivim onesnaženjem (PCB, klorirani fenoli, polimeri, težke kovine). Energetska postrojenja (termoelektrarne, jedrske elektrarne) potrebujejo pri proizvodnji elektrike za hlajenje sistema vodo, ki jo potem sicer vračajo v naravo, vendar pa se med uporabo voda segreje, zato lahko pride (predvsem v poletnem času) do pregrevanja rek.
V zraku se pojavljajo škodljivi plini (ogljikov dioksid, žveplovi oksidi) ter strupeni plini (dušikovi oksidi, amoniak, klorove in fluorove spojine), aerosoli, prah, dim, radioaktivni delci (radon), poseben problem pa povzroča tudi naraščajoči hrup. Skrb vzbujajoča posledica onesnaženja zraka je tanjšanje ozonske plasti v višjih plasteh atmosfere.

Koncentracije škodljivih emisij so povečane tako v naravi kot v zaprtih prostorih, kjer se človek običajno zadržuje največ. Praviloma so koncentracije onesnaženja v zaprtih prostorih veliko višje kot na odprtem v naravi. Izpostaviti velja predvsem tiste negativne lastnosti gradiv, ki so splošno razpoznavne, ali pa zelo nevarne pri višji koncentraciji:
hlapljivost - gradiva takoj po vgradnji ali pa še nekaj časa po tem izhlapevajo agresivne hlape, ki dražijo sluznice;
uprašljivost - v določenih fazah življenjskega ciklusa gradiv nastaja prah, ki z vdihavanjem pride v pljuča; vlaknavost - vlaknasta gradiva - še zlasti toplotno- in zvočnoizolativni materiali - obremenjujejo bližnjo in daljno okolico, posebej nevarna so, če pridejo v pljuča;
strupenost - iz nekaterih gradiv izhajajo določeni strupi (PCP, PCB, toluen, ksilen...), ki so (še posebej v večjih koncentracijah) lahko zelo nevarni;
radioaktivnost - iz nekaterih zemeljskih gradiv izhaja radon, ki se nabira predvsem v zaprtih in neprezračenih prostorih.

Omenjeni negativni potencial gardiv je zadosten razlog za ekološko presojo pri izboru gradiv. Posledice negativnega vpliva gradiv se kažejo v obliki različnih težav in bolezni, nekatere med njimi so tudi smrtonosne. Škodljive snovi, ki izhajajo iz gradiv, sprejema organizem preko kože, dihalnih poti in prebavnega trakta. Najbolj usodna je kancerogenost gradiv, ki jo je mogoče danes že dokazati.

EKOLOŠKI IZBOR GRADIV

Nesporno torej lahko ugotovimo, da so določena gradiva že ob nastanku zaznamovana z negativnim potencialom, s katerim ogrožajo okolje in človeka. Onesnaženost že presega kritično mejo, zato je potrebno pri izboru več pozornosti posvečati kritični presoji negativnega potenciala gradiv. V prihodnosti bosta veliko vlogo igrali zdravstvena in ekološka presoja. V nekaterih evropskih državah že obstajajo različne metode za vrednotenje gradiv, po katerih je mogoče izvesti najbolj optimalen izbor.

Gradiva lahko glede na nastanek delimo v tri skupine:
naravna gradiva (kamen, les, glina…);
umetna anorganska gradiva (opeka, keramika, kovine, steklo, cement, beton, anorganska toplotno-izolacijska gradiva…);
umetna organska gradvia (umetne mase, umetna toplotno-izolacijska gradiva, tesnila, …).

Analiza posameznih skupin gradiv pokaže, da se negativni potencial stopnjuje od naravnih gradiv (ki ga skoraj nimajo) do umetnih organskih gradiv, kjer ta potencial postaja že enormen.

