DEČEK V ČRTASTI PIŽAMI

         »Otrok bi moral imeti možnost na vsakem koraku izkusiti resnično življenje; ne odstranjujmo trnov z vrtnic.« (Ellen Kay) Neprijetno življenjsko resnico deček Bruno izve po srečanju s Shmuelom, židovskim dečkom, ki je izkusil preganjanje in grozljive razmere v taborišču. Upanje se v tistem trenutku njunega prijateljstva zdi edina stvar, ki lahko prinese lepšo in boljšo prihodnost.

         Zgodba  se prične, ko Bruno in Gretel dobita novico, da se bosta skupaj s starši preselila na podeželje. Nihče razen njunega očeta ne ve, da bo njihovo novo prebivališče v bližini taborišča, kjer se dogajajo nepredstavljive grozote.

Ob prihodu Bruno skozi svojo okno opazi ''kmetijo'', ki je pravzaprav taborišče. Zaporniki oziroma Židje se mu zdijo kot kmetje, ki ves dan nosijo črtaste pižame. Opazi tudi številne otroke, s katerimi bi se rad igral, vendar mu mama pove, da to ni mogoče, saj so tisti otroci malo čudni in drugačni. Družina spozna Pavla, ki jim pomaga pri opravilih v hiši in oskrbi Brunovo rano. Tako se splete prijateljstvo in pojavi negotovost o mislih odraslih ljudi. Številnih vprašanj si Bruno ne more razjasniti in nanje odgovoriti, zato jih sam zase premleva v glavi in išče številne razlage. To dolgotrajno razmišljanje pa ga ne ustavi pri stvari, ki jo ima najraje in to je raziskovanje.

Hiša, v kateri živi, je zapor, kjer ni prostora za raziskovanje in zabavo. Zato se Bruno odpravi raziskovat vrt za hišo in odkrije okno v nov svet. Pot po gozdu in čez potok ga pripelje do visoke ograje, kjer se začne plesti iskreno  prijateljstvo.  Bruno in Shmuel podpirata drug drugega v dobrem in slabem, tako na svet počasi kaplja resnica o groznem ravnanju z Židi, posebej še z otroki in njihovimi starši.

Ko to izve Brunova mama, se ji svet obrne na glavo, ob spoznanju, da ljudi po uplinjevanju tudi kurijo. Tudi sama si želi lepše in boljše države, vendar si boja zanjo oziroma vojne ne predstavlja tako, kot v tistem času poteka.

Plinski celici na koncu ne pobegne niti Shmuelov oče. Pogumna dečka pa skleneta, da ga bosta vseeno poiskala. Ne vedoč za nevarnost se Bruno odpravi na drugo stran bodeče ograje in odkriva svet, o katerem so do takrat spregovorili le redki ljudje.  Prijatelja tako gresta tudi do barake, iz katere je edina pot le v plinsko celico in takojšnjo smrt. Žal Bruna začnejo iskat, ko je že prepozno, drugače njihov trud verjetno ne bi bil zaman.

Tistega dne Gretel in njena starša ne bodo nikoli pozabili, vedno bo živel z njimi. Pripovedi, zgodbe in knjige o tistem času bodo poskrbeli, da tudi mi ne bomo pozabili na napake in grozote naše preteklosti. Čeprav zgodovine ne moremo spremeniti, se lahko le zavedamo tistega časa in živimo v upanju, da sami tega ne bi nikoli doživeli. 'Bodeče žice nas ločujejo, toda upanje nas bo združilo!' je lahko naše vodilo, ne samo ob ogledu tega filma, ampak tudi v življenju.

Urška Pliberšek 9. b