Kmečki dom kot duhovno zatočišče

Sveto ne obstaja le v institucionalno posvečenih stvareh, temveč je prepoznavno kot bistvo narodove duhovne in materialne kulture, skladno s civilizacijo in stopnjo zgodovinskega razvoja. V skladu z razvojem družbe in načinom življenja navadnega človeka vedno ohranja pomembno mesto v duhovni sferi človekovega bivanja. Na podlagi neizpodbitnih materialnih dokazov v sferah upodabljajočih umetnosti, stavbarstvu, pa tudi v glasbi sledimo njegovemu razumevanju, različnim načinom čaščenja božanstev in priznavanju Suverena. Življenje preprostih ljudi pa tudi oblastnikov je prežeto s spoštovanjem božje veličine in ga je moč na eni strani razumeti kot prežetost s cikličnimi pojavi v naravi, s spoštovanjem darov narave, pa tudi kot rezultat strahu pred razumsko težje razložljivimi pojavi tako v naravi, kakor tudi v življenskem ciklusu.

Obredi so v (kmečkem) domu že stoletja sestavni del bivanja in so z njim tesno in neločljivo povezani. Na eni strani so prepoznavni kot simbolni elementi, znamenja, na drugi pa kot uporabne prvine in jih je moč najti v vsakem kmečkem domu. Domače ognjišče pomeni varno zatočišče prebivalcev, zbiranje ob njem njihovo enakopravnost. Delitev dela in z njo povezan razvoj tlorisa pomeni razslojevanje v okviru osnovne celice družbe - družine.

Domače ognjišče in iz trdnega, trajnejšega materiala zgrajena hiša sta na dom priklenila njegove prebivalce, kar je pomenilo prehod iz nomadskega načina življenja k stalni naselitvi. Navezanost na dom se pojavi šele tedaj, ko človek poleg lova prideluje tudi poljščine v bližini svojega stalnega bivališča. S tem je povezana tudi delitev dela na moško in žensko, moški ostaja lovec, ženska skrbi za ognjišče in delo na polju.

Slovenska kmečka hiša ponekod z nišo zavetnika, razpelom, znamenjem nad vrati že na zunaj govori, da smo na področju krščanskega sveta, znamenja najdemo tudi na nekaterih kozolcih, predvsem pa v objektu, v "hiši".

Verovanje je prežeto s pridelovanjem hrane, izkoriščanjem plodne zemlje, uporabno vlogo kmečke stavbe kot bivališča in zatočišča, kot prostorov za pripravo in uživanje hrane, kašče v kontekstu hrambe žita, kot možnosti preživetja.

Ideja poklona radodarnim sončnim, žitnim bogovom, ki naj bi omogočili preživetje, ni slučajna. Prijateljski odnos, preprosta neposrednost in duhovna navezanost na človeku lažje predstavljivo obliko, podobno kot odnos otrok do njihovih vzgojiteljev, do istih pomeni človeku varno pribežališče.

Kamnite kašče v severozahodni Španiji kot posledica večstoletnega izročila nekdanjih staroselcev, s svojim oblikovanjem dejansko kažejo na kultni objekt, v resnici pa pomenijo premišljeno oblikovanje v kontekstu uporabnosti. Danes, ko govorimo o sekularizaciji svetega, bi se dejansko morali vprašati ali ne prihaja sveto iz profanega, iz (načina) življenja.

V stoletjih zgodovine in zaradi delitve dela znotraj skupine na specifične dejavnosti, posamezniku ostaja vedno več časa za dejavnosti, ki niso nujno vezane na fizično preživetje, pač pa na njegov duhovni razvoj, ki je dejansko tudi povezan s fizičnim preživetjem. Od čaščenja bogov - politeizma, človek prehaja k čaščenju enega boga - monoteizmu. Kljub temu še danes tudi pri slovenskem kmečkem življu obstajajo običaji, ki so mešanica nekdanjih verovanj, odnosa do zemlje in elementov krščanske vere.

BOG KOT SVETLOBA, SVETLOBA KOT OGENJ

Religija je v prvi vrsti odgovor človeka na pojave, ki si jih ne znamo racionalno razložiti in je v začetku človekovega bivanja predvsem izraz strahu pred istimi in priznavanje dominantne vloge narave, ki ga obkroža. Ljudje razumemo vihar kot izraz božje mogočnosti, sonce pa kot vir življenja. Svetloba ognja podobno kot sonce pomeni tudi duhovno zavetje in toplino.

Ogenj je že v pradavnini predstavljal mesto združevanja. Na eni strani je predstavljal zaščito pred divjimi zvermi in mrazom, (1) dajal je svetlobo, občutek varnosti, zavetja, skupnosti. (2) Na drugi strani so se ljudje ognja bali, saj ima moč, ki jo težko kontroliramo.