Na tem mestu bomo izpostavili naravna gradiva, kot so kamen, les in glina. Pridobivajo se iz naravnih surovin v elementarni obliki in se lahko uporabijo brez dodatne obdelave, ki bi spremenila njihove lastnosti. Naravna gradiva imajo zelo malo negativnih vplivov na okolje (le kamen delno obremenjuje okolje, ker njegovo pridobivanje povzroča velike rane v naravi, pri predelavi pa nastaja veliko prahu). Pridobivanje, predelava oziroma obdelava kamna, lesa in gline zahtevajo sorazmerno majhne količine energije, ne emitirajo škodljivih hlapov, prahu, vlaken ali strupov. Surovine teh gradiv so lahko dostopne in pri nas precej razširjene, zato transportni stroški niso visoki. Gradiva naravnega izvora je možno reciklirati, nekatere že uporabljene elemente pa ponovno uporabiti na drugem mestu. Njihova odstranitev po koncu življenjske dobe ne obremenjuje okolja. V Sloveniji je 55% gozda, oziroma 80% gozdnate krajine, zato je s tega stališča v graditeljstvu primerna predvsem uporaba lesa. Drugo gradivo, ki je zanimivo s stališča lokalne rabe gradiva, je kamen na Krasu, v Istri in v alpskih predelih. Glina, primerna za gradnjo, je na Ptujskem polju in v Pomurju, kjer je bila še do nedavnega glavno konstrukcijsko gradivo. Omenjena gradiva imajo zelo velike možnosti uporabe. Kamen se lahko uporabi kot konstrukcijsko gradivo za nosilne in predelne stene, kot obložni material pa tudi kot kritina (skrilj). Podobno, oziroma še širšo možnost uporabe nudi les, ki nastopa kot nosilno in nenosilno gradivo ter gradivo za obloge in pohištvo. Lahko se uporabi za kritino (skodle), in kot surovina za različne lesne polizdelke (iverne, vezane, panelne plošče, lesna volna…). Glina se kot gradivo uporablja v elementarnem stanju, pa tudi v kombinaciji z drugimi naravnimi gradivi (les, pesek, slama…). Služi kot konstrukcijsko nosilno in nenosilno gradivo. Pri hišah iz gline se je v preteklosti pogosto pojavljala slamnata streha (ki nekod še danes služi svojemu namenu).

Kamen

Kamen se v graditeljstvu uporablja že od najstarejših časov, o čemer pričajo številne zgradbe, ki že tisočletja kljubujejo času. Na naših tleh se je arhitektura v kamnu skoraj do popolnosti razvila na delu Krasa in v Istri, kjer je dovolj primernega kamna (siv peščenec in beli apnenec za zidove in skrilj za kritino). Kamen je že v bronasti dobi služil za gradnjo primitivnih hiš okrogle ali včasih pravokotne oblike z dvokapno streho (kažuni). Še danes je veliko ostankov obzidij, ki dokazujejo, da so bili graditelji že v najzgodnejših obdobjih vešči gradenj konstrukcij iz kamna. Kamnoseška znanja so se prenašala iz roda v rod ne glede na spremenljive principe arhitekturnih zasnov. Gradnja iz kamna se je pojavljala tudi na drugih področjih, kjer je imelo to gradivo lokalni značaj – predvsem na alpskih predelih. V obdobju stihijske gradnje je v zadnjih nekaj desetletjih kamen izpodrinila opeka in druga (manj ekološka) gradiva.

Poleg lokalnosti gradiva kot glavnega faktorja pri izbiri gradiv, je igralo veliko vlogo upoštevanje njegovih lastnosti. Kamen ima veliko sposobnost akumulacije toplote. Kamnite hiše so zato gradili predvsem na področjih, kjer je bilo veliko sonca, ki je podnevi segrelo zid, ta pa je ponoči oddajal toploto v prostor.

Kamen ima številne ugodne lastnosti, ki jih je potrebno izpostaviti:
je lokalno gradivo,
ima visoko specifično težo in zaradi tega dobro trdnost,
je dober prevodnik toplote,
ima dobro akumulacijo toplote,
ne gori – graniti, peščenjaki in kamni podobne sestave v požaru zaradi visokih temperatur eksplodirajo,
apnenčasti kamni s tega stališča niso problematični,
nima zdravju škodljivih vplivov,
možna je ponovna uporaba, kot odpadek na odlagališču ne povzroča težav.

Omeniti je potrebno še nekaj negativnih lastnosti, ki se jih s pravilno vgradnjo popolnoma eliminira:
radioaktivnost – nekateri kamni (predvsem graniti) imajo povišano naravno radioaktivnost (radon), kar je
potrebno pred uporabo preveriti,
voda, ki prodre v pore, zmanjšuje trdnost,
pri pridobivanju kamna nastajajo velike rane v okolju (kamnolomi),
kamni, ki vsebujejo kremen (nekateri peščenci, kvarcit in gnajs) imajo visok razteznostni koeficient.

