Jame in grafika pastirjev na planini Majella / I

Selitev živine je skozi zgodovino potekala na dva načina: po dolinskih poteh ali proti gorskim pašnikom. Pogostejša oblika je bila selitev živine na gorske pašnike, saj teh niso mogle ovirati politične spremembe, ki so večkrat preprečile selitev po dolini. Nekateri pastirji se še danes, tako kot v davnih časih, odpravijo v travnate jame. Jame, ki so bliže bivalnim naseljem (na nadmorski višini od 500 do 1000 m), so bolje vzdrževane od drugih. Varujejo jih suhozidani kamniti zidovi, postavljeni zato, da se živina ne porazgubi, ko se pastirji zvečer vrnejo domov. Zatočišče nima prostora, namenjenega ležišču, manjka pa tudi ognjišče. Srednjeležeče jame (na nadmorski višini od 1000 do 1500 m), približno dve uri do tri hoda od vasi, so opremljene s prostorom z ležiščem in ognjiščem. Zidovi so debeli in visoki, le redko pa za njimi naletimo na sledove stalnega bivanja pastirjev. Način zapiranja zatočišča se korenito spremeni v jamah na nadmorski višini od 1500 do 2500 m. Nizke, na hitro postavljene suhozidane kamnite zidove podpira mrežna ograja ali ograja iz ruševja. Skrb za čredo je v celoti prepuščena pastirju in njegovim ovčarjem. V bližini staje najdemo na bolj suhem delu zatočišča manjšo kamnito ograjo, znotraj te pa ležišče iz vej ruševja in ognjišče. O razširjenosti takšnih zavetišč priča podatek, da je samo na gorskem masivu Majella približno 300 pastirskih jam. Gorske skale pričajo o 400-letni zgodovini tukajšnjih pastirjev. Njihova zgodba je pripoved revnih, osamljenih in trpečih. Njihova zapuščina preklinja goro in se veseli skorajšnje vrnitve. Sem so vrezali križe, upodobili pošasti, ki so krasile cerkvene kapitle v domači vasi, velike ladje, kot jih vidi morje, hiše v daljavi ter številna imena, letnice in imena krajev. Če jim prisluhnemo, nam zaupajo zgodbo prastarega načina življenja, ki je izginilo šele pred kratkim.