O skodljivosti sirjenja grmovne zarasti in slabega gozda na Krasu je bilo ze veliko napisanega. Po letosnji zimi in suhi pomladi je postalo se bolj ocitno, da vec ko bo gozda na tem obmocju, vecje bodo skode ob vsakokratnem zledu, snegolomu ali pozaru. Najbrz ni nobenega dvoma vec, da je treba travisca na Krasu ohraniti in pokrajini povrniti negovan izgled. Nekateri vidijo resitev v tradicionalnih nacinih kmetovanja na teh zemljiscih zato je prav, da poskusimo ugotoviti kako so nasi predniki verjetno kmetovali na Krasu.

V predzgodovinski in rimski dobi so bolj malo kmetovali na kraskih kamenitih tleh v obmocjih kjer sta prevladovala gozd in grmovna zarast. Bilo je malo ljudi in niso imeli ustreznega orodja za krcenje gozda in obdelavo zemlje. Kadar so preckali poraslo pokrajino so verjetno pozigali grmovje in gozd, da so prisli do rodovitnih ravnin in vrelcev tople vode v Panonski nizini. Vrhnja dva centimetra kapnikov v kraskih jamah nista rdece barve ampak sive, verjetno zaradi spranega pepela v podzemne jame.

Ljudstvo, ki je prislo za Rimljani so bili poljedelci, priceli so z izkoriscanjem nekaterih rodovitnih dolin. Porocajo, da je bila pokrajina ob prihodu Slovencev v 6. stoletju zelo redko naseljena in stevilne doline so bile porascene z gozdovi, prav tako hribovit svet in Kras. Ta obmocja so verjeno postala bolj naseljena v casu pokristjanjevanja in proti koncu dobe suzenjstva. Takratni prebivalci Krasa so lahko le preko pasnih zivali prisli do hrane (energije sonca vezane v rastlinah ruse) in rudninskih snovi iz kraske zemlje. Pasnike so verjetno vzdrzevali z obcasnim poziganjem grmovne zarasti, domace zivali dolocenega obmocja pa zdruzevali v crede, da so jih preko noci lazje varovali pred divjimi zvermi. Pri takem dolgoletnem nacinu reje zivine pride do premescanje rudninskih snovi, torej do siromasenja pasenih zemljisc in nekoristnega zbiranja zivinskega gnoja v blizini naselbin. Pri prosti pasi povprek zivali namrec pasejo in nabirajo hranila na sirokem obmocju, prenocujejo pa na omejenem prostoru in na istem mestu dolgo casa. Brez koristi je bilo takrat to zivinsko gnojilo zato, ker na splosno se ni bilo vpeljano gnojenje njiv z zaoravanjem gnoja. Tudi poljscin, ki bi poplacale bolj zagnojeno zemljo z vecjim pridelkom, se niso imeli. Zapisi o stanju kmetijstva na slovenskem v 18. stoletju so dokaz za tako domnevo.

Zaradi izcrpanosti tal in mocne okuzenosti zemljisc z zivalskimi zajedalci in kuznimi boleznimi, so zivali slabo prirascale in na pasnikih jih je veliko poginilo. V ljudeh se je razvilo prepricanje, da je pasa domacih zivali zelo neucinkovit nacin kmetovanja. V drugi polovici 18. stoletja so priceli z uvajanjem hlevske zivinoreje in leta 1768 je Marija Terezija odredila, da morajo razdeliti vse skupne pasnike med dotedanje koristnike. Ti so morali dobljeno zemljo obdelovati kot njive ali travnike, saj je pri vladajoci gospodi prevladovalo fiziokratsko prepricanje, da predstavlja podlago drzavnega bogastva samo dohodek od zemlje. Da bi pridelali vec hrane za vse stevilnejso vojsko, uradnike in lacne podloznike, so priceli z uvajanjem novih poljscin. Krompir, koruza in detelje so slabo uspevale, ce ni bila zemlja dobro zagnojena s hlevskim gnojem. Pridelati dovolj gnoja, je postal osnovni cilj reje zivine. Krmiti zivino tako, da bo dala veliko "tecnega" gnoja, je bil pomemben strokovni nasvet zivinorejcem vec kot 100 let.

