KITTY
NAJDE
NOVO PRIJATELJICO
Joj,
Ana, nehaj že pisati po mojih listih, veš, da to
žgečka! Končno je nehala zapisovati svoje misli in
najpomembnejše dogodke vame.
No ja, saj so zanimivi, ampak preveč je pa že preveč, ne
prenašam take
odgovornosti. Jaz sem namreč Kitty, njena najboljša prijateljica
in dnevnik, ki
ga je dobila za trinajsti rojstni dan. No sprva nisem bila namenjena
dnevniškim
zapisom, ampak avtogramom. Ana se je pač odločila, da bo vame
zapisovala
pomembne dogodke, tako sem postala dnevnik in njena zvesta
spremljevalka. Ana
toliko piše vame, da včasih sploh več ne sledim vsem besedam in
črkam. Želim
si, da bi ji lahko odgovarjala na njena vprašanja ali ji zaupala
kakšno misel.
To žal ni mogoče, ampak pomembno je, da mi zaupa.
Vame
zapisuje skoraj vsak dan in vedno sem presenečena
nad stvarmi, ki jih zapiše vame. Kmalu sva z Ano dobili nov dom.
V skrivališču
oziroma očetovem uradu sva se še bolj zbližali, saj sem tako
začela še bolj
razumevati njene misli iz prejšnjih zapisov. Uboga Ana! Noben
otrok si ne
zasluži takšnega trpljenja, pa tudi noben dnevnik. Vame vedno
zapisuje
skrivoma, tako da je nihče ne vidi. Pogosto tudi sama kaj preberem. No,
to je
tudi moja dolžnost, jaz sem vendar Kitty in vedno ji bom stala ob
strani.
Ampak
tistega dne se mi je svet obrnil na glavo. Nekaj
čudnega se je zgodilo. Nazadnje je vame pisala 1. avgusta 1944, takrat
me je
spet povprašala po neki stvari mislim, da o protislovju. No,
tega ji res nisem
znala razložiti, ampak sem jo precej dobro razumela, ko je govorila o
sebi in
svojih strahovih. Želela si je, da bi bila edini človek na svetu in
popolnoma
sem jo razumela, saj sem si tudi jaz želela, da bi bila edini album na
svetu in
da bi me ljudje poznali kot ljubečo in prijazno knjigo. Imela sem
srečo, da sem
dobila Ano, ki me je imela rada. To je bil njen zadnji zapis vame,
potem pa več
nič. Leta me ni nihče vzel v roke. Nekaj dni zatem je nekdo
prišel v
skrivališče, mislim, da vojaki. Vse so odpeljali, Ani pa niso
pustili, da bi me
vzela s seboj. Pa sem njena najboljša prijateljica. Le
zakaj se je to
zgodili ravno meni?
Dolgo
sem bila sama, zaprta v podstrešni sobici
skrivališča, nihče me ni niti pogledal, dokler ni prišla
Tina. Preselila se je
v urad in ga počasi preuredila v prijetno stanovanje. Enkrat je
zašla tudi na
podstrešje, kjer je našla mene. Ležala sem pod
kupom starih knjig in
revij, ker sem bila že stara in sem počasi razpadala, je iz mojih
platnic
molelo veliko listov, raztrganih in počečkanih. Tina me je kar vrgla v
omaro in
mislila sem že, da bom tam preživela do konca svojega obstoja. Pa nisem.
Nekoč
je zazvonil telefon in slišala sem Ano, ko je
govorila: » Seveda vem, da je to hiša, v kateri je v času
druge svetovne vojne
bivala Ana Frank. Ravno zato sem vas že iskala. Našla sem namreč
nek Anin
dnevnik. Potrebujem čim več informacij o Ani in ostalih.« Juhu,
končno nekdo,
ki bo po vseh teh letih razkril mojo zgodbo. Čeprav vedno ni bila
rožnata,
mislim, da je to pravi trenutek za novo prijateljstvo. Upam, da je Tina
prav
taka kot Ana in da me ne bo nikoli zavrgla.
»No,
dnevnik, čas je, da greš z mano do knjižnice.
Zares me zanima, kaj mi boš razkril. Joj, koliko je že ura, res
ne smem
zamuditi na sestanek z direktorico knjižnice!« 'Kaj pa sploh
delam, saj se
pogovarjam kar sama s sabo', sem si mislila, ko sem potrkala na
prašna vrata
direktoričine pisarne. »Ja, kar naprej, prosim!« je
zaklicala ga. Andreja.
Zapletli sva se v dolg pogovor o Aninem dnevniku. Mogoče pa je le več
kot samo
stara knjiga v moji omari. Začela sem jo prebirati, listati po njej in
tako sem
spoznala Ano in Kitty. Nič ni tako, kot sem si do zdaj predstavljala.
Ana je
bila samo deklica, ki se je rodila v napačnem času. Mislim, da bi jo
morala še
bolje spoznati in res sem jo po pogovoru z direktorico knjižnice.
Odpravila
sem se tudi v muzej, vendar mi tam niso
pomagali. Povedali so mi samo, da oni nimajo zapisov o vseh, ki so
živeli v
drugi svetovni vojni in da naj se iskanju raje odpovem. Ampak jaz
nisem
hotela odnehati. Izvedela sem, da je Ana Frank bila najstnica, ki se je
rodila
v času druge svetovne vojne na Nizozemskem. Zaradi zatiranja Židov, kar
je Ana
bila, so se morali preseliti v očetov urad. Torej v stanovanje, v
katerem zdaj
živim jaz. Ampak le zakaj ni nikogar, ki bi o tej deklici kaj vedel?
Preberem
lahko, da je ta dnevnik dobila za trinajsti rojstni dan in od takrat
naprej je
vanj zapisovala vse pomembne dogodke. Mislim, da bi se meni
zmešalo, če bi
bila tako zaprta kot Frankovi, Van Daanovi in Düssel. Še
enkrat sem pogledala v
tisti zaboj na podstrešju, kjer sem našla knjigo o
grški mitologiji, ki jo je
Ana dobila za rojstni dan. Njen svet se je počasi obrnil na glavo, ko
so
nacisti zavzeli Nizozemsko in ustvarili teror nad Židi. Bili so
redki
posamezniki, ki so Židom, kot Frankovi družini, pomagali pri skrivanju.
Ena
izmed redkih je bila Miep
Gies, ki je ponudila zavetje Ani in njeni
družini. Zato sem se odpravila v Amsterdam in jo obiskala na domu. Bolj
gostoljubne ženičke še nisem spoznala. Z veseljem mi je
pripovedovala o tistih
groznih časih in Anini družini. Pokazala sem ji dnevnik, prebrala ga je
in mi
povedala, kako jim je nosila hrano, knjige ter vsakdanje stvari, ki so
jih
potrebovali za preživetje. Točno tako, kot je bilo zapisano v
dnevniku.
Tako sem končno izvedela, kdo je bila Ana in kakšne muke je
preživela. Zavedla
sem se odgovornosti ob odkritju pomembnega zgodovinskega pričanja v tem
dnevniku. Zdelo se mi je prav, da Miep in Aninemu očetu pomagam pri
izdaji
dnevnika. Zdaj bo ves svet spoznal resnico.
Frankovo
skrivališče je zdaj postalo moj dom, kot je nekoč bil dom 13 let
stare deklice. Resnice ne bo nihče pozabil, zgodovine pa tudi ne bo
nikoli
spremenil. Jaz pa sem vendarle naredila nekaj za Ano in njen večni
obstoj.
Urška
Pliberšek, 9.b