Ko zmanjka zelinja za pašo
Dr. Tone Vidrih, BF, Oddelek za agronomijo, Ljubljana
Podaljševanje pašne sezone v pozno jesen z ovcami, se je ža kar dobro uveljavilo tudi pri nas. V času, ko ruša ne prirašča več ali zelo počasi, to se lahko dogodi tudi sredi poletja, pričnemo s krmljenjem na pašniku, da bodo živali še več dni preživele na pašniku. S tem najbolj učinkovito vplivamo na izboljšanje rodovitnosti zemlje in preprečevanje širjenja grmovja na kmetijska zemljišča. Ampak, če gledamo zelo ozko samo na krmljenje kot tako, potem si s krmljenjem na pašniku ne zmanjšamo obsega dela ali znižamo stroškov reje drobnice. Z mrvo spravljeno na skednju in silažo pripravljeno na kmečkem dvorišču, je veliko lažje krmiti v hlevu kot na pašniku. Posebno kadar je zemlja razmočena, ali zapade veliko novega snega, ali kadar je zelo mraz, se človek zasmili samemu sebi, ko mora v takih razmerah streči živalim s krmljenjem na pašniku. Pogledati je treba dovolj široko, da se vam pokaže prava slika. Vsak dan bivanja in krmljenja živine na pašniku, pomeni toliko manj dela z gnojem in manj stroškov razvoza gnoja nazaj na kmetijska zemljišča. Da bo krmljenje na pašniku prispevalo k cenejši reji drobnice, je treba mrvo in bale silaže pustiti tam blizu kjer bo krmljenje preko zime na pašniku potekalo.
Pomena gnojenja kmetijskih zemljišč se zavedamo že vsaj 300 let. Dve stoletji dolgo je bil gnoj, ki so ga dobili od vhlevljenih živali, pomembnejši od mleka in mesa. Nato je nastopilo obdobje rudninskih gnojil in gnojevke. Tam kjer so si hoteli s prekomerno uporabo rudninskih gnojil podrediti naravo ali s preveliko koncentracijo domačih živali na majhnem prostoru doseči večje zaslužke, se že kažejo škodljive posledice. V vodi je preveč nitratov in v zraku preveč amonijaka. Z uvajanjem biološkega kmetovanja zopet pridobivajo na pomenu izločki živali. Zopet naj bi seč in iztrebke zbirali, premetavali gnoj in ga uporabljali tako, da bodo poljščine ter vrtnine hitreje rastle. Ampak to je v nasprotju z načeli trajnostnega kmetovanja, pri katerem velja, da morati biti izpolnjeni naslednji dve zahtevi in sicer:
1. Živali morajo ves čas preživeti tam, kjer raste krma za njih.
2. Živali morajo pustiti iztrebke in seč (gnoj) tam kjer so dobile krmo.
S pomočjo pašnih živali pridobljeno bolj rodovitno zemljo, bo mogoče potem za kratko obdobje uporabili tudi za ekološko pridelavo poljščin in vrtnin ter se potem zopet s pašo in krmljenjem na pašniku truditi, da bi povrnili zemlji dobro rodovitnost. Upam, da razumete zakaj moramo živalim ponuditi priložnost, da bodo koristna dela opravljale čim več dni v letu in jih zato tudi krmiti na pašniku. Nam ljudem bo zato ostalo več časa za bolj prijetna opravila kot je premetavanje gnoja, saj celo I. Mlakar prepeva, da je že stopil v gnoj in ga je tudi kidal, ampak prijatelj z njim ne bo nikoli.
RUDNINE
Krmljenje na pašniku moramo razumeti kot ukrep, s katerim vračamo zemlji rudninske snovi, ki so bile odvzete travnatemu svetu z dolgoletno košnjo ruše in spravilom mrve za potrebe hlevske reje živine in kot gnoj uporabljene na njivah. Koliko je vredno krmljenje na pašniku nam pokaže naslednji izračun. Za eno odraslo ovco bo v 150 dneh krmljenja porabljene okrog 3/4 tone mrve. Če je v mrvi približno 7 % pepela (rudninske snovi), bo z njenimi izločki in ostanki (izjedo) mrve, ostalo na pašniku 50 kg rudninskih snovi. Izraženo v gnojilu, ki vsebuje okrog 30 % rudnin, je to 150 kg PK gnojila. In ker tako gnojilo stane približno 50 tolarjev za kilogram, bo samo z eno ovco krmljeno na pašniku pridobljeno najmanj 7.500 tolarjev koristi. Pa vračanje dušika in energije neprebavljenega dela mrve pri tem ni bilo upoštevano, čeprav sta dušik in energija za delovanje drobnoživk v zemlji in večanje deleža humusa v tleh odločilnega pomena za boljšo rodovitnost in čistilno moč zemlje.