Krmo za vhlevljene zivali so dobivali s travnikov, ki so jih pozno v jeseni tudi popasli. Ostalo je tudi nekaj skupnih pasnikov, ce so bila tla tako siromasna in zemljisce tako kamenito, da ruse ni bilo mogoce pokositi. Od casa do casa so grmovje na skupnih pasnikih zazgali. Pri takem nacinu kmetovanja je travnik postal mati njivi, pasnik pa je bil pastorek. Travniki so bili izkoriscani zato, da so njive rodile. Tudi s pasnikov so zivali odnasale rudninske snovi, saj so morale prenocevati v hlevih zaradi varnosti in lazjega zbiranja njihovih iztrebkov. Razne oblike sezonske pase (transhumanca) ovc, ki so se razvile na Primorskem, so potekale po omenjenih nacelih.

Najbrz je razumljivo, da tak nacin kmetovanja ni trajnosten, ceprav je postal pri nas tradicionalen, saj z redkimi izjemami poteka ze vec kot 200 let. Opuscanje kmetijskih zemljisc v sedanjem casu je lahko tudi posledica prekomerne izcrpanosti zemlje pasnikov in ne samo neustrezne kmetijske politike. Zato so se na Krasu najprej zarastli z grmovjem pasniki, kot tista najbolj izcrpana zemljisca, sedaj se zarascajo travniki, medtem, ko so njive, sadovnjaki in vinogradi marsikje ze premocno zagnojeni z rudninskimi gnojili. Kateri je torej tisti tradicionalni nacin kmetovanja na traviscih Krasa, s katerim bi zeleli ohraniti ta kmetijska zemljisca tudi za nase vnuke,od katerih smo si naravne danosti na soncni strani Alp sposodili?

Pasa pospesi krogotok rudninskih snovi

V sedanji razmerah lahko samo z domacimi prezvekovalci in z nadzorovano paso povrnemo kraski pokrajini negovan izgled in ohranjamo pestrost njene biocenoze. Nadzorovana pasa je zagotovo najcenejsi nacin za dosego tega cilja. Tezava je le v tem, da je med ljudmi tako malo znanja o tem kako naj pasa na Krasu poteka. Brez upostevanja dveh osnovnih nacel pri reji domacih prezvekovalcev in konj, ne bomo dosegli trajnostnega razvoja tega obmocja: (1) Zivali morajo priti tja, kjer zraste krma za njih in ne obratno (povsem naravno kajne), (2) Zivali morajo pustiti blato in sec (gnoj) tam kjer so dobile krmo (zahteva trajnostnega razvoja).

Pospesevanje krogotoka rudninskih snovi s pomocjo pasnih zivali je pomembno za ohranjanje zivljenske moci tal kljub slabi zalozenosti zemlje s hranili. Zadostuje, da prezvekovalci s prebavo krme pospesijo razgradnjo organskih snovi in s tem povecajo kolicino rastlinam dostopnih (nevezanih) hranil v vrhnji plasti zemlje. Zaradi boljse oskrbe rastlin z rudninami na pasenih predelih je izboljsana varovalna vloga ruse pri preprecevanju erozije vode na pobocjih. Ker je rusa gostejsa z manj odmrle organske snovi v njej, je tudi zmanjsana erozija vetra v ravninah. Vsi ukrepi, ki pospesujejo krozenje dusika med tlemi, rastlinami in zivalmi, prispevajo k boljsi oskrbi rastlin ruse z dusikom in s tem bogatijo procese v naravnem okolju. Zaradi vzdrzevanja nizke zalozenosti tal z rastlinskimi hranili je tudi zmanjsana nevarnost njihovega izpiranja v podtalje.

Pasa poveca pestrost v sestavi ruse

Pasa vpliva na pestrejso botanicno sestavo ruse zato, ker z obtrgavanjem in gazenjem zmanjsuje tekmovalno sposobnost tistim rastlinam, ki najbolj bujno rastejo v rusi (grmovje) in zasencujejo nizje, po stevilu obilnejse vrste. Nastale preslege, ki jih za seboj pustijo visoke rastline v rusi, lahko naselijo druge rastline in rusa postane bogatejsa. Tako dobi moznost za razvoj tudi veliko stevilo nizjih rastlin, ki so odporne na paso. Te se sirijo v obliki zaplat tam, kjer se zivali bolj pogosto pasejo ali tam kjer pustijo blato in sec. S pravilno vodeno nadzorovano paso prispevamo tudi k vecji trpeznosti teh rastlin v rusi. Zivali lahko uporabimo tudi za povecanje uspesnosti dosejavanja koristnih vrst rastlin v rusa tako, da z gazenjem zadelajo seme v zemljo, z obtrgavanjem obstojece ruse pa zmanjsujejo njeno tekmovalnost za svetlobo. Pri pasi na strmih pobocjih je to najpreprostejsa metoda vnosa metuljnic v ruso, ki z vezavo dusika iz zraka bogatijo ekosistem z nujno potrebnim elementom za rast rastlin ruse.

