logoAA Conference logo
foto dr Peter Fister

Od kulturnih do materialnih vrednot vernakularne arhitekture

1. Uvod in hipoteza

Pomen vernakularne (ljudske, anonomne…) arhitekture je bil vedno ali podcenjen ali precenjen. Doslej si še ni uspela v celoti zagotoviti tiste vloge, ki jo za cloveka resnicno ima: da je to njegov dom, njegovo neposredno bivalno okolje, v katerem si je in si bo vedno znova ustvarjal tako njegovo podobo, ki mu bo omogocala ne le po lastnikovi meri ampak tudi v zahtevnem merilu širšega prostora izraziti obcutek za lepoto, simbole, posebne vrednote - ceprav s skromnimi sredtsvi.

Podobno kot udeleženci konference o Ljudski arhitekturi Alpe Jadran želijo tudi drugje postaviti vernakularno arhitekturo enakovredno v okvir obcecloveške ustvarjalnosti in s tem kulturne dedišcine. Vprašanje je le, ce napori vedno vodijo v pravo smer, saj rezultati žal mnogokrat kažejo drugace…

Najprej je potrebno ugotoviti, da se je doslej vrednost vernakularne arhitekture merila le kot možna sestavina celotne kulturne dedišcine ne pa kot možna vrednota novega, sodobnega ustvarjanja. Torej naj bi šele cas pokazal vedno znova njeno vrednost. Že na zacetku je pred nami težava, saj velik del vernakularne arhitekture zaradi razlicnih pogojev ni mogel biti zgrajen z dražjimi in bolj obstojnimi gradivi in tehnikami in zato niti ni mogel biti dovolj dolgo ohranjen, da bi postal vrednota (ce kot vzorec navedem le lesene, poslikane in s slamo krite stavbe, znacilne za obrobje Panonske nižine, ki so skoraj povsod izginile koncem 19. stoletja…). Zaradi trdovratnega uvršcanja vernakularne arhitekture zgolj v "stavbarstvo" - za razliko od stavb z "naglašenimi stilnimi znamenji", ki da so arhitektura - je bil tudi razvoj primernih konzervatorskih postopkov in potrebnih gradiv prepušcen bolj iznajdljivosti posameznika kot pa nacrtnemu delu. In na koncu je vzporedno s tem uveljavila svoje pridobitne poglede še gradbena industrija in praksa, ki sta preprosto ugotovili, da lahko mnogo vec zaslužita, ce lahko zaracunata najprej podiranje stavbe in nato šele novo gradnjo.

Spremljati vlogo vernakularne arhitekture je torej hkratno spremljanje ciljev in naporov vseh, ki varujejo kulturno dedišcino, in tistih, ki v današnjem obdobju preracunavanja vsega v možnost ekonomskega dobicka usmerjajo dogajanje v prostoru. Ker smo v casu "globalizacije" in neštetokrat pomnožene ter zato tudi izrabljane informiranosti, ki sta vernakularni arhitekturi odvzeli njeno najvecjo vrednost osebnosti graditelja in lastnika ter ju zamenjali s trgovskimi prospekti, pa je zato toliko vecja dolžnost vseh, ki smo prepoznali vrednote vernakularne arhitekture in ki smo sposobni presoditi razvoj, da dovolj glasno in prepricljivo to tudi povemo.

Ce bo prevladala smer zadnjih desetih let, bo namrec vernakularna arhitektura izgubila svoje najvecje vrednote, ki so nemerljive: simbolnost, semanticnost, humano merilo in izjemno vlogo v identiteti prostora. Ostala ji bo le njena vse preveckrat skromna materialna vrednost, pa še ta bo odvisna od podjetniške usmerjenosti njenega okolja.

2. Analiza splošnih trendov

Gornji uvod je hkrati neke vrste povzetek dveh vzporednih analiz. Prva sledi tistim kljucnim dogodkom in sporocilom, ki so v zadnjem desetelju vplivali zlasti na vlogo in pomen vernakularne arhitekture. Druga je neke vrste vzporednica ali poskus predstavitve ugotovitev in predlogov, ki so se razvijali na devetih dosedanjih konferencah. Obe analizi potrjujeta v uvodu postavljeno tezo. To seveda še ni mracna napoved prihodnosti, ampak naj bi bilo opozorilo, da se to lahko uresnici.

