Od kulturnih do materialnih vrednot vernakularne arhitekture

Prispevek analizira razvoj vloge vernakularne arhitekture v obdobju desetih let v srednjeevropskem prostoru. Ocena podaja na eni strani dogajanje v realnem ožjem in širšem delu Evrope in v svetovnem prostoru, obenem pa na specifičnem slovenskem primeru z vsemi njegovimi posebnostmi nadaljevanja tradicije in naporov v obdobju tranzicije. Vzporedno z dogajanji, ki so usmerjala tudi način razmišljanja in izbor tem konferenc Alpe Jadran -ta je že postala ena od najbolj uveljavljenih in ustaljenih tovrstnih znanstvenih in strokovnih srečanj - analizira tudi zaporedje ugotovitev, sklepov in predlogov konference.

Splošna razmerja upoštevanja pomena ljudske arhitekture so se v tem desetletju v svetu razvila od uvrstitve med najpomembnejše sestavine in izhodišče za "skupni kulturni spomin Evrope" preko akcij za razvoj podeželja do močno poudarjene zaheve, da se jo ovrednoti kot ekonomsko kategorijo. Ker kljub pozivom te konference in drugih strokovnih skupin (še) ni bilo mogoče uveljaviti enotnih meril za vrednotenje ali celo za poimenovanje vernakularne arhitekture, so bili v obravnavanem obdobju značilni različni odnosi. Slovenski vzorec je morda tudi zaradi posebnih vzrokov nihal od široko zastavljenih nalog, ki naj bi uveljavile vlogo vernakularne arhitekture zlasti kot dela kulturne krajine, preko praktičnih poskusov prenov podeželja, do vedno znova se ponavljajoče težave, da so le posamezni in s prostorom nepovezani deli kulturne dediščine tudi formalno zaščiteni. Posebni tehnološki, metodološki in organizacijski problemi, ki so bili sicer odlično raziskani tudi v okviru konferenc Alpe Jadran, žal niso dobili niti v svetu niti v izbranem primeru Slovenije tiste vloge, ki bi lahko dodala svoj doprinos k ustreznejšemu vrednotenju vernakularne arhitekture kot dela najkvalitetnejšega bivalnega okolja.

Kot kaže smo pred eno od pomembnih možnih sprememb. Če se bo nadaljevala smer, ki vernakularno arhitekturo vrednoti le s stališča njene ekonomske vrednosti za turizem ali kvečjemu še za ohranitev dela agrarnih površin, bo izgubila svoje dosedanje največje vrednote simbolnega, identitetnega, semantičnega in humanega merila. K temu propadu (ki se je začel že v drugi polovici 20. stoletja), lahko največ pripomore tudi nepravilno in preozko razumljena globalizacija. Če tega procesa ne bomo znali pravilno preusmeriti v korist vernakularne arhitekture, bo ta v prihodnosti razdeljena le še na muzejske eksponate na eni in v uniformirano, neosebno, "fast-architecture" na drugi strani.