Človekova prevlada nad živaljo se lahko začne prav v trenutku, ko je ta do te mere premagal strah pred ognjem, da ga je začel uporabljati v vsakdanjem življenju. (3)

Svetloba ognja ima v sebi to moč, da privablja živa bitja, (podobno kot večerna luč privablja krilate žuželke) hkrati pa vzbuja strah predvsem pri divjih živalih. Ogenj omogoča druženje ljudi. Zbiranje k obredu je izraz človeka kot člana skupnosti in socialnega bitja, da bi skupaj z drugimi zadostil svojim duhovnim potrebam.

ZBIRANJE IN PRIPADNOST

Varnostno polje, ki ga zaobjame zakurjeni ogenj se končuje z navidezno površino okoli njega, ki razmejuje varovan od nezavarovanega prostora. Enakomerno radialno širjenje toplote okrog "ognjišča" pomeni logično oblikovanje prvotnih krožnih bivališč, ki jih pri nekaterih primitivnih ljudstvih srečamo še danes. (4) Krožna (centralna) oblika tlorisa pomeni enakopravnost, enakost prisotnih (5).

Takšna enakost družinskih članov velja še danes v tradicionalnem kmečkem domu, kjer se vsaj ob praznikih družinski člani zberejo k obedu ob mizi izpod "bogkovega kota" v takoimenovani hiši, čeprav je tudi res, da igra gospodar vodilno vlogo in zato sedi na čelu mize.

Izvor toplote se v skladu z razvojem tlorisa odmakne od mesta obedovanja in zato ne zadrži simbolne konotacije, ima pa isto kar takoimenovana "metrga", miza, v kateri gospodinja mesi kruh in služi hkrati tudi kot miza kjer prisotni obedujejo. Na drugi strani za mesenje kruha lahko služijo nečke, uporabljajo se tudi za ločevanje zrna od plev, pa tudi kot zibel v družinah kjer si starši ne morejo privoščiti prave zibelke.

Kmečka peč, ki stoji v hiši, se običajno kuri v kuhinji in hkrati služi tudi za peko kruha in prazničnih dobrot. (6)

Postavitev jedilne mize v kot, nasproti vhoda v "hišo" pomeni lažje nadziranje vstopa, kar izhaja še iz časov, ko se prebivalec niti med obedovanjem ni smel pustiti presenetiti. Pogled proti vratom pomeni obvladovanje situacije tudi med obedom. (7)

NIŠA Z OGNJIŠČEM IN MESTO DRUŽENJA

Ognjišče je v kmečki arhitekturi naših krajev z drugačnega vidika gledano celo mesto nekdanjega (obrednega) združevanja, z diferenciacijo dela posameznih družinskih članov in s tem z razslojitvijo prostorov v okviru razvoja tlorisa pa se združevanje družinskih članov vrši v "hiši" izpod "bogkovega kota".

Umik ognjišča v drug, samostojen prostor pomeni umik "umazanega", zadimljenega prostora proč od siceršnjega družinskega dogajanja. Ta premik pomeni večjo kvaliteto bivanja. (8)

V trenutku, ko se klop iz kota, skupaj z jedilno mizo preseli na sredino jedilnice ali pod, oziroma pred večje okno, izgine tudi pomen vogala "obednice" s čimer izgine tudi bogkov kot. (9)

OBED IN OBRED

"Obred" se ob obedu, predvsem na deželi, vsaj kadar je zbrana večina družinskih članov, običajno začne z zahvalo Bogu za dobrote. Šele nato se začne z obedom. Kruh, oziroma hrana dobita posvečen pomen. Gospodinja običajno najprej hlebec kruha z noževo konico simbolno trikrat prekriža in šele potem prične z rezanjem. (10)

ODNOS DO KRUHA IN ŽITA

Spoštovanje do kruha in žita iz katerega je ta narejen je od nekdaj čutiti predvsem pri kmečkem življu.(11) To se izkazuje tudi s tem, kako je bogatejši kmet postavil in oblikoval kaščo. Žitno zrnje namreč pomeni preživetje. Kašča je zato že na prvi pogled grajena trdno, oblikovalsko dovršeno, lahko pomeni tudi statusni simbol kmeta, podobno kot hiša.

