DEČEK V ČRTASTI PIŽAMI

        Dogajanje je postavljeno v obdobje druge svetovne vojne. Devetletnemu Brunu se zdi, da se mu zgodi velika krivica, saj se mora  nenapovedano in brez kakršne koli natančne obrazložitve  celotna družina čez noč preseliti iz Berlina na Poljsko. Toda Bruno in njegova tri leta starejša sestra Gretel sta še lep čas prepričana, da je njihov novi dom nekje na Nemškem. Njihova nova, neugledna hiša stoji  sredi ničesar. In tukaj naj bi brez družbe sovrstnikov (sestra Gretel ne šteje, saj je brezupni primerek) ostal do nadaljnjega?

        Osamljeni Bruno se poloti edine možne samostojne dejavnosti, raziskovanja. Pa ne raziskovanja po hiši, saj je le-ta, v primerjavi z njihovo prejšnjo, majhna, temveč raziskovanja okoli nje. Sledi šok: nedaleč od hiše naleti na visoko žičnato ograjo. Za ograjo pa ni ne trave, nikakršnega zelenja, le tla iz temno rdeče, pesku podobne snovi, nizke koče in velike pravokotne stavbe, v daljavi pa še ena ali dve stavbi s tovarniškim dimnikom (krematoriji) ... In mravljišče ljudi, vsi z enakimi oblačili – sivo črtasto pižamo. Ko o tem povpraša očeta, mu ta odgovori: »Ah, tiste ljudi misliš. Tisti ljudje ... no, tisto sploh niso ljudje, Bruno. No, vsaj ne v tem pomenu besede, kot mi to razumemo.«

       Ta nenavadno pusti prostor je pravzaprav koncentracijsko taborišče, čeprav Bruno o tem ne ve ničesar. Med raziskovanjem vzdolž taboriščne žice naleti na židovskega dečka Šmuela, ki ima rojstni dan na isti dan kot on. Osamljeni Bruno se sovrstnika razveseli in med njima se sčasoma razvije otroško prijateljstvo. Toda njuno prijateljevanje je prepovedano in mora ostati skrito, saj sta vsak na svoji strani bodeče žice.

      Zgodba se konča tragično, saj želi Bruno prijatelju Šmuelu pomagati pri iskanju pogrešanega očeta, zato se preoblečen v črtasto pižamo splazi pod ograjo v taborišče. Le tako se lahko nevpadljivo sprehaja po njem. Toda dečka se, z roko v roki, znajdeta v skupini, ki jo vojaki zgnetejo v dolgo prazno sobo in za seboj zaprejo težka železna vrata.

      Film me je šokiral, saj nisem pričakoval takšnega konca. Najbolj mi je všeč Brunovo in Šmuelovo iskreno prijateljstvo. To prijateljstvo dokaže, da ko se v odraslo življenje vmeša politika, se lahko zgodi velika katastrofa, ki ne bi bila potrebna. Iz tega pa se lahko naučimo, da ni pomembno, kakšne barve je naša koža, katere vere smo ali iz katerega socialnega razreda prihajamo, pomembno je tisto, kar je v našem srcu.

                                                                  Matej Žnidarič, 8.a