INTERVJU Z MIEP GIES

   Da bi malo spoznali, kako na stvari iz 2.svetovne vojne gledajo njene priče, smo danes z našo šolsko novinarsko ekipo odšli v Amsterdam h gospe Miep Gies (stara je 100 let). Zastavili  smo ji nekaj vprašanj v zvezi z Ano Frank, njeno družino in 2. svetovno vojno.

Kaj menite o 2. svetovni vojni?

   Uh, kaj pa vem. V njej je bilo toliko grozot. Ne vem, če se je že kdaj zgodilo kaj tako groznega in zakaj je bila sploh potrebna. Od vsepovsod si slišal krike bolečine in streljanje pušk, strojnic, tankov,... in vpitje vojakov in še in še strah vzbujajočega. V teh časih sem bila ravno dovolj stara, da sem vedela, zakaj gre.

Kaj menite o zatiranju Židov?

   Zakaj je bilo to potrebno, ne vem. Ko si hodil po mestu, so najprej bile na trgovinah in gostilnah obešene tablice, kam lahko gredo, kam pa ne (nekoč vem, da sem videla, kako je nek slepi Žid zašel v gostilno za navadne meščane in so ga zaradi tega pretepli do smrti), nato so jim prepovedali še vožnjo s kolesi, z vlakom, obiskovanje zdravnika,... In tako so se mi zelo zasmilili. To je bil tudi vzrok, da sem pomagala Frankovim.

Kako se spominjate Frankovih?

   Rada sem jim pomagala, saj so to vedno cenili, čeprav ni bilo vedno lahko. Zdelo se mi je, da mi bog že takoj, ko kaj dobrega naredim za njih, to dvakrat povrne. Zelo so se mi smilili in ko so morali v taborišče, je bilo slovo tako kratko oz. se sploh nismo uspeli posloviti. Vedno so znali biti prijazni in ceniti, kar si naredil za njih dobrega. Trudila sem se, da bi jih čim boljše oskrbovala. Za ti dve leti, v katerih sem jim pomagala, mi ni žal, pravzaprav sem ponosna nase.

Kako se vam je zdela hrana, ki so jo jedli?

   No moram priznati, da jih kar občudujem, saj so jedli dve leti samo enolično hrano, a se niso pritoževali, no niso se mogli. Anina mama pa je bila najboljša kuharica, kar jih poznam. Skuhati je znala 100 jedi iz 1 ene stvari (npr. iz solate tudi solatno juho, ki je več nisem po vojni nikoli jedla).

Vam je žal za Ano?

   Ja, seveda. A vam ne bi bilo, če bi prijatelja izgubili ravno, ko misliš da je že vsega konec in bosta ostala prijatelja za vedno! Drugače pa sva bili nerazdružljivi in ne morem povedati, kakšna grozota je to. Rada sem jo imela kot lastno hčer, ona pa mene še bolj kot svojo sestro, saj sem jo tudi bolj razumela in ji prisluhnila.

Se niste bali?

   Veste kaj, vsako delo  je tvegano ter ima dobre in slabe lastnosti. Kot sem že rekla, je dobro to, da se ti vse nekoč povrne in imaš občutek, da si naredil dobro delo.

Kaj vse ste naredili zanje?

   Nosila sem jim knjige (še posebej Ani, ki je zelo rada brala in pisala), hrano (kot sem že rekla, ni bila kaj prida, a so sami poskrbeli, da je bila koliko toliko vredu), pa posvarila sem jih, če sem videla koga, ki bi znal biti nevaren. Več pa se ne spomnim.

Česa pa niste mogli narediti zanje?

   No, recimo, nisem jih mogla rešiti iz taborišča ali pa jim nositi več hrane, saj je še sami nismo imeli toliko, ali pa…, ne spomnim se več.

Kako je to vplivalo na vašo družino?

   Izhajam iz družine, ki me je učila podobno kot Mati Terezija, da so tudi revni enakovredni ljudje in če jim bomo pomagali, bomo to dobili podvojeno nazaj. Sem pa recimo, namesto da bi se šla vozit s kolesom ali pa igrat s prijatelji ali pa na izlet, skrbela zanje. Se pravi, da sem bila tudi malo prikrajšana, a mi ni bilo nikoli žal.

                                                                       Matevž Ekart, 8.b