PRIPOVED O ŽIVLJENJU LOJZETA KRAKARJA

Pesnik in prevajalec Lojze Krakar se je rodil 21. februarja 1926 v Semiču v Beli krajini, materi Ani in očetu Jožetu.

Osnovno šolo je začel obiskovati leta 1931 v domačem kraju, gimnazijo pa v Novem mestu. Čeprav je bil bistre glave, je trepetal pred »gospo matematiko«. 1. maja 1942 je šolanje nasilno prestregla vojna. Takrat so Italijani pesnikov razred odpeljali v Ljubljano. Do osvoboditve 1943 je bil zaprt v italijanskih zaporih (Koper, Perugia) in v nemških taboriščih (Dachau, Buchenwald).  Po vojni je dokončal gimnazijo in se vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani ter leta 1954 diplomiral iz slavistike. Po diplomi je bil urednik pri Tovarišu, Cicibanu, na RTV Ljubljana in v Cankarjevi založbi. Leta 1959 je doštudiral polonistiko na varšavski univerzi, od leta 1965 je kot lektor za slovenščino deset let predaval na univerzi v Frankfurtu, kjer je doktoriral.

Lojze Krakar je začel zgodnjo poezijo objavljati 1946 v Mladinski reviji. V njegovi kasnejši liriki pa lahko razberemo tako rekoč vse faze povojne slovenske poezije; od njene vojne (pri njem trajne taboriščne) tematike zgodnjega pesništva mimo ostrega obrata v intimizem in zatem k vse bolj ostrim disonancam modernizma. Od tod pa spet postopoma k bolj in bolj obvladani podobi razdvojenega sveta ter njeni notranji osrednjosti.

Med njegovimi najbolj znanimi deli so za mlade Ponočna ptica, Sonce v knjigi, Prišel je lev. Za starejše pa Vzpon  mladosti, Cvet pelina, Med iskalci biserov, Noč daljša od upanja, Umrite mrtvi, Vdanost, Izbrane pesmi, Nekje tam čisto na robu, Sporočilo, Hvala ti življenje, Pacan in terris, Klinopis. Obsežno pa je tudi Krakarjevo prevajalsko delo, predvsem iz poljščine. Najvidnejši sta antologiji Poljska lirika dvajsetega stoletja in Sodobna mongolska lirika.

Za uspešnost je dobil številne nagrade. Leta 1962 je dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 1977 pa Prešernovo nagrado za pesniško zbirko Tam nekje čisto na robu, štiri leta pred smrtjo pa je dobil še Levstikovo nagrado.

Čeprav je med slovenskimi književniki veljal za samotarja, ga je gnala sla po potovanjih; prepotoval je skoraj pol sveta. Navdušil se je nad Mongolijo, Kubo… Kljub temu je ostal privržen rojstnemu kraju, saj se je v Semič rad vračal. Kot je zapisal so mu »[...]rojstni kraj, starši, semiški predniki, vzgojitelji, sorodniki in prijatelji dali nekoč več kot vse poznejše šole, knjige, univerze in razni učenjaki. Dali so mi neko notranjo svetlobo, katere iskric - tudi vere - niso mogli zatemniti in pogasiti vse viharje, ki so šli med vojno in po nji preko mene in skozi mene«.

Umrl je 24. decembra 1995 v Ljubljani.

                                                        Urška Pliberšek, 9.b