PISMO

 Bergen-Belsen, 10. avgust 1944

Pozdravljena, Miep!

Kot že verjetno veš, nas je ujela nemška policija in nas odpeljala v koncentracijsko taborišče Bergen-Belsen. Odpeljali so nas z vlakom, na katerem je bilo ogromno ljudi (Židov). Tukaj so nas razporedili po spolu in starosti.

Moja soba je katastrofalna. Vsepovsod okoli mene je polno ljudi. Zrak je obupen. Včasih zvečer sploh ne morem dihati, zato grem raje odpreti okno, da se ne bi zadušila. Ampak odpreti se da samo ena, tako da se sploh ne more prezračiti. Dobimo samo toliko hrane, da komaj preživimo. Vsak dan ista hrana, nekakšna juha brez okusa. Kruh lahko samo sanjamo. Ves čas smo lačni. Joj, kaj bi sedaj naredila za košček kruha ali pa vsaj kakšno majhno jabolko.

Prav tako pa naj bi razsajala neka bolezen, zaradi katere ljudje kar umirajo. O zdravniku tukaj ni niti govora. Samo od daleč nas je pogledal in tisti slabotni so morali prvi na nekakšni pohod. Ne vem, zakaj se tako dolgo ne vrnejo. Slutim, da je nekaj hudo narobe. Verjetno jih ni več med nami. Veliko ljudi so že dali ubiti. Samo ne vem, kako. Naj bi jih uplinili ali nekaj takega. Menda jim pravijo, da se gredo »tuširati«. Veliko tovornjakov vozi ljudi na »tuširanje«, vsi pa se vrnejo prazni. Iz tovornjakov razložijo samo oblačila, ki so nato pripravljena za nove, ki jih pripeljejo skoraj vsak dan. Joj, kako me je strah. Samo, da naši skupini ne bi bilo treba iti na »tuširanje« ali pa na pohod.

Sicer pa, za očeta sploh ne vem, kje je. Upam, da je še vsaj živ. Razmere so namreč obupne. Ne vem tudi, kaj se dogaja z majhnimi otroki. Včeraj se je slišal še sprva otroški smeh, nato malo joka in vse je potihnilo. Danes ni niti sledu več o kakšnem otroku. Groza, kako lahko majhnemu otroku kaj storijo. So to sploh ljudje? A morda nimajo svojih družin, se sprašujem. Kaj če bi se to dogajalo njim? A nimajo niti kančka vesti?

 Joj, kaj bi dala, da bi nas izpustili iz taborišča. Nekaj ljudi je že poskusilo pobegniti, vendar je uspelo le peščici, kakšnim trem mogoče.  Veliko jih kar ustrelijo, brez opozorila, naj se vrnejo. Strele je slišati ves dan in noč, pa tudi pasji lajež se sliši vedno znova in znova. Stražijo vse izhode. Še ponoči jih preverjajo, čeprav smo vsi zaklenjeni po velikih sobah. 

Joj, sedaj sem se spomnila. Kaj si mogoče našla moj dnevnik? Če si ga, ga prosim nekam shrani in te prosim, da ga ne bereš, saj je to moja osebna stvar. Upam, da bo te vojne kmalu konec, ker je res obupno. Moja edina in največja želja pa je, da  bi še videla vse moje družinske člane in še posebej moje prijatelje, s katerimi sem preživela veliko časa. Šele sedaj se zavedam, kaj pomeni beseda svoboda.

A se sliši zunaj mogoče kaj o koncu vojne? Ne vem, kako dolgo bom še zdržala tukaj. Včasih se mi zdi, ko pade noč, da se zjutraj sploh ne bom več zbudila. Vsi dnevi so enaki, ne ločim več dni v tednu. Vsak dan ista groza. Vsak od nas ima samo eno željo, da bi  še enkrat doživel vsaj kanček svobode.

                                                                                                                                                      Ana Frank

Avtor: Aljaž Jurša, 8.b