PISMO 

Auschwitz, 22. februar 1945

Draga Miep,

   Konec je. Odkrili so nas. Pred skoraj pol leta (vsaj mislim tako)  je v skrivališče vdrla tajna policija in od takrat ne sledim več dnevom in tednom, ki si sledijo. Vedi, da smo ti z vsem srcem hvaležni. Brez tebe ne bi preživeli toliko časa.

   Četrtega avgusta so nas aretirali in odpeljali v taborišče. Vse so nas slekli do golega in vtetovirali številko in trikotnik, ki je zapečatil našo usodo. V tistem trenutku smo vsi postali samo številke.

   Dovolili so nam, da smo še nekaj časa ostali drug z drugim. Kaj se je zgodilo z ostalimi, ne vem. Samo upam lahko, da je komu uspelo pobegniti, vendar se bojim, ko bodo prišli pome in mi to povedali. To se je zgodilo moji znanki Fani, ki je po tem nisem več videla.

   Tu je človeško življenje postalo ničvredno. Dajejo nam jesti, kar bi mi dali našemu Rexu, ko smo ga še imeli. Ne vem, če bom preživela, pravzaprav v to dvomim. Spimo v umazanih prostorih. Ljudje smo se že predali malodušju. Če mi lahko, mi, prosim, odpiši, kaj se je zgodilo med tem časom, ko so nas zajeli.

   Upam, da zaradi nas nisi v nevarnosti,

tvoja Ana

Benjamin Jezernik 8.b