PISMO

                                                           Bergen-Belsen, 1. september 1944       

  Draga Miep!

  Pišem ti, ker bi se ti rada srčno zahvalila za vso pomoč, ki si nam jo noč in dan nudila. Saj veš, nosila si nam hrano, nas počastila ob rojstnih dnevih, nam sposojala knjige v knjižnjicah in še marsikaj.

  Rada bi te povprašala o političnih razmerah. So se Hitler in ostali že predali. Upam da, ker je stanje v taborišču že grozno. Ko smo prišli, so nas ločili na otroke in može ter na ženske in starce. Van Danovih že lep čas nismo videli in ne vemo, kako je z njimi. Hrano zaužijemo samo štirikrat na teden. Nekateri se sicer umivajo v skupnih tuših. Vendar ne vem, zakaj že dva tedna nismo videli sestre. Odšla je pod tuš, pa je naenkrat ni bilo več ven. Jaz nočem iti pod tuš, ker imam nekako slab občutek.

  Nekatere pošiljajo tudi na zelo dolge pohode v druga taborišča. Oče mi je rekel tudi, da se naj s Petrom skrijeva pod posteljo, ko jih pokličejo. Hrano nama v sobo prinaša nek prijazen Žid. Oče gre vsak dan na delo in pride nazaj zelo utrujen. Povedali so mi, da bom mamo videla enkrat na teden, ko bomo skupaj v vrsti.

  Na veliko potrebo hodimo kar takrat, ko hodimo, saj, če bi se ustavili, bi nas ubili. Vodo lahko pijemo enkrat na dan po en deci. Veliko jih je že umrlo in zrak je neznosen. Vsakič, ko se postavimo v vrsto, vidim kako se iz enega dimnika močno kadi. Verjetno tam ne kuhajo kosil in večerij!

  V kočah za petdeset ljudi nimamo niti umivalnika in WC-ja. Tudi mize nimamo, da bi lahko pri njej jedli, vsaj enkrat na teden, ker večkrat nam tako ali tako ne bi dovolili. Oblečeni smo v črtaste pižame, katere so pri nekaterih označene z nekakšnimi številkami. Vse so pa označene z zvezdo, s katero smo bili nekoč že označeni. Prav čudno se mi zdi, da smo vsi enako oblečeni. Od dolgčasa sem dobila že bolezen, ki sem jo poimenovala kar dolgočasje.

  Kako pa je kaj moj dnevnik? Je še cel? Ga je kdo zaplenil? Saj veš, da mora dnevnik biti skrbno shranjen, ker bo mogoče še kdaj pričal o teh časih. Če si ga slučajno prebrala, veš, da sem neznosno trpela in da je bilo v tistem skrivališču sicer manj grozno kot v taborišču, vendar pa vseeno ni bilo niti najmanj rožnato.

  Upam, da je pri vas veliko bolje in da ne trpite v strahu pred bombardiranjem. Na vsak način želim, da dobiš to pismo in ga prosim shraniš v dnevnik, ki sem ga ves čas pisala.

         Z upanjem na boljše!!!  Adijo!

            Ana Frank

 Avtor: Vasja Pirc, 7.b