Najvec odgovorov na vprašanje, kako je bila doslej vrednotena vernakularna arhitektura v evropskem in podobno tudi v svetovnem prostoru, nam dajo sklepni dokumenti razlicnih politicnih in strokovnih forumov. Zaradi lažje preglednosti povzemam le bistvene ugotovitve v evropskem okviru, primerjave s svetovnimi kot so na primer Agenda Habitat ali Unescove listine lahko razvoj le potrdijo. Vecinoma se nanašajo na vernakularno arhitekturo le posredno in jo uokvirjajo v pojem stavbne ali kulturne dedišcine.

V letu 1991 je Svet Evrope (Odbor ministrov) izdal priporocilo o ukrepih, ki naj bi podpirali financiranje varstva stavbne dedišcine. Dokument je pomenil eno od prelomnic, saj ugotavljajo, da "obnova starih zgradb ni dovolj privlacna za zasebne vlagatelje, ker nove gradnje zaradi gradbene politike nudijo višjo stopnjo donosnosti in manj tveganj" - kar bi se moralo pri ohranjeni starejši vernakularni arhitekturi spremeniti v korist višje donosnosti.

Bil je vmesna posledica daljše kampanje, zacete 1987, ki se je koncala 1994 s posebno "Strategijo za ruralno Evropo" (European Council for the village and small town - ECOVAST). V njej je tako neposredna zahteva po dobicku, kot jo postavlja prejšnji nasvet sicer omiljena, a na poseben nacin usmerjena. Poudarja raznolikost narave in cloveške kulture v njej, priporoca "razvoj modernega nacina življenja v podeželskih obmocjih, ki bo spoštovalo to dedišcino in jo raje obogatilo kot okrnilo". Še vec, ugotavlja, da je mogoce uvesti tako politiko urejanja prostopra, ki bo zagotovila ustrezno življenje ob uporabi podedovanih in novih stavb. Vsaka regija naj bi ohranila in dalje razvila svojo lastno identiteto stavb, namesto da bi jo unicila evropska standardizirana uniformiranost in splošna uporaba masovno izdelovanih gradiv - vsekakor zelo pozitivni napotki.

V prvi polovici 90. let sta torej nastopili v Evropi dve smeri. Ena je zagovarjala tezo, da je mogoce vernakularno arhitekturo v nemestnem okolju reševati le s povecanjem njene "profitabilnosti", druga, da jo je potrebno upoštevati hkrati z novimi zahtevami po preoblikovanju bivališc. Zato se je tudi v okviru neposrednih naporov za ohranitev kulturne dedišcine, v katero mora biti vkljucena tudi vernakularna arhitektura, uveljavilo dvoje, na prvi pogled medsebojno usklajenih iniciativ.

Najširši pomen je dobila usmeritev v tako imenovano "integralno varstvo" kulturne in zlasti stavbne dedišcine. V Sloveniji (prevedeno s pojmom "celostno varstvo") naj bi to pomenilo zlasti vkljucevanje varovane (kulturne) dedišcine v njeno neposredno in posredno okolje (v ambient in v družbeno okolje) kot sestavni del prostorskega razvoja. Tudi ali zlasti vernakularno dedišcino naj bi modernizirali za nove potrebe bivanja ali jim po potrebi tudi spremenili prvotno funkcijo, ohranili pa bi naj njen pomen in znacilnosti njenega položaja v prostoru. Po definiciji iz resolucije Sveta Evrope je celostno varstvo "vrsta ukrepov, ki naj zagotovijo ohranjanje dedišcine, njeno vzdrževanje kot del dolocenega življenjskega okolja, njeno uporabo in njeno prilagoditev potrebam družbe".