Les

Les je vsestransko gradivo. Je eno prvih gradiv in je dolgo veljal kot najpomembnejše. Ogromni gozdovi so nekoč pokrivali večino planeta ter lovcem in nabiralcem hrane dajali les, veje in listje za gradnjo njihovih začasnih prebivališč. Ogrodje iz vej so prekrili s kožami, listi in travo. Z razvojem vaških naselij so les in organska gradiva še vedno ostali priljubljen gradbeni material.
Lesene hiše iz brun so na naših tleh znali graditi že Kelti. Kasneje so tehniko dopolnili Slovani, ki so znanje prinesli s seboj iz prvotne domovine. Les je bil glavno konstrukcijsko gradivo za gradnjo stanovanjskih hiš in gospodarskih (pomožnih) objektov (zidanice, kašče…) povsod tam, kjer je bilo lesa v izobilju (Štajerska, Gorenjska, Koroška, Dolenjska, Prekmurje).
V 17. stol. se je začel les pojavljati tudi kot kritina – skodle so začele izpodrinjati slamnate strehe. Nevarnost požara je dodatno zmanjšal omet iz apnene ali glinaste malte, ki se je začel pojavljati na nakaterih zgradbah. Pravzaprav lahko zaključimo, da je bila "prahiša" lesena in je vplivala tudi na tehniko gradnje z drugimi gradivi (hiša iz kamna, zidana hiša…).

Pri lesu moramo izpostaviti predvsem njegove številne ugodne lastnosti:
Les je obnovljiv material. Zaloge lesa so praktično neomejene in ob razumnem gospodarjenju ni treba posegati v osnovno lesno substanco gozdov.
Nastaja pod pogoji, ki so okolju prijazni. Ima uravnoteženo CO2 bilanco: pri tvorbi lesa v drevesu se porabi ravno toliko CO2, kot se ga sprosti pri razgradnji ali gorenju lesa. Proizvaja O2, filtrira prah iz zraka. Les v naših klimatskih pogojih dobro uspeva, zato ga je dovolj (lokalna raba).
Predelava in transport lesa ne zahtevata veliko energije (ni porabe omejenih zalog fosilnih goriv). Les ima ugodno razmerje med težo in trdnostjo.
Številne vrste lesa nudijo velik spekter izbire (veliko vrst lesa z različnimi lastnostmi in pojavnimi oblikami). Za obdelavo lesa je na razpolago veliko obdelovalnih tehnik in sredstev.
Na tržišču je velika ponudba polizdelkov in kompozitov iz lesa in lesnih odpadkov, pri katerih so ohranjene pozitivne lastnosti lesa, eliminirane pa tiste, ki povzročajo težave pri uporabi (krčenje, nabrekanje, delovanje lesa, vpliv lesnih škodljivcev).
Les uravnoteža vlago v prostoru in ustvarja primerno in ugodno bivalno klimo v prostoru.
Les ima v primerjavi s kamnom, kovinami, umetnimi masami najvišjo temperaturo površine (specifično toploto).
Les duši zvok.
Les ne moti naravnih električnih in magnetnih polj.

Glina

Glina je razširjena po vsem svetu. Najstarejši ohranjeni ostanki hiše iz gline so iz starodavnega Jeriha (7800 pr.n.št.). V Mezopotamiji so pred 5000 leti gradili hiše iz gline, sušene na soncu. Egipčani so živeli v hišah iz blata in trsja. Prebivališča Grkov in Rimljanov so bila iz gline in lesa, ta način gradnje se je razširil po vsej Evropi. Glina je zelo razširjeno gradivo. Zgradbe iz gline in nežgane opeke najdemo v Evropi, Aziji, Južni in Severni Ameriki ter Afriki. Običajno je bilo to poceni gradivo za revne ljudi in težke čase, zato se je gradnja iz gline vedno razmahnila po vojnah in drugih naravnih katastrofah. V zadnjih dveh desetletjih glina doživlja preporod.. Predvsem v Franciji in Nemčiji se zopet vpeljuje gradnja stanovanjskih hiš iz gline in sicer s tradicionalnimi tehnikami gradnje in posodobljenimi postopki.

Pri nas je bila gradnja iz gline pogosta na Ptujskem polju in v Pomurju. Sprva se je uporabljala kot polnilno gradivo v kombinaciji z nosilnim lesom. Najštevilnejše so bile t.i. cimprane hiše iz lesenih obdelanih brun, premazane s slojem gline ter pobeljene, pa tudi hiše iz plepleta iz šibja z obojestranskim ometom iz gline. Pozneje, ko je lesa začelo primanjkovati, je glina postala nosilno gradivo z različnimi tehnikami gradnje. »Na suho« so bile grajene hiše iz na soncu sušenih zidakov, povezanih z glineno malto, »na mokro« pa v tehniki butane stene, kjer se med lesene opaže nabuta mokro glino. V zadnjih desetletjih je gradnja iz gline pri nas popolnoma zamrla, čeprav gradivo nudi zelo prijetno in zdravo bivalno klimo.

