IZPOVED DNEVNIKA

     ˝Upam, da ti lahko vse zaupam, kot še nisem nikomur, in da mi boš v veliko oporo,˝ je misel, ki jo je Ana zapisala vame tistega lepega 12. junija 1942 na njen 13. rojstni dan. Se ti že kaj svita, kdo sem? Sem dnevnik Ane Frank.

     Za začetek pa naj povem nekaj o sebi. Če sem zaprt nisem nič drugega kot navadna, stara, zgubana knjiga, a če me odpreš in prebiraš,  spoznaš v meni edinstven in neposreden vpogled v življenje mlade deklice, ki je hrepenela po svobodi in brezskrbni mladosti.

     Ana mi je v dobrih dveh letih zaupala mnogo stvari, pred mano ni imela nikakršnih zadržkov. Bil, oziroma naj raje rečem bila, sem njena najboljša prijateljica z imenom Kitty. Z mano je delila svoje najskrivnejše skrivnosti, najstrašnejše strahove pa tudi veselje in srečo. Verjetno mi nikoli ne bi tako zaupala, kot mi je, če je ne bi doletela tako strašna usoda in se več kot 2 leti s svojo družino ne bi skrivali pred oblastmi.

     Že od vsega začetka mi je Ana pripovedovala o razmerah, v katerih živijo. Na začetku pisanja dnevnika je kot Židinja morala sprejemati vse več prepovedi in ukrepov, ki so jih bili deležni vsi Židi na Holandskem. Nositi so morali židovsko zvezdo, niso smeli uporabljati javnih prevoznih sredstev in se zadrževati na javnih mestih, po osmi uri zvečer niso smeli biti več zunaj, židovski otroci so se morali prepisati na posebno židovsko šolo… Bil sem presenečen, kako dobro so Frankovi s tem shajali in jim je bilo najpomembneje to, da so še vedno svobodni. Ana je imela veliko prijateljev in prijateljic, bila je priljubljena deklica, njeno življenje je bilo znosno. Stvar, ki ji je takrat najbolj primanjkovala, pa je bila prijateljica v pravem pomenu besede, prijateljica, ki ji lahko vse zaupaš in ki te bo vedno poslušala in vzpodbujala. Ravno zaradi tega pomanjkanja je bila nad mano navdušena že takoj, ko me je dobila. ˝Papir je potrpežljiv,˝ je Ana rada rekla in prav všeč mi je bilo, da me je vzljubila že takoj na začetku in sem lahko odigral svojo vlogo in ji služil kot pravi dnevnik.

     Diskriminacija Židov se je na žalost nadaljevala in 9. julija 1942 se je družina Frank preselila v hišo, kjer je bil nekdanji urad Aninega očeta in jim je od tedaj služila kot skrivališče, kjer sem kar pogosto bil njena edina podpora.

     Še danes občudujem njen pogum, vztrajnost in vero v lepšo prihodnost, ki mi jo je nevede razkrivala med pisanjem. Kako bi se dan danes počutil 13 ali 14-letni otrok, če bi se moral skrivati, medtem ko bi zunaj divjala vojna, nad glavo pa bi mu letali bombniki? Današnji otroci si tega strahotnega občutka ne morejo predstavljati. Ne razumi me narobe, saj nočem reči, da bi si ta občutek morali predstavljati. Prav je, da ga otroci skušajo razumeti, nikakor pa ne bi bilo prav, da bi ga izkusili na lastni koži. Prav tako ga ne bi smela izkusiti Ana, njena družina in vsi nedolžni ljudje, ki so bili prisiljeni trpeti vojno.

     Mnogi izmed njih so se uklonili strahu, tisti pa, ki so se mu bili zmožni upreti, so se utrdili. Ana je med drugim zapisala: ˝Nemogoče mi je graditi vse na temeljih smrti, tegobe in zmede,˝ s čimer je dokazala, da se ni prepustila strahu, ni se bala smrti, ampak je v življenju iskala lepe stvari in kljub krivicam, ki so se dogajale med vojno, je verjela v človeško dobroto in lepšo, pravičnejšo prihodnost.