Da bi bilo tako "razvojno varstvo" utemeljeno tudi s prostorskega vidika, je v 93. in 94. letu nastalo tudi priporocilo za varstvo kulturne krajine. V zacetku je bilo zastavljeno z vsemi potrebnimi poudarki na pomenu in vlogi vernakularne arhitekture kot identitetno najbolj razpoznavnega clovekovega prispevka kulturni krajini. Vendar je bilo na koncu omiljeno in se je zadovoljilo z zelo splošnimi ugotovitvami in zlasti s priporocilom, da morajo države podpisnice to vgraditi v svoje zakone. Podobno so skušali priporocila o nujnosti profitne obnove stavbne dedišcine v istem obdobju vgraditi v razlicne predloge o njenem "managmentu" (Recommendation on the Conservation and Management of Cultural Landscape Areas, Svet Evrope 1993/94, kongresi o gospodarjenju z dedišcino itd.).

Ce je bilo s strani varstvenikov napor usmerjen v povezovanje vernakularne arhitekture s prostorom in hkrati z možnostjo, da se njeno prenovo in varstvo vkljuci v ekonomijo sodobnega casa, so delovale tudi druge ustanove. Združeni narodi so že leta 1990 izdali Priporocila o raziskavah clovekovih bivališc v evropskih državah (Trends in Research on Human Settelemnts in ECE Countries). V njih nedovumno zahtevajo, da se v raziskave (tudi vernakularne arhitekture!) vkljuci tri vzporedne skupine:
raziskovalci, planerji in izvajalci (decision makers). To je postavilo vecino nemerljivih in s tem tudi za ekonomsko presojo nepomembnih vrednot vernakularne dedišcine (simbolnost, semanticnost, identitena vrednost, humano merilo itd.) v podrejen položaj z jasnim napotkom, da je potrebno poiskati prevsem materialna opravicila tako za njen nastanek kot za varovanje.

Da ne bi navajali prevec teh nespodbudnih dejstev za naše cilje, naj povzamemo bolj splošno usmeritev, ki so jo sprejeli leta 1997 ministri EU, zadolženi za regionalni razvoj. Stavbni dedišcini naj se omogoci "integralno varstvo in prenova najpomembnejših vrednot zašcitene kulturne dedišcine hkrati z njeno vkljucitvijo v prostorski razvoj kot pomembne sestavine tako v kulturnem pomenu pa tudi kot pomembne ekonomske osnove, ki zahteva povecano varstvo, pazljivo gospodarjenje in razvojni pristop" (CEMAT, Ciper 1997). To naj bi bilo mogoce uveljaviti zlasti s turizmom ali s posebno ugodnimi pogoji za mirno in ekološko cisto bivalno okolje, s cemer naj bi se neposredno dvignila tudi cena gradbenih zemljišc in stavbnega fonda doslej prenizko ocenjene vernakularne arhitekture…

Vse navedeno torej resnicno kaže na mocno poudarjene cilje v smeri iskanja in poudarjanja ekonomskih vrednosti vernakularne arhitekture. V razlicnih okoljih so se doslej gornji napotki razlicno izvajali. Morda Slovenija ni najbolj tipicna med tukajšnjimi udeleženkami, vendar je hitra primerjava pokazala, da vsaj v nekaterih drugih okoljih ni mnogo bolje. Tako v Sloveniji kljub zahtevam v novem zakonu o varovanju kulturne dedišcine (1999) ni pojmov stavbna dedišcina in celostno varstvo, v novem strateškem Prostorskem planu države pa se le s težavo skuša pridobiti možnost enakovrednega obravnavanja mestnih in podeželskih razvojnih planov - s tem pa pridobiti vec možnosti za kvalitativen in ne le pridobitveni razvoj ter varstvo vernakularnega stavbarstva. Izjemno mocno zmanjševanje državnih sredstev za njeno ohranitev in le birokratski nadzor ne pa kvalitativna pomoc pri gradnji ali ohranjevanju vernakularne arhitekture je mogoce jasno dokazati tudi s številkami. Na to pa opozarjajo tudi druge države, saj je že 1991 navedeno v citiranih ukrepih za financiranje, da "državna sredstva vseh stopenj oblasti niso zadostna za zadovoljitev novih potreb po varstvu v Evropi…"

