LOJZE KRAKAR: AUSCHWITZ

   V Auschwitzu je smrt prekosila vse. Tukaj se je še smrt utrudila do smrti in uresničilo se je najhujše od najhujšega. Dogajali so se najhujši zločini človeštva, saj je umrlo milijone ljudi, ki so končali kot pepel. Sedaj je na tem kraju mir in tišina, sliši se samo šumenje vetra, ko pa se stemni se lahko zazremo v jasno nebo, kjer lahko vidimo milijone zvezd in se zamislimo, da so to lučke, ki ponazarjajo večni mir milijonom duš.

   Tukaj v taborišču je bilo ogromno ljudi, ki so bili nekoč močni, da bi gradili slavoloke zmage, vendar so nemočni klonili ob nečloveškem ravnanju nacistov. Vzeli so jim vse, od dostojanstva do oblačil. Nagi brez vsega so svoje življenje žalostno končali, čeprav bi lahko še zgradili veliko poti čez svet. Vsak, ki pride pogledati taborišče in se zazre v peči krematorija, lahko v svojih mislih in v svoji duši podoživi gore trupel, ki so jih nato sežgali v pepel.

   Ponovno bi lahko v pesmi zgodovinarji natrosili laži o tem, kaj se je v taborišču dogajalo in lahko bi pisali novo zgodovino. Vendar tukaj resnico resnične zgodovine vedo črn oblak, veter in zemlja. Žal pa le-ti molčijo, saj ne znajo povedati, kaj se je dogajalo. Če pa bi le to znali, bi verjetno razkrili še hujše zločine, kar se jih ve.

   Od groze dobiš tukaj občutek pijanosti, saj se ti zamegli um in lahko samo preklinjaš zgodovino ob največjem grobu vseh grobov. Lahko preklinjaš vse piramide in svetišča, vso nadutost, kri in pogorišča trupel.

   Vendar laž je Cezar, laž lahko vse prekrije, vendar resnica je ostala tukaj v Auschwitzu. Vsak lahko sam zazna, kaj se je dogajalo v taborišču, ko si ogleda, kar je ostalo od njega. Vsak se lahko sam zamisli in človeštvo je lahko sram, da so se take stvari dogajale. Upamo lahko samo, da se to ne ponovi več. Resnica je ostala v samem molku strašnega Auschwitza.

                                                                                                                                    Aljaž Jurša, 8.b