Nazaj na stran
skupščine DruštvaKakovosti krme in okoljevarstvenim zahtevam ustrezna raba travinja na Ljubljanskem barju
Ob praznovanju 100-letnice zadružništva in mlekarstva na Vrhniki sta Kmetijska svetovalna služba Slovenije in Društvo za gospodarjenju na travinju Slovenije dne 29.6. 2004 organizirala strokovni posvet. Na posvetu z naslovom Gospodarjenje na travinju Ljubljanskega barja in hribovitega zaledja so zbrani publiki, ki so jo večinoma sestavljali kmetje iz okoliških krajev, strokovnjaki iz štiri področji predstavili rezultate lastnih raziskav. Prvi trije referati so bili bolj travniške, zadnji pa bolj pašniške narave.
V uvodnem referatu je dr.Davorin Tome iz Nacionalnega inštituta za biologijo predstavil raziskavo o vplivu košnje na gnezditveni uspeh repaljščice. To je značilna travniška vrsta ptice in najpogosteje gnezdi v Sloveniji prav pod travno rušo Ljubljanskega barja. Oceno gnezditvenega habitata repaljščice je opazoval na ekstenzivnih (1- do 2- krat košeni ) in opuščenih (redko košenih) travnikih, medtem ko na intenzivnih travnikih ptica na gnezdi. V svojih zaključkih je navedel, da če želimo ohraniti sedanjo velikost populacije repaljščice na Barju je potrebno ohraniti površine opuščenih travnikov, ki se kosijo enkrat na leto ali na dve leti in uvesti režim košnje na ekstenzivnih travnikih z začetkom po 15. juniju. Na slednjih travnikih je konflikt med košnjo in gnezdenjem repaljščice največji, saj se začne običajno košnja v drugi polovici maja. V kolikor bi želeli populacijo repaljščice še povečati bi to lahko dosegli z bistvenim povečanjem opuščenih travniških površin in/ali ekstenziviranjem zmerno intenzivnih travniških površin.
V drugem referatu je dr. Jože Verbič s sodelavci iz Kmetijskega inštituta Slovenije predstavil rezultate raziskave o vplivu časa košnje na pridelek in hranilno vrednost krme s travnikov Ljubljanskega barja. Avtorji so se osredotočili na vlažne travnike, ki imajo podoben režim rabe kot tudi travniki na katerih je raziskave opravljal dr. Tome, torej, da so pozno košeni. Seveda pa je voluminozna krma dobljena iz teh površin slabše kakovosti ni ustrezna za prehrano vseh kategorijam hlevske reje prežvekovalcev (krave molznice, pitanci, plemenske telice). Z izračunom obrokov so ugotovili, da prireja mleka ni najprimernejši način rabe te krme. Ocenili so da omogoča kakovost krme iz dvokosnih travnikov v obrokih brez dopolnjevanja z močno krmo približno 1800 kg mleka na laktacijo, kakovost krme s trikosnih travnikov pa 2600 kg mleka na laktacijo. V obeh prej omenjenih primerih bi bilo torej potrebno dopolnjevanje orkov s koruzno silažo in močno krmo.
V tretjem referatu je Miroslav Rednak s sodelavci iz istega inštituta podal rezultate o gospodarnosti prireje mleka na pozno košenih travnikih Ljubljanskega barja v primerjavi z običajno košnjo. Prišli so do zaključka da kasnejša košnja in s tem povezano manjše število košenj negativno vpliva na dohodek. Ta padec bi bil značilen predvsem na kmetijah, ki bi se morale zaradi nastalih razmer (več krme iz pozne košnje) preusmeriti iz mlečne v mesno proizvodnjo. Po prilagoditvi prozvodnje, to je v dolgem obdobju, so negativni učinki spremenjenega načina rabe bistveno manjši. Jasno je bilo povedano, da obojega kmetje ne moremo imeti. Torej imeti ekonomično prirejo mleka iz voluminozne krme in hkrati izpolnjevati okoljevarstvene zahteve po ohranjanj ali celo povečevanju značilnih vrst flore in favne. Zato bodo v prihodnosti mela velik pomen nadomestila, ki bodo v enkratni (za prilagoditev pridelavi) ali trajni (za izpad dohodka) obliki.
Dr. Tone Vidrih z Oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete je v zadnjem referatu predstavil delo, ki ga je s svojimi sodelavci, z lokalnim kmetijskim svetovalcem Janezom Drašlerjem in kmeti z Barja opravil na področju širjenja pašne reje domačih živali. Marsikdaj so na tem področju opravljali pionirsko delo, saj zemljišča Barja v preteklosti zaradi svojih poplavnih značilnosti niso bila deležna pretirane pašne rabe. Pri uvajanju paše na Barju je potrebno imeti pred seboj več dejavnikov, na katere lahko živali vplivajo, kot na katerih koli drugih zemljiščih. Ti dejavniki so tla, travna ruša, vrste in kategorije živali. Naslednji korak je tudi ta, da znaš za seboj popravljati napake ali posledične stvari (prekomerna zgaženost ruše, širjenje nezaželjenih rastlin), ki si jih ob začetku uvajanja paše z živalmi naredil (zračenje tal, uvajanje mešane paše goveda in koz). Velik problem lahko predstavlja tudi voda, ki občasno poplavlja pašena zemljišča in je potrebno imeti rezervna, kamor se žival lahko umakne za krajši čas. Najnovejša aktivnost, ki se na Ljubljanskem barju med naprednimi rejci pašnih živali širi je podaljševanje paše v jeseni in prezimovanje le teh na prostem. Imamo že kar nekaj izkušenj iz tega področja in to tako ko gre za rejo krav dojilj kot tudi ovc.
Po zaključku posveta je v krajšem prispevku mag. Matej Vidrih poročal o kongresu evropske travniške zveze, ki je bil to leto med 21. in 24. junijem v Luzernu v Švici. Naslov kongresa je bil raba zemljišč v regijah s prevladujočim travnatim svetom. Iz Slovenije se je kongresa udeležilo šest strokovnjakov (Ljubljana, Maribor, Celje). Teme kongresa so obsegale tako ekologijo, ekonomiko kot tudi zdravstveni vidik pridelanih živil živalskega izvora. Švicarji so zelo ponosni na svoj način prozvodnje krme za živali kot tudi samih živalskih proizvodov. To jim uspeva predvsem z pravilno usmerjenimi podporami, ki imajo za osnovo postavljen hektar travnatega kmetijskega zemljišča. Trajnostni okvir pa je tisti, ki omejuje, da bi ekonomika prozvodnje prevladala okoljevarstveni vidik. Posvetu je sledil še terenski ogled, najprej gradnje novega hleva na bivši farmi v Bistri in travnatih zemljišč med Verdom in Borovnico, kjer poteka nadzorovana paša domačih živali.
Več o vsebini posveta in skupščini si lahko preberete na spletni strani društva (http://www2.arnes.si/~surtvidr/index.htm)
Zapisal: mag. Matej Vidrih