Kadar zvemo za odgovor na vprašanje, pri katerem smo izbirali med natančno dvema enako verjetnima odgovoroma, smo dobili en bit informacije.
Bit je najmanjša enota informacije, ki lahko zavzame dve vrednosti: 0 ali 1. Kratica je b.Če z njo merimo količino shranjenih informacij, velja, da je 1 kb=1024 b in tako naprej (1 Gb =  1024 Mb). Če pa govorimo o hitrosti prenosa podatkov v bitih na sekundo, pa velja, da je 1 kb = 1000 b in tako naprej (1 Gb = 1000 Mb). S številom bitov povemo tudi, koliko bitov lahko hkrati obdeluje mikroprocesor (8-bitni, 16-bitni ...).

Bajt obsega 8 bitov. Z njim naslavljamo pomnilnik. Kratica je B.

BAZA PODATKOV (na začetek)

Zbirka podatkov, ki jih potrebujemo pri odločanju o določeni stvari. Zbrani so naenem mestu.

Operacijski sistem shrani podatke o mestu, kamor je zapisal datoteko, na poseben del nosilca, v nekakšen imenik oziroma kazalo, katerega strukturo sami določimo po potrebah oz. željah. Podatki o datoteki so torej na nosilcu zapisani v imeniku, vsebina datoteke pa na povsem drugem mestu. 

DOS-ova imena tvorimo iz črk in številk po obrazcu "8.3" brez presledkov in šumnikov. 

V oknih 95 sme imeti ime datoteke največ 255 znakov, v imenu pa lahko uporabljamo vse znake razen naslednjih: \?:*˛ </. 

Večina operacijskih sistemov pri imenih datotek ne razlikuje med velikimi in malimi črkami. 

Elektronska pošta (E-mail) - storitev, ki je zelo podobna klasični pošti. Omogoča prenos sporočil (elektronskih     pisem)
med uporabniki interneta. Tipičen čas dostave elektronskega pisma preko interneta je nekaj minut. Poleg    običajnih pisanih
sporočil omogoča elektronska pošta tudi prenos: elektronskih dokumentov, slik, zvočnih zapisov, video zapisov itd.). Storitev
elektronske pošte je možno izvajati tudi v okolju WWW.

El. pošta je omrežna storitev. Omogoča hitro in zanesljivo pošiljanje in sprejemanje sporočil.  Na Internetnem strežniku je namešen program poštni strežnik, na katerem imajo uporabniki svoje poštne predale. V bistvu gre za prostor na disku, do katerega lahko dostopa uporabnik z vnosom uporabniškega imena in gesla. Vanj poštni strežnik shranjuje el. pošto. El. naslov uporabnika je sestavljen iz dveh delov, ki ju ločuje znak @, kot kaže primer: ucenec.gimnazije@maxx.s-dgm.mb.edus.si.

Na svojem računalniku pa mora imeti uporabnik nameščen program poštni odjemalec, ki skrbi za komunikacijo s poštnim strežnikom. Za komunikacijo potrebuje podatke:
 

Najbolj razširjeni pomnilniški nosilci za zapis podatkov so magnetni - diski in diskete.

Pred uporabo magnetno snov nosilca s posebnim postopkom, ki mu pravimo formatiranje, obdelamo tako, da deluje kot množica miniaturnih magnetkov.

Formatiranje diska izbriše z diska vse informacije. Tvorijo se steze in sektorji.

Ikone so po namizju razporejene sličice. Ikona lahko predstavlja: 
- program, ki ga lahko zaženemo,
- mapo z datotekami, ki jo lahko odpremo,
- elemente okenskega okolja (omrežje, pogon,...).

Če prejemnik znanja, ki je predstavljeno s podatki,  prej še ni poznal, ve sedaj nekaj več oz. razume drugače. Prirastek njegovega znanja je informacija.

Novico, ki pove o določeni stvari nekaj novega in pri prejemniku vzbudi določeno spremembo, imenujemo informacija. Z informacijo si širimo znanje o kakem pojavu ali odnosu. Pove nam nekaj, česar pred tem še nismo vedeli. Običajno jo povezujemo s tistim, česar ne vemo, a nujno potrebujemo, da lahko pravilno ukrepamo.

• Presoditi, ali potrebuje dodatno znanje pri odločanju in če je iskanje vredno truda in časa.
• Vedeti, kje bo iskal podatke s katerimi si bo v glavi oblikoval informacijo in če lahko tem podatkom zaupa. Vedeti mora tudi, kje so podatki dosegljivi.
• Podatki morajo biti takšni, da jih uporabnik lahko razume in si ustvari znanje, s katerim lahko nadgradi svoj model realnosti.

V sredini tega stoletja se je tako rodila veda, ki raziskuje vrste in značilnosti informacij, zakonitosti in teorijo informacijskih dejavnosti ter vplive informacij na človeka. Imenujemo jo informatika. Informatika ni le teoretična znanost, ampak obravnava tudi praktično uporabo informacij ter razvija pripomočke in sredstva, ki omogočajo informacijske dejavnosti.

