PISMO

                                                                                                                                                    DRAGA HELGA!                                                                                       Amsterdam, junij 1944                                    

Preselili smo se v skrivališče, saj sem dobila poziv, da se moram zglasiti v občinski zgradbi. Kar srh me spreletava, ko pomislim na to, saj se mnogi, ki so bili klicani, niso nikoli vrnili.

Pišem ti, ker moram nekomu povedati, kako je živeti v tej luknji. Je čista beda, pa še druga družina se znaša nad mano. Še posebej njihova mama. Za vsako gospodinjsko delo me pokliče in reče, da mi bo to koristilo v življenju. Sicer pa se starši tudi dosti kregajo. Naši in njihovi še kar niso zakopali bojne sekire in se niso sprijaznili, da bomo še kar nekaj časa živeli skupaj. Včasih me je kar strah, da bodo vojaki vdrli v našo hišo in nas pobili, glede na to se mi zdijo konflikti med našima družinama prav zanemarljivi.

S hrano in vodo nas oskrbujejo očetovi prijatelji. Vsa okna so zakrita, tako da redko vidim sončno svetlobo. Vse je zelo napeto in skregajo se že zaradi manjših razlogov, kot so, zakaj ni nobeden pospravil posode.

Vsak se v kadi okopa v drugi sobi. Nekateri se kopajo v kuhinji, drugi v preddverju. Skratka, vidiš, v kakšni stiski sem. Jaz pa še kar naprej mislim na svojega fanta. Ne morem se sprijazniti s tem, da ga ne smem več videti in sprašujem se, kdaj ga sploh bom.

         Sedaj veš, kako živim.

Vem, da vi niste s tem tako seznanjeni, kajti to vam vse skupaj olepšajo, no, da veš, je dosti hujše.

 Skoraj vsi se sovražimo, ampak jaz najbolj sovražim njihovo mamo. Ves čas me  sili k delu. Sedaj ne smemo niti ven, kajti lahko bi nas kdo videl in povedal Nemcem o našem skrivališču. Sedaj smo tudi zagradili vrata z omaro, da ne bi bil vhod tako viden.

 Hrana je pusta, tako pusta, da jemo kar juho iz solate. Mislim, da ti ne bi dolgo preživela tu, kajti hrana je tako zanič, da  jo lahko vso izbljuvaš.

Berem dosti knjig, saj tu ni kaj drugega za počet.

Sedaj vidiš kako je živeti v skrivališču. Upam na boljše čase in da bo ta mora čim prej minila.

Mislim nate in te lepo pozdravljam tvoja prijateljica.

Ana Frank

                                                                  Napisal: Andrej Ledinek, 7.a