UGASLA SONCA

Žide trpajo v taborišča.

Brezdušne zapore,

pogubna morišča,

vesti in morale odpore.

Nemi kriki v mraku bolečine,

ugaslih sonc poslednji žarki.

Solze izgubljene veličine,

nemoči, krivice poudarki.

Delo noč in dan,

izguba družine.

Nekoč človeški stan

v taborišču premine.

Žalost, prezir in obup

postanejo otopelost.

Nemilosti smrtni strup

pokoplje čustvenost.

Smrt pomeni odrešenje.

Konec trpljenja.

Morda večno življenje

brez preteklosti venenja.

Nekateri rešeni,

za vedno zaznamovani.

Duhovi utelešeni

miru večnega oropani.

Grozote ostajajo,

 tlačijo zaznamovane Žide.

V mislih in sanjah

jim nemir ne uide.

Preteklosti iztis,

muk in bede križ.

Spominov in sramu oris,

odvzeti paradiž.

Večno ožigosani

z ognjem pekla taborišč.

Nekateri spet  obsijani,

drugi za vedno izgubili blišč.

Lana Sattler, 9.b