IZPOVED DNEVNIKA

   Sem dnevnik Ane Frank in opisal vam bom moje preživljanje dni z Ano.

   Ana me je dobila za darilo za svoj 13. rojstni dan. Imam rdeče platnice in rumenkaste liste papirja. Ker sem bil Ani tako všeč, me je poimenovala Kitty in sva postali najboljši prijateljici. Ona je vame vpisovala zanimive stvari, ki so se ji zgodile v vsakdanjem življenju in seveda tudi skrivnost, jaz pa sem jih sprejel in molčal o njih kot grob. Ana je vame začela pisati nekaj dni po tem, ko me je dobila.

   Kot veste je bila Ana zelo nadarjena in pametna najstnica. Imela pa je smolo, saj je bila Židinja. Biti Žid sploh ni slabo, vendar je odraščala v Nemčiji v času Hitlerja in rasizma.

   Frankovi so bili srečna in dokaj bogata družina. Imeli so lepo življenje, dokler Židom rasisti niso prepovedali nekaterih stvari. Najprej še ni bilo hudo, vendar je Nemčija čez nekaj časa sprejela zakon za izganjanje Židov. Tisti dan, ko bi se moral oče javiti na policijski postaji, so Frankovi zbežali na Nizozemsko (Ana ji je govorila Holandska). Ana nad to zamislijo ni bila ravno navdušena, saj je izgubila vse prijatelje. Takrat sem bil jaz njen najboljši prijatelj. Frankovi so tudi na Nizozemskem nekaj časa dobro živeli, dokler niso tudi tja vdrli Nemci.

  Tisti dan, ko so Nemci tudi na Nizozemskem sprejeli zakon proti Židom, se mi je najbolj vtisnil v spomin. Frankovi so hitro »spakirali«, dali svoje stanovanje sosedu in se odpravili v  skrivališče. V tistih časih so Nemci po vsem mestu iskali Žide in celo plačevali ljudem, če so jim izročili kakšnega Žida. Frankovi so se tako kot večina Židov poskrili po vsej državi. Oni so se skrili v skladišče gospoda Franka. Niso se skrili sami, ampak so bili z njimi tudi družina Van Daan in gospod Düssel.

  V skrivališču so preživeli 2 leti. Med tem so se kregali, smejali, pogovarjali, celo brali in tako dalje. Hrano, osebne potrebščine in knjige so jim prinašali samo družinski prijatelji, ki so bili tudi edini, ki so vedeli zanje. Ena izmed njih je bila tudi Miep Gies. Življenje je bilo dolgočasno in brez okusa. Bilo je res neokusno, saj so ponavadi jedli solato na sto en način (tudi solatno juho). Hudo je bilo tudi zato, ker so ves čas živeli v strahu. Niso smeli iti na svež zrak ali obiskati prijateljev. To je bila za Ano mora, saj je bila v času pubertete in se je hotela družiti s svojimi vrstniki. Vendar veseli so bili, da niso bili v koncentracijskih taboriščih.

   Po dveh letih so v skrivališče vdrli Nemci in jih odpeljali v taborišče. Naprej več ne vem, kaj se je dogajalo, saj sem jaz ostal na tleh skrivališča. Sem pa vesel, da ste po meni napisali knjigo in ostalemu svetu prikazali te krute čase nacizma, rasizma in antisemitizma.

Rok Zidar, 7.a