INTERVJU Z MIEP GIES

Pred  njeno smrtjo (11.1.2010) sem se pogovarjal z gospo Miep Gies.  Privolila je v intervju o družini deklice Ane Frank. Želel sem izvedeti kaj več o njej in njeni družini. Povedala mi je tudi, kakšni so bili do nje in zakaj jim je sploh pomagala. Poiskal sem jo na njenem domu na Nizozemskem.

JAZ: Dober dan gospa Miep Gies! Pred kratkim sva govorila po telefonu. Obljubili ste mi, da mi boste povedali nekaj o Ani Frank in njeni družini. Danes ste zelo pomembna osebnost, kajti ste ena zadnjih preživelih in pričujočih, ki je oskrbovala Frankove v njihovem skrivališču.

Kaj vse ste jim prinašali in kdo vam je še pomagal?

MIEP GIES: Oh seveda, mladi mož. Povprašaj, kar ti duša poželi. Vse kar se še spomnim ti bom z veseljem povedala.

Med časom, ko so Frankovi prebivali v skrivališču sem bila zelo delovna. Priskrbela sem hrano (krompir, zelenjavo) in si jo stlačila v torbo, jo dala na kolo in jim na skrivaj odpeljala v skrivališče. Bila sem ena zadnjih, ki sem Frankovim nosila hrano, knjige in novice v njihovo skrivališče v Amsterdamu, kjer je Ana skupaj s starši, sestro in še štirimi Judi preživela 25 mesecev nacistične okupacije Nizozemske.  Pri tem mi je pomagal moj mož Henk Van Saten. Velikokrat sem naletela na težave (nemiri na ulici) ali pa sem bila bolna, pa nisem mogla priti do njih. Do njihovega skrivališča sem prihajala skozi knjižno omaro, ki je stala pred vhodom in se odpirala kakor vrata. Velikokrat sva pri njih tudi prespala. Ko sem prihajala k njim, sem jih velikokrat našla žalostne, obupane, pa tudi vse povprek skregane.  

 JAZ: Prosim, da mi na kratko predstavite Frankove. Zanima me kakšni so bili po značaju Ana, oče , mama in sestra Margot.

MIEP GIES: Da z veseljem. Anina sestra Margot je bila starejša od Anne, bila je nadarjena in zelo pametna. Vsi so jo imeli za zelo olikano.  S svojo mamo se je zelo dobro razumela, saj sta bili kot prijateljici, z očetom pa malo manj. Rada je brala knjige.

Ana Frank je bila zelo podobna njeni sestri. Zelo rada je brala knjige, vendar vse ji niso bile dovoljene, kajti zanje da je še premlada. Vendar, ker je bila najmlajša med stanovalci, so ji velikokrat držali kakšne pridige in jo zmerjali, da je preveč klepetava. Imeli so jo za malega otroka in vedno je bila vsega kriva. Imeli so jo za avšo, požrešnico, gosko, domišljavo, bedasto, leno. Očitali so ji, da bo požrla vso učenost iz knjig, kar pa ji ni bilo všeč. Postala je uporniška, trmasta,  jezikava in z nobenim se ni več razumela. Tudi mamo je zasovražila, saj ji je tudi ona delila takšne očitke. Velikokrat je morala molče požirala očitke in takrat se ji je sigurno trgala duša v obupu.  Njen edini zaveznik je bil oče. Velikokrat se je potegnil zanjo in jo zaščitil.

Anin oče, bolj znan kot  Pim, je bil postaven in prijazen mož. Potrpežljiv je bil z Anno, bil je skromen in ponižen mož. Tudi jaz sem se dobro razumela z njim.

Mama se je do Ane obnašala kot do kakšne prijateljice. Ni ji znala pokazati materinskega čuta. Ana je potrebovala ljubečo mamo, ki bi jo znala razumeti in prisluhniti.

Vendar nekega večera pa je mama občutila na lastni koži, kako jo Ana sovraži. Takrat ji je bilo zelo hudo. Povedala mi je, da ji je, ko je odhajala iz njene sobe, rekla, da ni užaljena, vendar čustvu pač ne moremo ukazovati in v očeh sta se ji zableščali dve solzi.

Takrat se je mama Ani menda celo zasmilila in spoznala je, da je njeno hladno vedenje ne pušča ravnodušne. Še vedno je bila prepričana, da jo je mama odrinila od sebe.

Torej Ana Frank je bila obdarjena z izredno zgodaj razvitim, prodornim razumom in s kritičnim očesom, ki mu nič ne zbeži. To lahko razberete tudi iz njenega dnevnika. Sicer pa je bila odrezava, plemenita in predvsem bistra deklica.

JAZ: Ali mi lahko razložite, zakaj ste pomagali družini Ane Frank? Ali se niste bali, da bi vas kdo izdal?

MIEP GIES: Sem zelo prijazna oseba. Želela sem pomagati družini. Še pred tem mi je gospod Frank izdal skrivnost o skrivališču v njegovi pisarni. Bil je zelo pazljiv, kajti lahko bi to skrivnost komu izdala. Vendar nisem! Ni me bilo strah ničesar, kajti želela sem pomagati nekomu, ki pomoč resnično potrebuje.

JAZ: Rad bi se pozanimal še o samem dnevniku Ane Frank. Kako ste ga našli in uredili?

MIEP GIES: Po odkritju skrivališča Frankovih sem bila tista, ki je zbrala raztresene zapise v skrivališču. Odkrila sem tudi Anin dnevnik in ga nato shranila, da bi ji ga vrnila po koncu vojne. Toda Ana se ni nikoli vrnila. Umrla je marca 1945 za tifusom v koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen, vsega dva tedna pred osvoboditvijo, stara 15 let. Dnevnik sem nato izročila njenemu očetu, Ottu, edinemu preživelemu, ki je dnevnik Ane Frank leta 1947 tudi objavil. Oče je takrat dejal, da ni vedel, da je imel tako bistro in plemenito hčer.

Zatem, ko je bil dnevnik objavljen, pa  mi je bilo žal, da ga nisem zažgala, saj je vseboval imena tistih, ki so jim pomagali – tudi moje. Vendar morala sem jim pomagati, saj si niso mogli sami. Nikamor niso mogli.

To je bila prva knjiga o holokavstu takoj po drugi svetovni vojni, ki so jo prebrali milijoni ljudi po vsem svetu, od otrok do odraslih. Danes je prevedena že v 65 jezikov.

JAZ: Ali ste pogrešali Frankove, ko so bili v taborišču Bergen-Belsen?

MIEP GIES: Ja, seveda sem. Večkrat sem prebrala kakšen zapis v Aninem dnevniku in obujala spomine nanje. Čudila sem se, da je dnevnik naslovila namišljeni deklici Kitty. Dejstvo pa je, da Ana ni imela dobrih prijateljev. Razen Petra, v katerega se je zaljubila, vendar le za kratek čas.

JAZ: Hvala, gospa Miep. Iz  srca sem vam hvaležen, da ste si vzeli čas zame. Z veseljem sem poslušal vaše pripovedovanje.  Zdaj pa se moram od vas posloviti. Želim vam še veliko zdravja.

MIEP GIES: Upam, da sem bila dovolj natančna. Veliko stvari sem od takrat tudi že pozabila. Lahko pa pogledaš še moje intervjuje in ostala pričevanja na internetu:

http://www.youtube.com/watch?v=iZ9XQ_skm_E

http://www.youtube.com/watch?v=jybUICycSKY

Potreboval boš sicer znanje angleščine, pri nekaterih pa tudi nizozemščine.

Nasvidenje, mladi mož.      

Matej Žnidarič, 8.a