LOJZE KRAKAR

AUSCHWITZ

 
   Pesem govori o tem, kako se pesnik Lojze Krakar spominja časa, ko je bil še on v Auschwitzu.

   V prvi kitici pesnik opisuje, kako je veliko ljudi pustilo tukaj svojo dušo, kako so preživeli največji pekel na zemlji in kako si moral delati do smrti, če nisi hotel, da te spremenijo v pepel. In o tem, da še danes tam prižigajo lučke za večni mir.

   V drugi kitici govori o tem, kako se je življenje tistih, ki so prišli v taborišče popolnoma spremenilo. Čeprav bi lahko zunaj taborišč gradili templje… in bi lahko marsikaj dosegli, so bili vedno nižji sloj od njihovega novega Boga.

   V tretji kitici, pesnik opisuje, kako se nekateri sploh ne zavedajo, kako so ljudje kot sužnji tam trpeli in prekleli vse svetnike…

   V četrti kitici je pesnik napisal, kako je bil jezen na zgodovino, ki se mu je pripetila, na tem največjem grobu grobov, in kako je bil besen na ljudi, ki so bili tako naduti, da so kri in pogorišče krstili za omiko te zemlje.

   V zadnji kitici, pa pesnik opisuje, kako nekdanji jetniki nacističnih taborišč svojega trpljenja ne morejo pozabiti, svet pa ga ne bi smel.

Nina Murks, 7.b