Glina ima številne ugodne lastnosti:
je lokalno gradivo;
za pridobivanje, predelavo, transport in vzdrževanje gline je potrebno zelo malo energije;
je zdravstveno neoporečna – ne povzroča škodljivih emisij, ne draži kože, je brez vonja, ne vsebuje kemičnih dodatkov, ni elektrostatična, ne gori;
dodatki gline so večinoma ekološko neproblematični (slama, lesni oblanci, pesek…);
ustvarja ugodno klimo v prostoru – absorbira vlago in jo v drugačnih pogojih zopet oddaja v prostor, regulira toploto v prostoru in zagotavlja poleti hladno in pozimi toplo klimo v prostoru, absorbira vonjave;
trpežnost in trajnost gradbenih elementov iz gline, ki so zaščiteni in vedno suhi, je skoraj neomejena, škodljive snovi iz zraka je ne korodirajo (tako kot npr. kamen in beton);
gradiva iz gline ne potrebujejo dodatne toplotne izolacije;
glina je primerna za samogradnjo – zahteva precej dela, ki ga lahko opravimo ročno, tehnike so praviloma preproste in fizično niso utrudljive;
glina se reciklira - material, ki je enkrat že bil vgrajen, ob odstranitvi zgradbe lahko zmeljemo, dodamo vodo in ponovno uporabimo. Pri tem ni ostankov, ki bi bremenili deponije.

Kamen, les in glina so torej gradiva, pri katerih lahko izpostavimo predvsem pozitivni potencial. Njihova uporaba nima neposrednih negativnih posledic na okolje, poleg tega pa imajo ugodne vplive na zdravje in počutje človeka v grajenem okolju.

	KAMEN	LES	GLINA
gradbeno-fizikalne lastnosti	r = 2800-3100 kg/m³ l = 3,5 W/mK c= 900 J/kgK	r = 400-800 kg/m³ l = 0,13 – 0,2 W/mK c= 2400 – 2700 J/kgK	r = 1500 kg/m³ l = 0,75 W/mK c= 900 J/kgK
pozitivni vplivi na zdravje in bivalno klimo	dobro akumulira toploto	izravnava zraeno vlago	izravnava zraeno vlago
vgradna energija pri proizvodnji in transportu	200 – 2000 kWh/m³	180-240 kWh/m³	2-5 kWh/m³
obremenitev okolja pri pridobivanju in proizvodnji	rana v okolje, prah, hrup	v manjši meri hrup, prah	-
škodljive emisije v fazi uporabe	-	-	-
regeneracija in ponovna uporaba	se ne regenerira; možna ponovna uporaba kot dodatek betonu, kot nasipni material…	se regenerira; možna ponovna uporaba kot surovina za polizdelke (iveri, vlakna…), kot dodatek porozni opeki ali lahkim betonom	se ne regenerira; možna ponovna uporaba istega gradiva – gradivo se zmelje, navlaži, zgnete in ponovno uporabi
obremenitev okolja pri odstranitvi	-	-	-

SKLEP

Tradicionalna vernakularna arhitektura nam daje mnoge pobude ne le z oblikovalskega, temveč tehničnega in ne nazadnje tudi uporabnega vidika. Še do nedavnega so tudi pri nas nastajale zgradbe iz lesa, kamna in gline, ki še danes dobro služijo svojemu namenu. V zadnjih desetletjih pa so primat prevzela umetna gradiva, čeprav je čedalje bolj jasno, da ekološko krizo v veliki meri povzročajo tudi sodobna gradiva in graditeljske tehnologije. Ob tem spoznanju se nam hitro poraja vprašanje, kako zmanjšati negativni potencial graditeljskega sektorja, saj podatki kažejo, da je kar 50% virov materialov in naravnih nahajališč namenjenih za potrebe graditeljstva, več kot 50% odpada je proizvedenega na področju graditeljstva, kar 40% rabe energije v Evropi pa je povezano z zgradbami. Del odgovora nudi pogled v preteklost. Večina stanovanjskega fonda, predvsem na podeželju, je bilo še do nedavnega grajenega z naravnimi gradivi in tradicionalnimi gradbenimi tehnikami, ki so zahtevale neznatne količine energije in niso obremenjevale okolja in človeka s škodljivimi emisijami. V slovenskem prostoru so bile glede na lokalno ponudbo hiše grajene iz kamna, lesa in gline. To so naravna gradiva, pri katerih je mogoče izpostaviti predvsem njihove pozitivne lastnosti, ki imajo ugoden vpliv na človeka in okolje.

