KITTY NAJDE NOVO PRIJATELJICO

Joj, Ana, nehaj že pisati po mojih listih, veš, da to žgečka! Končno je nehala zapisovati svoje misli in najpomembnejše dogodke vame. No ja, saj so zanimivi, ampak preveč je pa že preveč, ne prenašam take odgovornosti. Jaz sem namreč Kitty, njena najboljša prijateljica in dnevnik, ki ga je dobila za trinajsti rojstni dan. No sprva nisem bila namenjena dnevniškim zapisom, ampak avtogramom. Ana se je pač odločila, da bo vame zapisovala pomembne dogodke, tako sem postala dnevnik in njena zvesta spremljevalka. Ana toliko piše vame, da včasih sploh več ne sledim vsem besedam in črkam. Želim si, da bi ji lahko odgovarjala na njena vprašanja ali ji zaupala kakšno misel. To žal ni mogoče, ampak pomembno je, da mi zaupa.

Vame zapisuje skoraj vsak dan in vedno sem presenečena nad stvarmi, ki jih zapiše vame. Kmalu sva z Ano dobili nov dom. V skrivališču oziroma očetovem uradu sva se še bolj zbližali, saj sem tako začela še bolj razumevati njene misli iz prejšnjih zapisov. Uboga Ana! Noben otrok si ne zasluži takšnega trpljenja, pa tudi noben dnevnik. Vame vedno zapisuje skrivoma, tako da je nihče ne vidi. Pogosto tudi sama kaj preberem. No, to je tudi moja dolžnost, jaz sem vendar Kitty in vedno ji bom stala ob strani.

Ampak tistega dne se mi je svet obrnil na glavo. Nekaj čudnega se je zgodilo. Nazadnje je vame pisala 1. avgusta 1944, takrat me je spet povprašala po neki stvari mislim, da o protislovju. No, tega ji res nisem znala razložiti, ampak sem jo precej dobro razumela, ko je govorila o sebi in svojih strahovih. Želela si je, da bi bila edini človek na svetu in popolnoma sem jo razumela, saj sem si tudi jaz želela, da bi bila edini album na svetu in da bi me ljudje poznali kot ljubečo in prijazno knjigo. Imela sem srečo, da sem dobila Ano, ki me je imela rada. To je bil njen zadnji zapis vame, potem pa več nič. Leta me ni nihče vzel v roke.  Nekaj dni zatem je nekdo prišel v skrivališče, mislim, da vojaki. Vse so odpeljali, Ani pa niso pustili, da bi me vzela s seboj.  Pa sem njena najboljša prijateljica. Le zakaj se je to zgodili ravno meni?

Dolgo sem bila sama, zaprta v podstrešni sobici skrivališča, nihče me ni niti pogledal, dokler ni prišla Tina. Preselila se je v urad in ga počasi preuredila v prijetno stanovanje. Enkrat je zašla tudi na podstrešje, kjer je našla mene.  Ležala sem pod kupom starih knjig in revij, ker sem bila že stara in sem počasi razpadala, je iz mojih platnic molelo veliko listov, raztrganih in počečkanih. Tina me je kar vrgla v omaro in mislila sem že, da bom tam preživela do konca svojega obstoja. Pa nisem.

Nekoč je zazvonil telefon in slišala sem Ano, ko je govorila: » Seveda vem, da je to hiša, v kateri je v času druge svetovne vojne bivala Ana Frank. Ravno zato sem vas že iskala. Našla sem namreč nek Anin dnevnik. Potrebujem čim več informacij o Ani in ostalih.« Juhu, končno nekdo, ki bo po vseh teh letih razkril mojo zgodbo. Čeprav vedno ni bila rožnata, mislim, da je to pravi trenutek za novo prijateljstvo. Upam, da je Tina prav taka kot Ana in da me ne bo nikoli zavrgla.

»No, dnevnik, čas je, da greš z mano do knjižnice. Zares me zanima, kaj mi boš razkril. Joj, koliko je že ura, res ne smem zamuditi na sestanek z direktorico knjižnice!« 'Kaj pa sploh delam, saj se pogovarjam kar sama s sabo', sem si mislila, ko sem potrkala na prašna vrata direktoričine pisarne. »Ja, kar naprej, prosim!« je zaklicala ga. Andreja. Zapletli sva se v dolg pogovor o Aninem dnevniku. Mogoče pa je le več kot samo stara knjiga v moji omari. Začela sem jo prebirati, listati po njej in tako sem spoznala Ano in Kitty. Nič ni tako, kot sem si do zdaj predstavljala. Ana je bila samo deklica, ki se je rodila v napačnem času. Mislim, da bi jo morala še bolje spoznati in res sem jo po pogovoru z direktorico knjižnice.

Odpravila sem se tudi v muzej, vendar mi tam niso pomagali. Povedali so mi samo, da oni nimajo zapisov o vseh, ki so živeli v drugi svetovni vojni in da naj se iskanju raje odpovem.  Ampak jaz nisem hotela odnehati. Izvedela sem, da je Ana Frank bila najstnica, ki se je rodila v času druge svetovne vojne na Nizozemskem. Zaradi zatiranja Židov, kar je Ana bila, so se morali preseliti v očetov urad. Torej v stanovanje, v katerem zdaj živim jaz. Ampak le zakaj ni nikogar, ki bi o tej deklici kaj vedel? Preberem lahko, da je ta dnevnik dobila za trinajsti rojstni dan in od takrat naprej je vanj zapisovala vse pomembne dogodke.  Mislim, da bi se meni zmešalo, če bi bila tako zaprta kot Frankovi, Van Daanovi in Düssel. Še enkrat sem pogledala v tisti zaboj na podstrešju, kjer sem našla knjigo o grški mitologiji, ki jo je Ana dobila za rojstni dan. Njen svet se je počasi obrnil na glavo, ko so nacisti zavzeli Nizozemsko in ustvarili teror nad Židi.  Bili so redki posamezniki, ki so Židom, kot Frankovi družini, pomagali pri skrivanju. Ena izmed redkih je bila Miep Gies, ki je ponudila zavetje  Ani in njeni družini. Zato sem se odpravila v Amsterdam in jo obiskala na domu. Bolj gostoljubne ženičke še nisem spoznala. Z veseljem mi je pripovedovala o tistih groznih časih in Anini družini. Pokazala sem ji dnevnik, prebrala ga je in mi povedala, kako jim je nosila hrano, knjige ter vsakdanje stvari, ki so jih potrebovali za preživetje.  Točno tako, kot je bilo zapisano v dnevniku. Tako sem končno izvedela, kdo je bila Ana in kakšne muke je preživela. Zavedla sem se odgovornosti ob odkritju pomembnega zgodovinskega pričanja v tem dnevniku. Zdelo se mi je prav, da Miep in Aninemu očetu pomagam pri izdaji dnevnika. Zdaj bo ves svet spoznal resnico.

Frankovo skrivališče je zdaj postalo moj dom, kot je nekoč bil dom 13 let stare deklice. Resnice ne bo nihče pozabil, zgodovine pa tudi ne bo nikoli spremenil. Jaz pa sem vendarle naredila nekaj za Ano in njen večni obstoj.

Urška Pliberšek, 9.b