Ker disk običajno vsebuje na stotine datotek, operacijski sistem nudi ukaze, s katerimi lahko posamezne skupine podobnih datotek spravimo v en prostor na pomnilniškem nosilcu. Tak prostor se imenuje imenik oziroma mapa (ali kar direktorij "Directory - kazalo, imenik"). Takšno področje pa lahko vsebuje tudi podpodročja oz. podimenike.

Po formatiranju vsebuje disk ali disketa le en direktorij, ki ga imenujemo osnovno ali korensko področje oz. ROOT. Zatem pa lahko uporabnik sam zgradi direktorije in poddirektorije tako, da so datoteke čimbolj racionalno organizirane. Dobimo drevesno strukturo področij ali tudi drevo imenikov (Directory Tree).

Medij je sredstvo za prenos podatkov.

Leta 1945 je matematik Jon von Neuman predstavil model računalnika, ki se sestoji iz naslednjih enot:
 

Prenosu programa s pomnilniškega nosilca v delovni pomnilnik pravimo nalaganje programa.

Operacijski sistem je osnovni program računalnika in predstavlja vez med računalnikom kot napravo in uporabnikom.
 Zažene se ob vklopu računalnika in teče, dokler računalnika ne ugasnemo. Upravlja notranja in zunanja sredstva računalnika: procesor, pomnilnik, diskovne in disketne pogone, tipkovnico, miško itn.

-----------------------

Operacijski sistem: Operacijski sistem je osnovni program računalnika in predstavlja vez med računalnikom kot napravo in   uporabnikom. Operacijski sistem je zelo pomemben za uporabo računalnika. Poznamo več operacijskih sistemov: Windows (95, 98, 2000, NT), Linux,... Zažene se ob vklopu računalnika in teče, dokler računalnika ne ugasnemo. Upravlja notranja in zunanja sredstva računalnika: procesor, pomnilnik, diskovne in disketne pogone, tipkovnico, miško itn.

Leži pri dnu namizja. Daje prostor programom, ki sicer tečejo, a smo jih iz različnih razlogov umaknili z namizja. Omogoča nam preklaplanje med opravili.

Ločimo:

Notranji pomnilnik (integrirana vezja oz. čipi)

Procesor ima neposreden dostop do vsakega bita pomnilnika. Povezana sta z vodili (elektronskimi potmi) brez vsakih drugih posredniških naprav. Zato je pretok podatkov med procesorjem in pomnilnikom hiter.

Zunanji pomnilnik (nosilec računalniških podatkov)

Pripomočkom za trajno shranjevanje računalniških podatkov pravimo računalniški pomnilniški nosilci ali tudi nosilci računalniških podatkov. Ni neposredno povezan s procesorjem, saj je prepočasen.

Podatek je opredmetenje dejstev, pojmov, predstav in znanja, s katerimi želimo pri prejemniku vzbuditi realnosti podobno predstavo.

V pogovornem jeziku pomeni podatek dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali se nanjo nanaša.

Pot je bolj neposreden način opisovanja, kje v računalniku ali omrežju je datoteka, npr. dokument ali program. Pot poleg imena datoteke vsebuje tudi pogon, mape in podmape, ki vsebujejo datoteko.

Določitev poti
 

Program so navodila za avtomatsko obdelavo podatkov. Skrbi, da ima uporabnik čim manj dela z  upravlanjem strojne opreme računalnika.  Program je tudi skupek dejanj v določenem zaporedju, ki jih naprava opravi sama npr.: program robota, semafor,...  Program je orodje za obdelavo in zapisovanje različnih podatkov. Skrbi, da ima uporabnik čim manj dela z  upravlanjem strojne opreme računalnika. 

Navodilom za avtomatsko obdelavo podatkov pravimo program, ki je hkrati zaporedje logično povezanih ukazov, ki jih računalnik izvede samostojno; pri tem reši določen problem.
Oprema računalnika se deli na računalniško strojno opremo (hardver)  in na računalniško programsko opremo ali  programje (softver) in je skupni izraz za vse programe, ki se izvajajo v računalniku. Zanimivo je, da izraz softver vsebinsko ne opredeljuje pojma, ki ga predstavlja. Soft pomeni mehko, hard pa trdo, zato je bil izraz softver narejen kot nasprotje hardver.

Poleg programov, ki so namenjeni konkretnim opravilom (na primer pisanju, skladanju glasbe ali pa risanju), ne smemo
spregledati programov, ki za uporabnika nimajo vidnih učinkov, pa so kljub temu nujno potrebni. To so programi, ki računalnik
ob vklopu pripravijo za delovanje ali pa tečejo vzporedno z uporabniškimi programi in skrbijo za njihov pravilen potek.

Računalniška programska oprema ali programje (ali tudi softver) je skupni izraz za vse programe, ki se izvajajo v računalniku.