3. Vzporedne ugoptovitve in sporocila konference Alpe Jadran

Vse se je tudi na konferencah zacelo odvijati podobno kot je bilo ugotovljeno zgoraj. Za prvo konferenco (1991) je bilo pomembno iskanje vloge in pomena vernakularne arhitekture zlasti na ravni krajine in dežele. Izpostavljen je bil poseben pomen sistematicnega, interdisciplinarnega pristopa in specificnih vzrokov za neustrezno varstvo. Zaradi ogroženosti, nerazumevanja vrednosti in izkljucenosti iz zakonodaje, je bila temeljna zahteva, da se vse te tri sestavine vzpostavijo v pozitivni smeri v vseh okoljih. Podobno je bilo "odkrivanje" vloge in vpliva te arhitekture v identiteti prostora izpostavljeno tudi na naslednji konferenci 1992 leta. Dodane so bile zahteve po dopolnitvi splošne podobe s posebnostmi, splošnim "kmeckim" stavbam naj bi bile dodane tudi lokalne ali tipske vrednote, identiteta prostora, ki jo še zlasti ustvarja prav anonimna arhitektura, naj bi dobila mnogostransko vlogo. Kot posebna pobuda teh prvih srecanj je bila izpostavljena zahteva, da je razpoznavno, z znano arhitekturo obeleženo okolje tisto humano merilo, ki je pravica vsakega prebivalca. Povzeta je bila tudi misel, da je to hkrati "kolektivni spomin Evrope".

Ob vsebinskih in splošnih vrednostnih merilih za vernakularno arhitekturo pa se je že postavila zahteva, da naj bosta nova in stara vernakularna arhitektura skupno merilo za ovrednotenje doseženih rezultatov - kar je bilo mogoce razumeti tudi kot pobudo za v svetu cedalje bolj glasne zahteve po ekonomski uspešnosti varovanja stavbne dedišcine. Zato je v tretjem posvetovanju z znacilnim naslovom "Ljudska arhitektura danes" poleg poglobljenih teoreticnih razprav nastala pobuda, da se od prvotnih simbolnih ocen vernakularne arhitekture in ugotovitve, da so tudi to "kulturni spomeniki" doda še vrednostna ocena vloge v prostoru. Zato naj se poišce nove definicije, vgradi vernakularno arhitekturo v razpoznavni sistem krajinskih vrednosti in tako jasno oceni rezultate varovanja ali novih gradenj.

V letu 1994 je bilo na sporedu sicer iskanje novih difinicij, ki pa so bolj odpirala vprašanja kot poiskala odgovore - povsem razumljivo, saj je bila skupna ugotovitev, da je to arhitektura, ki je namenjena neposredno cloveku in ki je kulturna kategorija. Ker se je istocasno v Evropi uveljavljal pojem varstva kulturne krajine, je bila pobuda usmerjena predvsem v to, da naj ljudska (vernakularna) arhitektura izhaja iz clovekovih potreb, prostora, v katerem je ali kjer nastaja, kulture bivanja. Tudi naslednje, 5. posvetovanje je skušalo odgovoriti zato na vprašanja, kaj naj pomeni ljudska arhitektura jutri. Že prve analize nove usmeritve povezave s prostorom so namrec pokazale, da se povsod izjemno poslabšuje možnost ohranjanja originalov, da jih zamenjuje neustrezni folklorizem kot vaba za turiste, da tak podeželski prostor, kakršen je v preteklosti ustvaril najboljšo vernakularno arhitekturo, izumira.

Ce se spomnimo, da so dve leti za tem celo evropski ministri za razvoj morali v svoji strategiji poudariti nujnost celostnega ohranjanja krajine in vernakularne arhitekture v njej, da ne bi bila iznicena tudi njena ekonomsko utemeljena vrednost (zlasti za turizem…), je bil poziv pete konference, da je zaradi širine problema potrebno angažirati tudi javnost, povsem upravicen - in morda je celo nekaj pripomogel k prej nevedeni usmeritvi v kulturne krajine.

