Ana, Peter in Margot / Usodni dan

(dramsko besedilo)

Ana in Peter sedita v podstrešni sobi skrivališča. Noč je in zvezde svetijo na mesto. Oba gledata skozi okno in se pogovarjata. Njuni starši, Margot in gospod Düssel že spijo.

ANA: (z mrkim nasmehom gleda na speče mesto) Kako rada bi bila spet svobodna! Kot pred to grozno vojno! (usede se na lesen zaboj, nedaleč od okna)

PETER: (otožno pokima) Tudi jaz. Rad bi tekel po travi ali bil s prijatelji… Samo, da bi odšel od tod. (pogleda Ano v oči) Misliš, da bo te vojne sploh kdaj konec?

ANA: Želim si. (zašepeta) A, težko je ohranjati upanje.

PETER: (stopi do Ane in se usede zraven nje na majhen zaboj) Ne govori tako… Vse bo še dobro.

ANA: (s solzami v očeh) Že več kot dve leti smo v tem zanikrnem stanovanju!

PETER: (zavzdihne) Vem… Vsak nov dan se vedno bolj vleče… Če ne bi bilo tebe, bi že davno umrl od dolgega časa. (objame jo in jo poljubi na čelo)

(naenkrat zaslišita glasen pok, ki prihaja iz spodnje etaže)

ANA: (prestrašena želi nekaj reči, a jo Peter ustavi)

 (tiho se splazita po stopnicah in se skrijeta v Petrovi sobi)

PETER: (šepetaje) Kaj je bilo to?

ANA: Mogoče je samo Muki kaj prevrnil.

PETER: Nisem tako prepričan. Kaj pa, če… (zmoti ga še glasnejši pok in oba onemita)

ANA. Kaj se dogaja spodaj?

PETER: Ne vem. Pogledati pa tudi ne smeva. Pojdiva k staršem.

(splazita se proti spalnicam, a ju Margot že čaka na hodniku)

MARGOT: (prestrašena je) Sta tudi vidva to slišala?

PETER: Ja. Kaj bi to lahko bilo?

MARGOT: Mislim, da želi nekdo vdreti v skrivališče.

ANA: Kje sta mama in oče? Še vedno spita?

MARGOT: Seveda! Nič ju ne more zmotiti.

(spet se zasliši pok, tišji od prvih dveh)

PETER: Dovolj je! Ne moremo samo stati tukaj in ugibati, kaj se dogaja!

ANA : Kaj pa, če so res vojaki? Odpeljali nas bodo, če nas najdejo!

MARGOT: Najbolje bi bilo, če zbudimo starše in naj oni odidejo v skladišče.

PETER: Pa saj nismo več otroci! Pojdimo… (a dekleti se ne premakneta).

ANA: Strinjam se z Margot. Preveč me je strah, da bi odšla dol.

(takrat zaslišijo strahoten pok puške)

ANA: Skrijmo se! (vsi stečejo v Petrovo sobo in se potuhnejo pod posteljo)

(iz prostorov se slišijo koraki)

VODJA STRAŽE SILBERTHALER: Možje, najdite jih! Nekje v tej hiši se skrivajo!

(sliši se hitro korakanje in odpiranje vrat) 

POLICIST: Otto Frank, Edit Frank, aretirana sta! Albert Düssel, aretirani ste! (policist je odprl tudi Petrovo sobo, a pod posteljo skritih otrok ni opazil)

(Margot, Peter in Ana si niso upali niti dihati)

POLICIST: Samo pet smo jih našli.

VODJA STRAŽE SILBERTHALER: Kako samo pet? Osem! Najdite še preostale, pa četudi morate razdejati celotno stavbo!

(policisti so začeli prevračati omare, odpirati predale in naposled so prevrnili tudi posteljo v Petrovi sobi )

POLICIST: Imamo jih! Primite jih!

(otroci so poskušali zbežati, a policistov je bilo preveč in hitro so jih prijeli)

ANA: (brcala in otepala se je policista, ki jo je držal) Spustite me! Nič nismo zakrivili! (v odgovor so se ji policisti glasno zakrohotali)

POLICIST: Ha, ha, ha, nič zakrivili, ha, ha! Ta je pa dobra! Pazi Židinja, lahko te že tukaj ustrelimo!

(Ana je kot ostali pustila, da so jo odvedli iz razdejane hiše)

Policisti so tistega dne Ano in ostale iz skrivališča odpeljali v koncentracijska taborišča. Večina izmed njih ni preživela. Le Anin oče Otto je doživel konec vojne.

                                                                  Tina Brezner, 8.a