ANA FRANK

»…papir je potrpežljiv, in ker nikakor nimam namena, da bi ta zvezek s platnicami iz lepenke, ki nosi bahavi naslov dnevnika, dala komu brat, razen v primeru, da bi naletela res na pravega prijatelja ali prijateljico, se zadeva mene ne tiče.« (Anna Frank, 1984)  Ana ni imela prijateljice, zato je postal njen najboljši prijatelj dnevnik. Lahko mu je razkrila svoja razmišljanja in čustva ter dogodke iz svojega življenja. Kljub težkim razmeram za življenje je družina Frank vedno našla  način za zabavo in normalno življenje. 

Ves čas do izselitve je Ana preživela kot vsakdanja najstnica, ki je hodila v šolo, se kregala s starši, najbolj od vsega pa si je želela imeti zaupnega prijatelja. Le-temu bi povedala vse, ne samo dogodke, ampak tudi svoja čustva. Ob njenem trinajstem rojstnem dnevu je dobila dnevnik in s tem prijateljico Kitty.

Njeno lepo in brezskrbno življenje se je končalo junija 1942, ko se je družina preselila v skrivališče, ki je od takrat postalo njihov novi dom. Družina je torej začela na novo. Ko so zapuščali dom, so ob poti srečali delavce, ki so jim želeli pomagati, ampak niso smeli. Frankovi so bili namreč »ožigosani«, na svojih oblačilih so nosili zvezde. Skrivali so jih očetovi uslužbenci, ki so bili razen Frankovih edini, ki so vedeli, kaj se dogaja.

 Družina je poskušala živeti kot prej. Bili so živi in to jim je pomenilo največ. Vendar stvari, ki se nam zdijo samoumevne, so njim bile tuje. Izhodov iz skrivališča ni bilo, ves čas so morali molčati. Ob preveliki nevarnosti niso smeli uporabljati stranišča, niso se smeli pogovarjati, ker so porabili veliko električne energije, so lahko brali le pri dnevni svetlobi. Zaposleni v uradu so jim prinašali hrano, knjige in novice, nekakšen »obred« pa je bilo poslušanje angleških radijskih oddaj.  Lupili in kuhali so krompir, ki je po dolgem času njihovega skrivanja začel gniti.

 Seveda lahko samo občudujemo voljo Frankovih do življenja tudi v času vojne. Ni jim bilo lahko. Ana je zapisala, kako je opazovala ljudi, ki so hodili po ulicah, prepričana sem, da ji ni bilo lahko. Vendar so se starši trudili, da bi dekleti živeli normalno. Še naprej sta se izobraževali, učili jezike in druge pomembne stvari, ki jih bosta potrebovali v življenju. 

Svet je bil postavljen na glavo. Vendar skozi oči trinajstletnega dekleta, ki je želelo postati pisateljica in novinarka, je bilo vse to skoraj pol tako grozljivo, kot je bilo v resnici. Zanjo je bilo takšno življenje skoraj normalno. Ni imela velikih želja, samo takšne, kot si bi jih omislil vsak otrok njene starosti.

 Med njo in njenim očetom so se spletle močne vezi. Bila sta prijatelja, ne samo oče in hči. Prijateljstvo pa se je spletlo tudi z zaposlenimi v očetovem uradu. Včasih je tudi ves trud bil zaman, saj grozotam in strahom Ana ni mogla ubežati. Že ob njenih preprostih besedah se lahko vsakdo zamisli. ''Vse to vpitje, jok in nervoznost me spravljajo v tako živčno napetost, da se zvečer, ko ležem, večkrat razjočem in hvalim boga, da imam vsaj še pol ure časa zase.'' (Anna Frank, 1984)

Življenje v skrivališču se je končalo 4.8.1944, ko je nemška policija vdrla v urad in stanovalce odpeljala v taborišča. Ana Frank je umrla v taborišču Bergen-Belsen. Edini preživeli je njen oče, ki je po vojni objavil njen dnevnik. Eli in Miep sta ga našla pod kupom starih knjig in revij ter ga izročila Aninemu očetu. 

  Zaradi objave Aninega dnevnika njihov svet ne bo pozabljen, in prav je, da se ga zavedamo in se trudimo, da ga sami ne bi doživeli.

Urška Pliberšek 9.b