     Sprva sem se zbal, da bodo Anini dnevi v skrivališču monotoni in da bo pozabila name. A tam se je vsak dan dogajalo kaj novega in moje strani so bile iz dneva v dan bolj polne. Morda misliš, da vsi zapisi odražajo žalost, tesnobo, hrepenenje po svobodi in miru… Lagal bi, če bi rekel, da Ana takšnih zapisov ni pisala. A vedeti moraš, da ni nikoli objokovala njihovega položaja ali tarnala, kako slabo se jim godi. Ravno nasprotno - hvaležna je bila, da imajo tako razkošen prostor, kjer so varni in počutila se je krivo zaradi drugih Židov, ki se niso uspeli skriti ali pobegniti in so trpeli. Skušam ti dokazati, da je Ana bila vedra in pozorna deklica, ki se je rada smejala in zabavala. Zato ti bom to dokazal z zapisom, ki je nastal 11. aprila 1944 v torek.

     Ana se je v skrivališču zbližala s fantom Petrom, ki je bil približno 2 leti starejši od nje. Čeprav je dolgo mislila, da se z njim nikakor ne bo razumela, se je zgodilo ravno nasprotno - vanj se je namreč zaljubila.

     Ana in drugi v skrivališču so znali preganjati prosti čas. Zabavali so se z družabnimi igrami, veliko so brali, se učili, delali, poslušali radio… Ana se je še posebej rada pogovarjala s Petrom in z njim posedala v podstrešni sobi. Prav to sta storila v nedeljo, 9. aprila. Ker sta želela, da jima je udobno, sta vzela nekaj blazin in v družbi Petrovega mačka Mukija veselo klepetala na podstrešju. Po 45-ih minutah klepeta je prišel Petrov oče in ju vprašal, če imata blazino gospoda Düssla, zobozdravnika, ki si je z Ano delil sobo. Izkazalo se je, da sta res imela njegovo blazino in zaradi tega je bil Düssel jezen, saj se je bal, da bi se nalezel bolh. Ker sta bila Ana in Peter navajena takšnih ˝nastopov˝ zaradi malenkosti, sta se zobozdravniku maščevala in mu v posteljo nastavila 2 trdi krtači. ˝Na račun tega domisleka sva se močno zabavala,˝ je zapisala Ana. Lepo je, da sta znala ohraniti svojo najstniško nagajivost in smisel za humor ter zabavo. Želel sem si, da bi bilo takšnih dogodkov v njenem življenju čim več, saj nisem smel dopustiti, da bi se uklonila strahu in tegobi.

     Več kot 67 let je minilo, odkar je Ana pisala vame in še vedno sem tu. Čakam, da me odpreš, me prebereš in spoznaš kakšno je bilo življenje pogumne mlade deklice, ki je vame zabeležila del svojega življenja. ˝Hočem živeti tudi po smrti! Zato sem zadovoljna, da sem se rodila s težnjo po tem, da se razvijam in pišem ter razodevam vse, kar je v meni. Kadar pišem, pozabim na vse gorje, razživim se in vsa žalost mine. Vprašanje je le, ali bom znala napisati kaj velikega in ali se mi posreči postati kdaj novinarka ali pisateljica,˝ je nekaj mesecev pred vdorom nemške policije zapisala vame. Usoda ji ni naklonila, da bi se izšolala za novinarko in napisala mnogo zgodb, a Ana le živi po svoji smrti. Ko je pisala vame, se sploh ni zavedala, kako navdihujoča in pomembna je zgodba njenega življenja, koliko src se bodo, še mnogo časa po njeni smrti, dotaknili njeni iskreni zapisi.

Mija Primec, 9.a