DEČEK V ČRTASTI PIŽAMI

   Najprej sem mislila, da bo ta film slabši kot Življenje je lepo, ampak ob gledanju filma sem ugotovila, da sem se motila. Deček v črtasti pižami mi je bil dosti bolj žalosten, kot pa film Življenje je lepo, zaradi tega, ker so v filmu Življenje je lepo mnogi komični dogodki, ki jih pa tukaj ni. 

   Zdelo se mi je, kot da oba dečka Bruno in Shmuel nimata pojma, kaj se v resnici dogaja. Shmuelu je jasno, da nekaj ni v redu predvsem takrat, ko ne najdejo njegovega očeta. Brunu pa na začetku ni jasno, le zakaj ima Shmuel ves dan oblečeno pižamo. Njegova starejša sestra, za katero se mi je zdelo, da je zavedna nacistka, saj je imela po vsej sobi nalepljene nacistične plakate, je Brunu pojasnila, da so ljudje v pižamah, torej Judje, sovražniki. Bruna je skrbelo, ali je njegov oče hudoben zaradi tega, kar se dogaja na ''kmetiji'', ampak mu je sestra zagotovila, da ni. Zdi se mi, da je Brunu zelo dosti pomenila potrditev, da njegov oče ni slab in tudi zelo je zagovarjal svojega očeta. Npr. ko mu je Shmuel pojasnil, zakaj imajo oblečeno pižamo, da so jim vojaki pobrali oblačila, je Bruno takoj povedal, da njegov oče ni takšen vojak, ki bi jemal ljudem oblačila. Všeč mi je bilo, ker se je mama postavila očetu po robu zaradi selitve, ki je močno vplivala na Bruna in zaradi grozot v taborišču. 

   Malo me je pretresla ugotovitev, da so ljudje oz. nacisti slepo sledili Hitlerjevim navodilom in da se ni nihče od starejših temu zoperstavil. Po eni strani pa je ta molk razumljiv, saj bi jih najverjetneje sicer ubili. Dobro se mi je zdelo tudi to, da so posneli film, v katerem so bila ignorirana nekatera realistična dejstva, ki najbrž ne bi omogočala, da bi se takšni dogodki lahko v resnici zgodili (dečka se lahko mirno pogovarjata ure in ure - nikjer nobenih sledi o vojakih oz. stražarjih; Judje zaradi "higienskih" razlogov niso služili kot služinčad; velika večina dečkov ni dolgo bivala v taboriščih, saj so jih prej ubili ...). 

   V filmu pa je bilo najboljše in po mojem je bilo to tudi bistvo filma, kako se lahko otroška nedolžnost in naivnost najdeta v viharju brutalnega nacističnega odraslega sveta oz. režima, kot takega. Zdelo se mi je, da je bila ena izmed tem v filmu tudi nacistična propaganda, katera se je zelo dobro kazala v sobi Brunove sestre. Bruno verjame v to, kar so ga učili - da je svet dober, nepokvarjen in nezmožen delati slabo. Bruno verjame v herojstvo svojega očeta, v nedolžnost okolja, v katerega je postavljen. Tako naiven je. Vendar je še otrok, lahko mu oprostimo. Na žalost pa so se in se še vedno enako vedejo množice odraslih. Zaverovani v svoj prav, imajo pogled na zunanji svet zamegljen. A slej kot prej se lahko vsak prav pokaže za napačnega.

                                                                                                   Jerneja Pregl, 9.b