Uspešnost krmljenja na pašniku je odvisna od intenzitete njegovega vodenja (management). Podobno kot pri vsakem drugem poslu je tudi korist s krmljenjem na pašniku odvisna od vložka lastne pameti. Večji kot je ta, boljši bo iztržek. Sedaj, ko se je že dobro razširilo siliranje uvelega zelinja v balah in tudi spravljanje sena v okrogle bale, je mogoče krmljenje na pašniku izvajati še lažje. Določeno število bal naj bi pustili kar na pašniku in jih razmestili ob ograji v tiste ograde, kamor bodo prišle živali tudi pozimi. Tam kjer imajo učinkovito elektroograjo bodo brez težav zavarovali na pašniku spravljeno krmo pred divjadjo.
IZGUBE
Pri krmljenju na pašniku so velike izgube, kadar živali lahko stopajo na krmo. S pomočjo kovinske kletke, ki jo postavimo okrog bale, bo krma zelo varčno porabljena. Kletko lahko prestavljamo po pašniku, tako kot so razporejene bale. Tako bodo izločki živali bolj enakomerno razporejeni po pašniku in tudi manj škode bo na ruši. Elektroograja nam nudi nešteto možnosti, da izpeljemo krmljenje na pašniku čim bolj varčno. Kadar je speljana pot ob zunanji strani ograje, krmo namečemo tik pod in ob ograji z notranje strani, da jo lahko živali dosežejo z gobcem, a poteptati jo ne morejo. Krma naj bo raztresena dovolj na dolgo, da bodo lahko vse živali prišle istočasno do nje. Na nagnjenem zemljišču, lahko balo tudi razvijemo in vzdolž take redi (preproge), po sredini postavimo začasno elektroograjo. Živali bodo prišle do krme z obeh strani. Če ne bo časa ali možnosti za postavitev začasne elektroograje, potem moramo pripeljano krmo v šopih razmetati po pašniku tako, da žival ne more stati in teptati sosednjih šopov, kadar si postreže (je) na enem od njih.
MESTA KRMLJENJA
Če bomo živali krmili daljši čas na istem mestu, potem jim damo krmo na takih predelih, kjer so tla siromašna in kamenita ali tam kjer izgubljamo bitko z grmovjem. Tako bomo prišli do dodatne koristi od prezimovanja živine na prostem; izboljšali bomo rodovitnost zemlje takega predela in povečali površino, kjer bo lahko naslednje leto zrastla dobra krma. Smotrno je, da na takih mestih napravimo zalogo krme za 3 - 4 tedne krmljenja in jo zavarujemo z začasno elektroograjo. V slučaju, da bo zemljišče težko prehodno s traktorjem zaradi obilice dežja ali visokega snega, bodo živali že našle način in prišle do tistega mesta, če bomo tudi sami prišli do tja in jim odstranili ograjo.
Najpomembnejše pri krmljenju na pašniku v hladnih obdobjih leta je to, da imajo živali tam vedno na razpolago seno ali travno silažo. Tam kjer imajo več izkušenj s prezimovanjem živine na prostem pravijo, da dokler imajo prežvekovalci poln vamp voluminozne krme, tako dolgo ni bojazni, da bi jih zeblo. O krmljenju na pašniku je mogoče še veliko napisati, saj na različnih koncih sveta iščejo poti za cenejšo in bolj naravno rejo domačih živali. To kar je zapisano, naj bi tudi pri nas pomagalo vzbuditi zanimanje za celoletno bivanje živine na prostem. Obstajajo že številne izkušnje s tega področja in za tiste najbolj pogumne pri nas, je pravi čas, da pričnejo rediti drobnico drugače kot je sedaj pretežno v navadi. Kako lahko tudi izkušnje drugih uporabimo za naše prilike, bomo morali ugotoviti sami. Ker je bistveni cilj Slovenskega kmetijsko okoljskega programa (SKOP) med drugim tudi sonaravna raba naravnih virov in trajnostni razvoj podeželja, bodo tudi v prihodnje morali namenjati več podpore celoletnemu bivanju živali na pašnikih in ne samo tradicionalnim oblikam kmetovanja. Če bi bili tradicionalni postopki kmetovanja trajnostno naravnani, potem na sončni strani Alp ne bi imeli tako velik delež opuščenih kmetijskih zemljišč in zaraščenih z grmovjem. Žal je za nas Slovence znano, da se radi držimo preizkušenih načinov kmetovanja (tradicionalnih) podobno, kot pijan plota, pa čeprav nam je to v škodo, kot pijanemu tisto kar je počel predno se je moral oprijeti plota.
Slika 1: Da so stroški s
krmljenjem živali pozimi zunaj čim nižji, naj silirano zelinje in seno v balah
čakata ob robu pašnika ali prezimovališča.
Slika 2: Pri izdelavi
kovinske kletke za krmljenje ovc na pašniku iz betonske mreže lahko vsako drugo
okno razširimo in tako omogočimo ovcam lažji dostop do krme in zmanjša se
možnost izgube ušesne značke.
Slika 3: Z razsežnostnim
krmljenjem ovc z mrvo v šopih dosežemo predvsem na prezimovališču boljšo
razporeditev njihovih izločkov.
Slika 4: Mesto ležišča za
ovce na pašniku ali prezimovališču naj bo vedno tam, kjer so tla siromašna in
kamenita.
Slika 5: Ovc na pašniku v času prezimovanja ne bo zeblo kadar bodo imele poln vamp voluminozne krme.
 |
 |
 |
 |
 |