Tematsko in stilno, se pravi vsebinsko in oblikovno, je slikarstvo Vojka Gašperuta - Gašperja vezano na romantično polepšano prikazovanje raznolikosti slikovite slovenske pokrajine "na sončni strani Alp". Slikarja namreč vse bolj vabijo in je vse bolj zaželen gost raznih umetniških prireditev, tako da je motivno v njegovem slikarstvu zastopana tako rekoč vsa Slovenija. To kar je številnim umetnikom kontinuirano sodelovanje na slikarskih kolonijah in ex-temporih, torej na prireditvah tako značilnih za sodobni razmah likovnega življenja Slovenije zadnjih desetletij ob zaključku stoletja (in tisočletja!), zgolj manira in ena najbolj prakticiranih oblik umetniškega povezovanja, je za slikarja Vojka Gašperuta - Gašperja, zaradi njegove težje invalidnosti, toliko bolj nepogrešljiva in dragoceno okno v svet. Kot nekoč potujočim umetnikom, odpirajo pogosta potovanja iz kraja v kraj tudi njemu poglede na nove motive, na lepoto krajev, omogočajo mu pa tudi enakopravnejše vključevanje v, za obstoj vsakega umetnika tako pomembno, umetniško družabno življenje. Trenutkov sicer tako nujnega ustvarjalnega miru ima namreč slikar v svoji neprostovoljni osami že itak več kot dovolj.

V slikarstvu Vojka Gašperuta - Gašperja izstopata v okviru prevladujočega krajinarstva, zaradi pogostnosti pa tudi zaradi slikarjevega poglobljenega študijskega in osebnega odnosa, predvsem dva topografsko določljiva kraja - rodni Breginj in pa slovenska Istra s solinami. Slikar Gašper - tako se umetnik podpisuje - torej ni slikar, ki bi se za izhodišče svojega umetniškega sporočila preprosto opiral zgolj na svojo likovno domišljijo in iz sodobnih spoznanj modernistično v duhu časa ustvarjal bolj ali manj osebno doživeto razpoloženjsko likovno izpoved, ki bi bila, kot je to za zdajšnjo umetnost običajno, lahko zanimiva ali pa tudi ne. Odnosa do slikarske motivike, do zaledja za svoje slikarstvo, si slikar Gašper ne išče v prevzemanju, prenašanju in ponujanju neke nove, morda tudi osebno resnično podoživete likovne drugačnosti. Svojskost in drugačnost si umetnik zagotavlja s prevzemanjem in opiranjem na tradicijo, z iskanjem (nujne) možnosti nadgrajevanja že znanega. Zanimivosti in privlačnosti Gašperjevemu slikarstvu torej ni iskati samo v obnavljanju že znane krajinske motivike in odkrivanju, dogajanju še nove s sodobnejšimi kompozicijskimi zasnovami.

Samosvojost in likovna drugačnost se razkrivata v njegovem slikarstvu v samem doživljanju krajine, v umetnikovi potrebi in sposobnosti, da je krajina praznično lepa in optimistična. S svojo likovno občutljivostjo je slikar uspel vzpostaviti živ oseben odnos do obdajajočega okolja, do z idealizmom odbranih motivov, kot ostankov preteklosti, ki je ne glede na to, da se v splošni zavesti vse bolj utrjuje že kot spomin na minule kulturne dediščine, še vedno vpeta v sedanjost življenja. Povsem poseben slikarski pogled, pogojen iz nove romantike iz konca stoletja, presega običajni, splošni realizem odslikavanja narave. Takšen idealiziran pogled pogojuje predvsem umetnikova nuja po ustvarjanju lepega, ki izhaja iz veselja do življenja, sposobnosti in volje doživljanja usklajenosti med naravo in prirejanjem človeškega okolja. To dosega slikar Gašper v barvno mehkobnih, svetlobno čistih, porcelanasto gladkih in blestečih, ponavljajočih se krajinskih izrezih, ki morda prav zaradi svojega prazničnega izgleda dajajo čutiti prisotnost njegovega duha konca 20. stoletja.

Mirko Juteršek

|Domov|O avtorju|Galerija|Razstave|Kontakt| © Lesista design 2004