VTISI OB OBISKU MUZEJA NARODNE OSVOBODITVE MARIBOR

    Že od začetka, ko sem se prijavila na projekt Stisni roko v pest, sem čakala na obisk muzeja. Zelo rada namreč hodim v muzeje, galerije ipd., da si še bolje predstavljam določeno temo. Tako smo skupaj odšli na ogled razstave o 2. svetovni vojni ter predvsem o Narodno osvobodilni fronti.   

    Najprej nam je prijazna kustosinja pripravila predstavitev z najpomembnejšimi dogodki in podatki o tistem času. Sama sem tam izvedela veliko informacij, ki jih še sploh nisem poznala. Zatem pa smo končno odšli v naslednjo sobo, kjer so bili razstavljeni predmeti. Bila sem osupla. Tam so bile puške, uniforme, pisma in celo knjige borcev. Čez vso sobano so bile na stenah črno-bele slike vojakov, trupel, zrušenih mest, ki so pričale o grozotah tistega časa.

     Najbolj pa me je pretresel del, ki je predstavljal koncentracijska taborišča. Pod črtasto obleko, ki so jo tam nosili, so bili postavljeni majceni čeveljčki, ki so nekoč pripadali židovskemu otroku. Z njimi so me spomnili na krute čase, ki so jih morali preživljati tudi nedolžni otroci. Žalostno sem gledala v steklene vitrine, v katerih so bili predmeti, ki so jih partizani takrat vsak dan nosili s seboj. Nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem opazila Prešernove Poezije. Gotovo so bile nekomu v oporo, da je našel moč, ko mu je bilo najtežje.

     Kako grozljivo je moralo biti najstnik v tistem času. Na vsakem koraku so te lahko ugrabili ali celo ubili. Lahko smo zelo srečni, da živimo v malce bolj prijaznem času. Ko smo prišli do konca razstave, sem bila na nek način srečna, da sem lahko ponosna na naše prednike, ki so se borili za nas, a sem vseeno bila tudi jezna ob dejstvu, da lahko le en človek uniči ves svet s svojim rasizmom. Norost človeka ne pozna meja.

Tina Brezner, 8.a