V vsakem računalniku je polno programov, s katerimi opravljamo, npr.grafični programi, z njimi ustvarjamo grafe, urejevalci besedil, kot je word, program za komunikacije osebnih računalnikov, program za risanje in drugo. Vse te programe z eno besedo imenujemo računalniška programska oprema ali softver.
Oprema računalnika se deli na računalniško strojno opremo (hardver)  in na računalniško programsko opremo ali programje (softver) in je skupni izraz za vse programe, ki se izvajajo v računalniku. In kaj natančno je uporabniška programska oprema? V slovarjih lahko preberemo, da so to programski paketi za zadovoljevanje kake aplikacije (uporabe). Manj strokovno bi lahko rekli, da so to programi, s pomočjo katerih lahko računalnik opravi za nas določena opravila. Uporabne programe lahko sestavljamo sami, ali pa kupujemo že gotove izdelke specializiranih izdelovalcev programske opreme. Skupina uporabniških
programov je zelo velika in raznolika.programska oprema pa se deli še naprej v dve veliki skupini in sicer na sistemske programe in uporabniške programe.
Računalnik sam, brez programske opreme ni namenjen nobenemu posebnemu opravilu. Torej je programska oprema zelo pomemben, če ne že kar
najpomembnejši del računalnika.

Računalniška programska oprema ali programje (ali tudi softver) je skupni izraz za vse programe, ki se izvajajo v računalniku.Programsko opremo nasploh delimo v
dve veliki skupini:

¨     sistemski programi
¨     uporabniški programi

Sistemska programska oprema  je zbirka programov in navodil, ki skrbijo za izvajanje temeljnih funkcij delovanja računalniškega
sistema:
   - shranjevanje podatkov
   - pravilno krmiljenje vseh priključenih komponent preko gonilnikov
   - komunikacije z uporabnikom

Vedo, ki obravnava strojno obdelavo podatkov z računalniki, imenujemo računalništvo. Čeprav se ime naslanja na najpomembnejši pripomoček za obdelavo podatkov - računalnik, računalništvo ni le veda o računalnikih, ampak o vsem, kar je v zvezi s strojno obdelavo podatkov, zato se v veliki meri prepleta z informatiko. Pomembno je vedeti, kdaj in kako lahko računalnike uporabljamo in kaj lahko z njimi naredimo.

Definicija računalnika: Računalnik je elektronska naprava za avtomatsko obdelavo podatkov in za shranjevanje vsakovrstnih    podatkov. Z njim lahko počnemo mnogo reči: pišemo in oblikujemo besedila, slike, zvok, video zapise..., nadziramo razne stroje... S pomočjo računalnika lahko tudi komuniciramo z drugimi. Z njim lahko napišemo program, ali pa se zabavamo z igricami.
Računalnik je pripomoček, s katerimi preverjamo zamisli in hipoteze in tako znanje spreminjamo v spoznanje.

Definicija računalnika: Je elektronska naprava, ki avtomatično obdeluje podatke in jih shranjuje. Za računalnik je zelo pomembna programska oprema, brez katere računalnik ne more delovati. Uporabljamo ga lahko za več namenov: pisanje besedil, delanje tabel in grafov, preslikavanje, proiciranje, poslušanje glasbe, igranje iger, skeniranje, risanje... S pomočjo interneta komuniciramo z drugimi, pošiljamo datoteke, podatke, slike... V tovarnah pa s pomočjo računalnikov nadzirajo razne stroje.
Dejaven postane, ko začne izvrševati uporabnikove ukaze.vsakovrstnih podatkov. Kot strojna oprema je naprava,
ki sama ne zmore ničesar in postane naprava za avtomatsko obdelavo podatkov, ko jo
dopolnimo s programsko opremo.

Sistemski programi so programi, namenjeni pravilnemu in čim bolj ekonomičnemu delovanju računalniškega sistema. Torej skrbijo, da ima uporabnik čim manj dela z upravlanjem strojne opreme računalnika. To so:
 

Računalniška strojna oprema (ali tudi hardver) pomeni posamezne računalniške sklope kot tudi računalnik v celoti in vse naprave, ki jih vanj vgrajujemo ali nanj priključimo.

Računalniška  strojna oprema je fizični del računalniškega sistema skupaj z vhodnimi in izhodnimi napravami.

Računalniški virusi so programi. Njihov osnovni namen je povzročanje težav pri delu z računalnikom (motnje pri delu, brisanje podatkov, ...). Širijo se s programskimi in podatkovnimi datotekami (uporabniški programi, igre, dokumenti, el. pošta).

Datoteke preverimo z antivirusnim programom. Ta postopek nam ponudi veliko varnosti le v primeru, če imamo instalirano vedno najnovejšo verzijo programa, saj virusi nastajajo takorekoč vsakodnevno. Zato se tudi verzije antivirusnih  programov menjavajo zelo pogosto. Sami pa moramo poskrbeti, da imamo vedno najnovejšo verzijo programa.

Tudi na Internetu najdeš veliko informacij o virusih. N.pr.:
http://www2.arnes.si/~ssmbkmeh1s/gradiva/virusi/index.htm .