DEČEK
V ČRTASTI PIŽAMI
Dogajanje je postavljeno v
obdobje
druge svetovne vojne. Devetletnemu Brunu se zdi, da se mu zgodi velika
krivica,
saj se mora
nenapovedano in brez
kakršne
koli natančne obrazložitve
celotna
družina čez noč preseliti iz Berlina na Poljsko. Toda Bruno in njegova
tri leta
starejša sestra Gretel sta še lep čas prepričana,
da je njihov novi dom nekje
na Nemškem. Njihova nova, neugledna hiša stoji
sredi ničesar. In tukaj naj
bi brez družbe sovrstnikov (sestra Gretel ne
šteje, saj je brezupni primerek) ostal do nadaljnjega?
Osamljeni Bruno se poloti
edine možne
samostojne dejavnosti, raziskovanja. Pa ne raziskovanja po
hiši, saj je le-ta,
v primerjavi z njihovo prejšnjo, majhna, temveč raziskovanja
okoli nje. Sledi
šok: nedaleč od hiše naleti na visoko žičnato
ograjo. Za ograjo pa ni ne trave,
nikakršnega zelenja, le tla iz temno rdeče, pesku podobne
snovi, nizke koče in
velike pravokotne stavbe, v daljavi pa še ena ali dve stavbi
s tovarniškim
dimnikom (krematoriji) ... In mravljišče ljudi, vsi z
enakimi oblačili – sivo
črtasto pižamo. Ko o tem povpraša očeta, mu ta odgovori:
»Ah, tiste ljudi
misliš. Tisti ljudje ... no, tisto sploh niso ljudje, Bruno.
No, vsaj ne v tem
pomenu besede, kot mi to razumemo.«
Ta nenavadno pusti prostor je
pravzaprav
koncentracijsko taborišče, čeprav Bruno o tem ne ve ničesar.
Med raziskovanjem
vzdolž taboriščne žice naleti na židovskega dečka
Šmuela, ki ima rojstni dan na
isti dan kot on. Osamljeni Bruno se sovrstnika razveseli in med njima
se
sčasoma razvije otroško prijateljstvo. Toda njuno
prijateljevanje je
prepovedano in mora ostati skrito, saj sta vsak na svoji strani bodeče
žice.
Zgodba se konča tragično, saj
želi Bruno
prijatelju Šmuelu pomagati pri iskanju
pogrešanega očeta, zato se preoblečen v
črtasto pižamo splazi pod ograjo v taborišče. Le tako se
lahko nevpadljivo
sprehaja po njem. Toda dečka se, z roko v roki, znajdeta v skupini, ki
jo
vojaki zgnetejo v dolgo prazno sobo in za seboj zaprejo težka železna
vrata.
Film
me je šokiral, saj nisem pričakoval takšnega
konca. Najbolj mi je všeč
Brunovo in Šmuelovo iskreno prijateljstvo. To prijateljstvo
dokaže, da ko se v
odraslo življenje vmeša politika, se lahko zgodi velika
katastrofa, ki ne bi
bila potrebna. Iz tega pa se lahko naučimo, da ni pomembno,
kakšne barve je naša
koža, katere vere smo ali iz katerega socialnega razreda prihajamo,
pomembno je
tisto, kar je v našem srcu.
Matej Žnidarič, 8.a