Skeleti,
le še
sence močnih ljudi
gledajo
vojake
z velikimi očmi.
Lačni,
bolni,
izmučeni od dela,
dokler
ne
zasližijo odrešilnega strela.
Toliko
trpljenja,
toliko
gorja,
toliko
ubogih,
toliko
solza,
v
trenutku se
vse to konča.
Pade
po tleh
jih cela vrsta,
njihova
ni
nobena krsta,
sovražniku
se
ubijati mudi,
saj
je na svetu
preveč drugačnih ljudi.
Tam
za vogalom
pri žici bodeči
stoji
deček in
zre v prizor grozeči.
Želel
je še
zadnjič mater objeti,
a sam bo moral poslej na krutem svetu živeti.
Tina Brezner, 8.a