SVETO ALI POSVETNO

Kašča je lahko grajena iz tako trdnega materiala kot je kamen. Ta (oziroma skala iz katere izhaja) v sebi nosi simbolno konotacijo večnega, neminljivega. Nazoren je primer iz severozahodnega dela Španije, kjer so kašče grajene iz granitnih plošč in jim niti požar, niti žuželke (insekti), niti vlaga, ne pridejo do živega. Tako imenovani "horrei" stoje na kamnitih pilotih, s čimer je koruzno zrnje zaščiteno pred podganami. (12) Line služijo za prezračevanje, po ljudskem verovanju pa služijo tudi kot prehodi skozi katere se "horrei", mitološka bitja, ponoči odpravijo na sprehod. Izgled, trajnost materiala dajeta tem objektom ruralne arhitekture simbolno konotacijo posvečenega objekta in jih glede na njihovo kvalitetno oblikovanje lahko "zmotno" zamenjamo za nam znane sakralne stavbe, kjer se vrše bogoslužja. Uporabna in simbolna vrednost sta združeni do najvišje mere. Dejansko ti "posvetni" objekti predstavljajo sveto na točki med sakralno in profano ruralno arhitekturo.

Za horree je značilno, da imajo na vrhu strehe na obeh straneh zaključne poudarke. Pogosto je to križ. (13) Navidezno posvečenost tem gospodarskim objektom daje njihovo monumentalno oblikovanje, dostikrat pa tudi izpostavljena lega. V kontekstu monumentalnosti je zanimiva primerjava s stogi v slovenskem Studorju. (14) "Svetost" se skriva v prvobitnosti arhitekture.

Kašča na izpostavljenem mestu pomeni boljše prezračevanje, hkrati pa dobi statusno in simbolno konotacijo. Njena vidnost in izpostavljenost lege pomeni njeno kontrolo pa tudi njen "nadzor" nad okolico. Na drugi strani so se skromnejše kašče na "neuglednih" lokacijah, ki so bile prikrite zavojevalcem, lažje ohranile. (15)

DOMAČE ZATOČIŠČE

Dom, ki pomeni več kot le hišo predstavlja prostor, kamor se človek zateče pred nevarnostmi in slabim vremenom. V kontekstu duhovne sfere pomeni podobno kot sveti objekt duhovno zatočišče in varno pribežališče. Dom nosi v sebi esenco dežele iz katere izhaja. (16)

SIMBOLNA OZNAČITEV DOMA

V vernakularni arhitekturi našega prostora se znamenja pobožnosti slovenskega življa kažejo tako na nekaterih pročeljih kmečkih hiš kot niše z zavetnikom (pred ognjem) kakor sta Sveti Florijan in Sveti Ilj, Devico Marijo, razpelom, oziroma Križanim, kakor tudi na gospodarskih poslopjih, recimo na kozolcih, z nišami - znamenji.

Dandanašnji je lažje najti znamenja krščanske vere znotraj zidov starih (kmečkih) domov. Ob vstopu v objekt ponekod še najdemo kropilnik, predvsem pa je v "hiši", dnevnem prostoru domačije moč najti "bogkov kot" kot krščansko znamenje božje prisotnosti. Vhodna vrata še dandanes na dan Svetih treh kraljev ob blagoslovitvi hiše označijo z imeni Gašper, Miha, Boltežar in letnico blagoslova. Predvsem po vaseh je ta običaj še vedno prisoten. Božične jaslice, ki so stale v kmečki hiši v bogkovem kotu, pa so bile od nekdaj sveto prizorišče doma. (17)

VERSKI OBIČAJI IN VRAŽEVERJE

Nekatera dogajanja v času izteka starega leta so povezana z vraževerjem, kot je vlivanje svinca v vodo, s čimer naj bi se pokazalo kaj posameznika čaka v prihajajočem letu, kar gotovo izhaja še iz predkrščanske dobe.

Verski običaji se mešajo z vraževerjem tudi v primerih, ko iz vejic butarice, ki jo blagoslove v cerkvi (oziroma pred njo) na Cvetno nedeljo, doma ljudje ponekod naredijo majhne križe in jih zataknejo za šipe, oljčne vejice dajo na bogkov kot, bršljan in mačice dobi živina. Preostali del (leskove šibe) gre pod streho, kar naj bi varovalo pred strelo in ognjem. V času "hude ure" del butarice vržejo v peč, da bi se odgnala nevihta.

Blagoslovljen velikonočni ogenj možje in fantje s tlečo lesno gobo še danes prinesejo na Velikonočno soboto zjutraj iz cerkve domov. Tega polože v ognjišče. Nekdaj je to simbolno pomenilo novo življenje, zmago dobrega nad zlim. Ogenj je v peči gorel celo leto, pogasili so ga le na Veliki petek, da so očistili ognjišče, na Velikonočno soboto so prinesli novega.

Ob kresu je nekdaj gospodar nosil na njivo palice butare in "žegnano" vodo za boljšo letino. (18)

Leseni križci na vratih iz blagoslovljenih butar naj bi hišo obvarovali vsega hudega. Očitno so blagoslovljeni križci postavljeni na vsakršno fasadno odprtino, kar naj bi preprečilo vpliv (vstop) hudega iz zunanjega sveta.