Kot posledica takega razvoja in kot dokaz kako ažurno so bila na konferencah Alpe Jadran o vernakularni arhitekturi spremljana dogajanja v svetu, je že naslednja - šesta iskala odgovor na vprašanje: "Varovanje ali razvoj?" To je povsem nedvoumno izhajalo iz obcutka, da se vrednotenje preusmerja v izrazito prirejeno ekonomsko oceno. Sožitje starega in novega, razvojno varstvo, razširjen pomen ljudske arhitekture v svetovnem merilu ne le v regionalno zaprtih krogih itd. so bile kljucne ugotovitve, ki so zahtevale nova razmerja. Strategija in politika pozitivnega razmerja razvoja v odnosu do vernakularne arhitekturer naj se vgradi v formalne oblike, nemoc in vcasih celo neustreznost strok, ki so se ukvarjale z njo naj se spremeni v kvaliteten doprinos planerjem in varstvenikom, doloci in omogoci naj se izvajanje posebnih nalog za to tudi v državnih proracunih. Tudi zato je bil zelo pomemben sklep naslednje konference 1996, da je vzgoja strokovnjakov, publike in politike edina mogoca bodoca usmeritev.

V okviru zadnjih dveh konferenc pa je bilo mogoce zaslutiti, da vse dotedanje pobude le ne bodo našle tako hitro pravega mesta. Tudi zakljucki niso mogli biti vec enotni, vsaj v razmerju do vprašanja, kaj pomenijo sledovi tradicije v vernakularni arhitekturi: kvaliteto, formalizem ali celo kic. Ponovilo se je tudi iz tega izhajajoce vprašanje, kaj naj bi se zgodilo jutri z vernakularno arthitekturo in z dilemo ali je v "starem" res vse dobro in v "novem" res vse slabo? Za vsem je ticalo vse globlje prepricanje tistih, ki krojijo razvoj, da je edino z merilom denarja ali donosnosnosti mogoce objektivno oceniti vrednost vernakularne arhitekture in prepricanje drugih, da je že sama simbolna in likovna vrednost vernakularne arhitekture zadosten razlog za njeno ohranitev ne glede na ceno.

Vzporedno je bilo ob vse vecjih zahtevah po smotrnem in kvalitetnem varstvu vernakularne dedišcine ter obnovitvi pozabljenih znanj tudi mnogo naporov za reševanje tehnoloških problemov, Celotna akcija Svrope (EUREKA/EUROCARE) je od 90. leta dalje v 21 projektih obravnavala kar 12 takih, ki so neposredno vezani na obnovo in varstvo vernakularne arhitekture - vse do napotkov gradbeni industriji. Napor je vsekakor izhajal iz ugotovitve, da prav pravilne metode in ustrezna gradiva ne zagotavljajo le kvalitetne gradnje ali varstva ampak tudi ekonomsko upravicenost! Na vsaki od dosedanjih konferenc so bile predstavljene tudi izkušnje in novosti iz tehnoloških vprašanj, vendar morda bolj s pogledom na strokovno ustreznost manj pa na vse bolj zahtevano poslovno vrednost. Morda tudi zato niso dobile te naše pobude pravega sogovornika?

4. Sklep

Gornja (sicer suhoparna) analiza je bila potrebna, da ugotovimo, kaj smo dosegli v desetih (in vec) letih naporov na podrocju vernakularne arhitekture. Rezultati so tako pozitivni kot negativni.

Med pozitivne rezultate je vsekakor mogoce uvrstiti priznanje, da je tudi ta del kulturne dedišcine razpoznan in uvršcen med vrednote tako kot mu je njegovo mesto: to je temeljna sestavina kulturne krajine in skupen evropski spomin, razpoznavni del clovekove prisotnosti in soustvarjalnosti v bivalnem okolju. Nove tehnologije in gradiva, spodbudno uvajanje posredovanja že pozabljenih znanj bodocim graditeljem so skoraj gotovo rezultat prav teh konferenc (v Sloveniji na primer cela vrsta novih ucnih programov restavratorskih specialnosti za zidarje, fasaderje, tesarje, krovce, kamnoseke itd.). Da je bila kot prva letošnja prireditev v okvirih evropske kulturne dedišcine podelitev Znaka kakovosti mojstrom, krovcem, fasaderjem in tesarjem, je izjemen dosežek, saj je vse namenjeno v prvi vrsti ohranitvi kvalitetne in znacilne vernakularne arhitekture.

