DNEVNIK ANE FRANK

      Židinja Ana Frank je za svoj 13. rojstni dan, 12. junija 1942, dobila zvezek, za katerega se je odločila, da bo v njega pisala svoj dnevnik. Kljub svojim trinajstim letom se je zavedala, kaj Židi smejo in česa ne. Židi so namreč lahko stopili samo v lokale, na katerih je pisalo ˝ZA ŽIDE˝. V času 2. svetovne vojne in še prej je bilo Židom prepovedano veliko stvari. Niso smeli v gledališča, kina, na tramvaje, vlake, v avtomobile, niso se smeli voziti s kolesi,…

      Ko je Hitler vdrl v Holandijo, se je Anina družina preselila v skrivališče v uradu, kjer je bil zaposlen njen oče. V skrivališče so se zatekli tudi prijatelji Van Daanovi. Jedli so večinoma grah, krompir, fižol, konzerve, kasneje je bila nekatera hrana že pokvarjena in je smrdela. Ko je bilo Ani dolgčas, se je učila ali pa brala. Očeta je imela rajši kot mamo, saj jo je bolj podpiral in razumel. Bila je razigrana, družabna, toda njeno življenje se je v kratkem zelo spremenilo.

      V skrivališču je vsak imel tudi svoj kotiček za umivanje. Ana si je izbrala kopalnico, ki še ni imela kadi, saj so imeli prenosno kad. Čas, ko so morali biti tiho, so si krajšali z branjem, stenografijo, Ana se je učila francosko in angleško, pisala je dnevnik, črtice in se pripravljala na to, da bo nekoč pisateljica ali novinarka. Poslušali so novice po radiu, novice so jim prinašali tudi prijatelji od zunaj - Eli, Miep, Koophuis in Kraler. Prinašali so jim tudi hrano in ostale potrebščine. Praznovali so Miklavževo in hanuko.

Ana je potrebovala prijatelja in zaupnika. Našla ga je v Petru, v katerega se je tudi zaljubila in z njim preživela nekaj lepih trenutkov.

      Vsi so se zelo bali bombardiranja in ljudi, ki so prišli v urad ter tudi tistih, ki so v uradu delali, saj bi jih en sam napačen korak lahko izdal. Po dveh letih skrivanja so v njihovo skrivališče vdrli policisti in jih aretirali, nato pa so jih odpeljali v nemška in holandska koncentracijska taborišča.

     Ana je marca, leta 1945, dva meseca pred osvoboditvijo holandske, umrla. Očetovi sodelavki Eli in Miep sta našli njen dnevnik in ga izročili očetu, ki se je edini iz skrivališča rešil. Kasneje je hčerkin dnevnik objavil.

                                                                       Matevž Ekart, 8.b