Križi na slovenskih kozolcih pomenijo enako kot pri hišah v prvi vrsti zaščito pred udarom strele in pred ognjem. Podobno je z likom Sv. Ilja, Sv. Florijanom in jih lahko uvrstimo v sfero vraževerja, medtem ko razpelo pomeni označitev krščanskega sveta.

ZAKLJUČEK

V novozgrajena naselja pri nas po 2. svetovni vojni se tudi zaradi nove ideologije verski simboli, še bolj pa šege niso več vrnili. Ponekod po mestih poizkušajo z oživitvijo, običajno manj uspešno.

V življenju ljudi se prepletata religioznost in vraževerje. Bolj kot v samem stavbarstvu je to moč prepoznati preko običajev, šeg in navad, ali kot dodatke k arhitekturi, ki so posledica omenjenih. Človekove navade so rezultat nekdanjega sožitja človeka in narave. "Svetost" kot posplošen pojem ima mnogo obrazov. Njen prvotni duhovni pomen se v materialnem svetu izgublja. Če še pri lastni hiši arhitekta F. L. Wrighta v Oak Park-u v Chicagu govorimo o svetosti bivališča, predvsem kar zadeva dnevni prostor, jedilnico, še bolj njegov atelje, sta v svetu bančništva "sveti" predvsem obljuba in pogodba. Denar je postavljen nad duhovno raven. Razmerje med količino denarja in duhovno ravnijo ljudstva pa sta v obratnem sorazmerju. Bogastvo običajno pomeni manj duhovnosti. Tudi tiste osebne, ki se kaže v odnosu do narave in življenja. Preprosta ljudstva, ki takorekoč ne poznajo osebne lastnine in si zemlje ne lastijo, so edina uspela ohraniti duhovnost svojih prednikov, pa še pri teh je takoimenovana (današnja) civilizacija pustila globoko rano.

1 Juvanec, Tipika, str. 16.
2 Podobno je z občutkom pripadnosti občestvu tudi pri zbiranju ob žrtveniku, oltarju.
3 Juvanec, Tipika, str. 18.
4 Ibidem, str. 18.
5 Ibidem, str. 20.
6 Indijci obravnavajo uporabo začimb v kontekstu rituala, kuhinjo smatrajo za posvečen prostor, zaradi česar je gostom običajno prepovedano stopiti vanjo.
7 Psihološko obvladovanje prostora in z njim povezanimi energijami v prostoru je z namestitvijo odprtin in s postavitvijo elementov opreme v prostor v podobnem kontekstu moč najti tudi še danes v drugih kulturah (recimo v filozofiji Feng Shui-ja).
8 Obok nad ognjiščem se pojavi iz razloga, da vanj ujamemo dim, ki se sicer razteza po celotni površini pod stropom. (Primer Jurčičeve domačije na Muljavi)
9 Po drugi svetovni vojni so v naših krajih verske simbole v skladu z ideološko preobrazbo nadomestili z znamenji oblasti oziroma podobami oblastnikov.
10 Darovanje kruha in vina kot simbolov Kristusove daritve predstavlja višek bogoslužnega obreda pri Kristjanih.
11 Hostija je napravljena iz pšenične moke, ker naj bi po verovanju pšenično zrno na sebi imelo podobo Kristusove glave.
12 Rudofski, str. 90.
13 Juvanec, Obisk na Universidad de Santiago de Compostela, str. 18.
14 Mušič, str. 128.
15 Na višje, izpostavljene, najlepše lege je krščanski svet sicer postavljal cerkve.
16 Marolt, str. 245.
17 Grčar, str. 109. 18 Bukovec, str. 15.

BIBLIOGRAFIJA:

Bukovec, T. (2000) Slovesni šop pomladnega zelenja. Nedeljski dnevnik 16. aprila 2000, str.14-5.
Grčar, LA. (1997) Jaslice. Družina, Ljubljana.
Juvanec, B. (1989) Tipika v slovenskem prostoru.(raziskovalna naloga) FA, Ljubljana.
Juvanec, B. (2000) Obisk na Universidad de Santiago de Compostela. Vestnik univerze v Ljubljani 6-7/2000, str. 18.
Marolt, P. (2000) Domicile as a Shelter of Body and Soul. Proceedings of the XXVIII IAHS World Congress on Housing, Abu Dhabi, str. 239-51.
Mušič, M. (1970) Arhitektura slovenskega kozolca. Cankarjeva založba, Ljubljana.
Rudofski, B. (1976) Arhitektura bez arhitekata. Građevinska knjiga, Beograd. (prevod)

Za povečavo kliknite na sliko
Click on picture to enlarge