Ekološka presoja danes zahteva spremembo temeljnega pristopa h gradnji. Ena bistvenih podstavk na začetku snovanja je skrbna in preudarna presoja o izboru gradiv. Tradicionalna vernakularna arhitektura je zgodovinski dokument o racionalnem odnosu do narave. Z izborom naravnih gradiv lokalnega značaja ne samo, da doprinesemo k varstvu okolja, ampak hkrati dajemo prostoru regionalno identiteto oziroma razpoznavnost.

LITERATURA:

1. Bierter, W.: WEGE ZUM ÖKOLOGISCHEN WOHLSTAND, Birkhäuser Verlag, Berlin, 1995.
2. Daniels, K.: TECHNOLOGIE DES ÖKOLOGISCHEN BAUENS, Birkhäuser Verlag, Basel, 1994.
3. Fister, P.: UMETNOST STAVBARSTVA NA SLOVENSKEM, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1986.
4. Guedes, P.: ENCYCLOPEDIA OF ARCHITECTURAL TECHNOLOGY, McGraw-Hill Book Company, New York, 1979.
5. Haefele, G. et al.: BAUSTOFFE UND ÖKOLOGIE, Ernst Wasmuth Verlag, Tübingen, 1996.
6. Holdsworth, B. in Sealey, A.: HEALTHY BUILDINGS, Longmann House, Essex, 1992.
7. Hornbostel, C., CONSTRUCTION MATERIALS, John Wiley & Sons, New York, 1991.
8. König, H.: WEGE ZUM GESUNDEN BAUEN, Ökobuch Verlag, Staufen bei Freiburg, 1991
9. Kur, F.: BAUEN UND WOHNEN MIT NATURBAUSTOFFEN, Compact Verlag, München, 1993.
10. Moškon, D., Furlan, M.: BIOTEKTONIKA, raziskovalna naloga, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, VTOZD Arhitektura, Ljubljana, 1989.
11. Moškon, D., Vesel, S.: GRADBENO-TEHNOLOŠKA RAZISKAVA ILOVNATEGA NABOJA IN NJENA APLIKATIVNA VREDNOST V REGIONALNI ARHITEKTURI SEVEROVZHODNE SLOVENIJE, raziskovalna naloga 1972-74, Inštitut za industrijsko oblikovanje pri FAGG, Ljubljana, 1975.
12. NACIONALNI PROGRAM VARSTVA OKOLJA, osnutek, Ministrstvo za okolje in prostor, Uprava RS za varstvo narave, Ljubljana 1998.
13. Perossa, M.: PROSTORSKO STANOVANJSKA KULTURA ISTRE V OKVIRU REGIONALNE STANOVANJSKE KONTINUITETE, doktorska disertacija, FAGG, Šola za arhitekturo, Ljubljana, 1993.
14. Piggot, S. et al: OSVIT CIVILIZACIJE, prevod Kostić, V., Izdavački zavod Jugoslavija, Beograd, 1969.
15. Šijanec-Zavrl, M.: METODE OKOLJSKEGA VREDNOTENJA STAVB, Montažne hiše v Sloveniji, Priloga revije Les ob posvetu Montažne hiše v Sloveniji, Zveza lesarjev Slovenije, Ljubljana, 2000, str.21-24.
16. Tomm, A.: ÖKOLOGISCH PLANEN UND BAUEN, Vieweg, Wiesbaden, 1992.
17. Volhard, F.: LEICHTLEHMBAU, 5.izdaja, C.F. Müller Verlag, Heidelberg, 1995.
18. Zbašnik-Senegačnik, M.: NEGATIVNI VPLIVI GRADIV NA ČLOVEKA IN OKOLJE, Ljubljana, 1996.
19. Zweiner, G.: ÖKOLOGISCHES BAUSTOFF-LEXIKON, C.F.Müller Verlag, Heidelberg, 1995.

Za povečavo kliknite na sliko
Click on picture to enlarge

slika 1	slika 2	slika 3
slika 4

slika 1
Lesena hiša na Pokljuki - les služi kot konstrukcijsko gradivo, kot obložni material za fasado in kritino (skodle)

slika 2
Hiša iz lesa in kamna na Pokljuki, kjer je obeh gradiv v izobilju

slika 3
Hiša iz butane gline na Ptujskem polju, grajena v začetku petdesetih let in pred kratkim obnovljena.

slika 4
Kamnita hiša na Krasu - kamen je uporabljen kot konstrukcijsko gradivo in kot kritina