DEČEK V ČRTASTI PIŽAMI

     Bruno je osemletni nemški deček. Njegov oče je vojak, a je njegov sin vseeno ponosen nanj. Žal pa se je morala družina preseliti iz njihove velike hiše v Berlinu, kajti oče je bil povišan. Najprej se Bruno s tem ne strinja, želi ostati pri svojih prijateljih. A njegova starša ga prepričata, da bo tam našel nove prijatelje.

     Tako se družina odseli. Po potovanju z vlakom in avtomobilom končno prispejo na svoj cilj. Nova hiša pa ni ravno sanjska – obdajajo jo velikanski betonski zid z železnimi rešetkami. Tudi notranjost in dvorišče sta pusta in hladna. Ogorčenje pa postane še huje, ko opazijo da je njihov kuhinjski šef Žid.

     Bruno, ki je bil navajen družbe drugih otrok, se sedaj zelo dolgočasi. Zato ne uboga svojih staršev in odide na vrt za hišo. Tam najde vrata, ki ga vodijo iz betonskega obzidja v zelen gozd. Radoveden deček steče po gozdu in čez nekaj časa ugleda ograjo iz bodeče žice, za njo pa dečka, oblečenega v enako črtasto pižamo kot njihov kuhinjski pomočnik Pavel. Dečka se spoznata in postaneta prijatelja. Vsak dan Bruno prinese Shmuelu nekaj za pod zob in se z njim pogovarja.

     Medtem pa se starša odločita, da bi Bruno in njegova sestra morala nadaljevati šolanje. Novi učitelj pa dečku ni po godu. Uči ju samo resne predmete, kot npr. zgodovino in prepove mladeniču branje pustolovskih romanov. Nekega dne pa pri pouku sestra na glas prebira odlomek o Židih. Fantič ga pozorno posluša in ne more verjeti svojim ušesom. Judje naj bi bili nepošteni, zlobni, sovražniki; on pa se tako dobro razume s Shmuelom. Svojega prijatelja tudi povpraša, če je on ali kdo, ki ga pozna, zloben. Od prijatelja dobi negativen odgovor.

     Nekaj dni pozneje pa v hiši potrebujejo nekoga, ki bi obrisal kozarce, nekoga z majhnimi prsti. Za to delo so izbrali ravno Shmuela in dečka se spet srečata. Takrat da Bruno svojemu prijatelju nekaj peciva in ta ga poje. To vidi vojak in nadere dečka, zakaj govorita drug za drugim. Opazi tudi da judovski deček nekaj žveči in ga povpraša, če je ukradel hrano. Žid takrat pove, da mu je hrano podaril Bruno. Deček se prestraši in vse zanika. Za kazen, ker je kradel in lagal, ga neusmiljeno pretepejo. Ko Bruno to izve se želi prijatelju oddolžiti.

     Brunova starša se skregata, ker mama, ko izve, da je v gozdu za hišo koncentracijsko taborišče, nemudoma želi z otrokoma nazaj v Berlin.

     Dan pred odhodom se želi Bruno posloviti od Shmuela, ta pa mu reče, da ne more najti svojega očka. Prijatelj mu obljubi, da bo prišel k njemu v taborišče in mu pomagal poiskati očeta. Deček tako pride naslednjega dne z lopato, skoplje luknjo, se obleče v »črtasto pižamo« in poskuša najti dečkovega očeta. Medtem mama opazi, da ni Bruna in da so vrata za hišo odprta.

     Vojaki, mama, oče in sestra pohitijo proti taborišču, da bi našli izginulega fantiča. Otroka gresta medtem v barako, da bi preverila, če je izgubljeni starš mogoče tam. Takrat v barako vdrejo vojaki in odvedejo Žide proti plinskim celicam. Otroka sta tako majhna, da ju nihče ne opazi v gneči. Skupaj z ostalimi ju ubijejo s plinom. Družina z vojaki teče v taborišče, vendar opazijo, da Bruna ni. Zagledajo samo dim, ki se kadi iz dimnikov pri krematorijih. Ko Brunova mati sprevidi kruto resnico o smrti svojega sina, bruhne v jok.

Tina Brezner, 8.a