Pasa koristi populaciji divjadi

Nadzorovana in pravilno vodena pasa na Krasu lahko koristi tudi populaciji prosto zivecih zivali. Divji prezvekovalci vse bolj silijo na njive, vinograde in v sadovnjake zato, ker je pasa v jeseni na opuscenih traviscih prevec siromasna in neprimerna za njhovo prehrano pred nastopom zime. V svetu so poznani sistemi pase za govedo, s katerim zelijo ob koncu pomladi popasti visoko ruso samo zato, da bo jeseni pasa vecje hranilne vrednosti in s tem ustreznejsa za prehrano divjih prezvekovalcev pred nastopom zime. Prireja domacih zivali ni vec glavni cilj pase saj mora bili vzklajena s potrebami prostozivecih zivali. Z ureditvijo napajalisc, ki jih potrebujemo za oskrbo domacih zivali na pasniku s pitno vodo, vplivamo tudi na zadrzevanje divjadi na dolocenem obmocju, predvsem ptic.

Pasa varuje gozdove

S ponovno uvedbo pase na opuscenem traviscu se najprej zmanjsa kolicina odmrle organske snovi, ki v susnih obdobjih leta predstavlja lahko vnetljivo gorivo. S paso torej lahko varujemo gozdove pred ognjem, saj ima veliko gozdnih pozarov svoj zacetek na opuscenem pasniku. Gozdovi na Krasu bi morali biti nacrtno razmejeni z zelenimi pasniki, da bi lazje omejili pozar, ki bi se razvil v samem gozdu. Se boljse varovanje gozdov pred pozari pa bi dosegli, ce bi obcasno in nadzorovano pasli v gozdu ter s tem vplivali tudi na zmanjsanje kolicine goriva v njem.

Povsem neproucen je vpliv vecje gozdnatosti pokrajine na oskrbo obmocja s koristno vodo. S povecanjem zarascenosti kmetijskih zemljisc na Primorskem in Notranjskem so presahnili stevilni studenci in izviri vode. V potokih je manj vode kot v preteklosti in zmanjsuje se njihova samocistilna moc. Ta pojav je mogoce razloziti s tem, da grmovje in drevesa zadrzujejo vec vode (vecja biomasa) in transpirirajo do 30 % vec vode kot rusa. V casu pomanjkanja padavin rusa prekine z rastjo in s tem tudi z izlocanjem vode skozi liste. Vecji del padavin, ki jih obmocje prejme v takem obdobju, zadrzi gozdna vegetacija na listih in v vrhnji humusni plasti. Drevesa imajo bolj razvejan splet korenin zato prestrezejo vec vode in lahko izkoristijo tudi rezerve vode v globljih plasteh tal. Na travnatem svetu je za rast ruse porabljen manjsi del padavin, ostanek vode se scedi v nizje plasti do nepropustnega podtalja in nato pride na dan kot izviri in studenci, ki so na razpolago ljudem in zivalim ter bogatijo obmocje z osnovnim virom za zivljenje.

Da z nadzorovano paso lahko varujemo gozdove na krasu pred pozari in z oskrbovanimi pasniki izboljsujemo razmere za bivanje ljudi in prosto zivecih zivali na dolocenem obmocju, bodo morali prej kot slej sprejeti tudi v gozdarskih strokovnih krogih, saj je preprecevanje pozarov cenejse kot pa njihovo gasenje in prispevati svoj delez k urejanju pasnih povrsin.