Najbrž tudi ni slabo, ce je ob nemerljivih vrednostnih ocenah kulturne dedišcine postavljena zahteva po njeni materialni aktivni vlogi in vrednosti v njenem okolju. S tem bi bil zlasti vernakularni arhitekturi zagotovljen pomemben vložek, ki ga sicer tako težko dobi v tekmi s pomembnejšimi umetnostnimi spomeniki. Ugotovimo lahko celo, da tudi odnos do nove vernakularne arhitekture pocasi pridobiva na pomenu in da je marsikje že tudi v zakonodaji predviden nadzor nad kvaliteto in identiteto ne samo nad formalnimi zahtevami.

Vendar je potrebno pogledati tudi negativno stran. Že med analizo je bilo ugotovljeno, da je bilo marsikje pretiravanje v iskanju dobicka tisti vzrok, ki je vernakularno arhitekturo odstranil, jo degradiral ali slaboumno nadomestil s ponaredki. Žal je na primer celo v našem slovenskem novem zakonu o varstvu kulturne dedišcine izpušcen pojem "celovitega" (integralnega) varstva v prostoru, ki edini lahko zagotovi realno materialno prihodnost anonimni arhitekturni dedišcini. Tudi v okviru strateških in izvedbenih nacrtov za razvoj prostora se vernakularni arhitekturi še ne daje tista njena prava širina - še vec, v vecini primerov je prepušcena ali formalno predpisanim modelom (tipske hiše) ali pa arhitekti in urbanisti ne kažejo zanimanja za njeno kvalitetno nacrtovanje. Podrobna analiza tudi tu pokaže pravo lice: ta del arhitekture je pomemben le toliko, kolikor je donosna in kolikor ni v napoto višjim zahtevam.

Imamo torej možnost, da s pravilno usmerjenimi strokovnimi priporocili in tudi prakticnimi dejanji vernakularni arhitekturi vrnemo njeno nekdanjo vrednost in da s tem dokažemo, da je tudi njeno materialno vrednotenje lahko kvaliteta - vendar le, ce bodo enakovredno upoštevane tudi vse njene druge pomembne sestavine: njena vrednost humanega (in danes tudi ekološkega) bivanja, njena simbolna in semanticna vrednost za posameznika in za okolje, njena kljucna vloga v soustvarjanju kvalitetne kulturne krajine in še zlasti njena vrednost skupnega evropskega spomina.


Izbor najpomembnejših virov:

Trends in research on human settlements in ECE countries, United Nations 1990 (ECE/HBP/77).
A strategy for rural Europe, European Council for the Village and Small Town, Dorset, England, 1994.
EUREKA PROJECT EU 496 - EUROCARE-EUROMARBLE, Comission of the European Communities, Environment Research Programme, Brussels, 1995.
Priporocilo (št. R/91/6) Odbora ministrov Sveta Evrope o ukrepih, ki naj bi podpirali financiranje varstva stavbne dedišcine (uradni prevod vladne službe RS), 1991
Konvencija o varstvu evropske stavbne dedišcine, Granada 1985 (uradni prevod vladnih služb RS),
Seminar o integralnem varovanju kulturne dedišcine (Multi-purpose workshop, for the integral protection of the cultural heritage in Slovenia), Ljubljana 1994 - gradiva (rezultati niso bili objavljeni, zapis posvetovanja je bil izgubljen!),
European landscape convention (uradni prevod vladnih služb RS: Priprocilo za varstvo kulturne krajine in njeno upravljanje), 1995,
CEMAT Evropska konferenca ministrov, odgovornih za regionalno nacrtovanje), Ciper, 1997.
Zakon o varstvu kulturne dedišcine (sprejet 20.1.1999).

Upoštevano je bilo celotno gradivo 9 konferenc Alpe Jadran o ljudski arhitekturi.