Nadzorovana pasa

V domaci strokovni literaturi je ze kar precej napisanega o tem kateri so elementi nadzorovane pase in kako mora potekati urejanje pasnikov v hribovitem svetu in na krasu, da bomo dosegli trajnostni razvoj teh obmocjih. Dejstvo je, da samo z ucinkovitim ograjevanjem lahko izpolnimo pogoje za nadzorovano paso. Marsikje se vedno menijo, da so masivne ograje (zicno pletivo, farmer mreza, bodeca zica, lesene ograje) ustrezna resitev, toda tak nacin ograjevanja je predrag in ni dovolj ucinkovit, kadar je treba domace zivali na pasniku varovati tudi pred zvermi in potepuskimi psi. Stalna veczicna elektroograja je nepremostljiva ovira samo v spominu zivali, tako domacih kot divjih, zato je tudi tako ucinkovita. In ker je za postavitev elektroograje porabljenega veliko manj materjala kot za postavitev masivne ograje je veliko cenejsa ter z njenim vzdrzevanjem je manj dela. Pravilno izdelana elektroograja tudi ni ovira za prehode ljudi in njihove razlicne aktivnosti v naravi - rekreacijo. Skupaj z zivalmi na pasniku prispevajo stalne elektroograje k prijaznejsemu (manj monotonemu) videzu pokrajine in vecji varnosti ljudi pri delu in bivanju na prostem.

Na podrocju ograjevanja zemljisc s ciljem preprecevanja prehoda zivali, je bil v zadnjem desetletju storjen velik napredek. Ne toliko zaradi potreb pasne reje zivine, ampak zaradi nujnosti varovanja ogrozenih vrst zivali v narodnih parkih in kmetijskih posevkov in trajnih nasadov, na obmocjih kjer je populacija prosto zivecih zivali mocno narastla. Na razlicnih koncih sveta so razvili razne tipe elektroograj. Najnovejsi dosezek na tem podrocju je elektroograja Insultimber. V tej ograji ni plasticnih izolatorjev in ne kolov impregniranih s strupenimi snovmi, s katerimi jih zascitijo pred gnitjem. Zato je taka ograja se posebno primerna za ekolosko tako obcutljiva obmocja kot je nas Kras. Veczicna elektroograja Insultimber tudi ni obcutljiva za travne pozare in preko zime jo lahko spustimo na zemljo, da ni oviran prehod prostozivecih zivali, ki si morajo v tem casu na veliko vecjem obmocju poiskati hrano, ali vodo ali zavetje. Zaradi kamenitih tal na Krasu je postavljanje elektroograje veliko lazje kot enako ucinkovite masivne ograje in ker so koli Insultimber naravno zasciteni priti gnitju je njihova trpeznost tudi do 5 -10 krat daljsa od tiste, ki jo poznamo pri domacih vrstah lesa.

Za konec

S takim nacinom kmetovanja, ki je bil za travnati svet na Krasu vpeljan pred vec kot 200 leti, nam ne bo uspelo obvarovati travisc pred zarascanjem z grmovjem. Ali se bomo za to delo naucili uporabljati zivali ali pa bomo ta kmetijska zemljisca izgubili. Mar ni clovek udomacil zivali zato, da so mu pomagale pri tezkih delih na polju, v gozdu in na vojnah? Ali nam ne bi lahko sedaj pomagale pri ohranjanju kmetijskuh zemljisc? Lahko samo premalo je ljudi, ki verjamejo v to in se vedno posedujemo premalo zanja o tem, kako naj v nasih razmerah to poteka, da bomo prisli do sonaravnega, trajnostnega nacina kmetovanja. Od casov cesarice Marije Terezije so se razmere za kmetovanje zelo spremenile, zato moramo pristati tudi na drugacni nacin dela s travisci na Krasu. Na enak nacin kot je bilo to mogoce nekoc, z veliko delovne sile na kmetiji in na vasi, ne bo mogoce vec vzdrzevati travnatega sveta v obmocjih z omejenimi danostmi za kmetovanje. Z urejanjem pasnikov v hribovitem svetu in na Krasu za nadzorovano paso, moramo stopiti na pot nadaljnega razvoja in sirjenja znanja o sonaravnih nacinih kmetovanja v nasih razmerah in tako obvarovati negovan izgled dezele na soncni strani Alp tudi za rodove, ki bodo prisli za nami. Temu bo morala biti namenjena tudi podpora drzave, ki jo naj dobi tisti, ki bo s svojim nacinom kmetovanja prispeval za hitrejso dosego zastavljenih ciljev.