Nezaželjene rastline in paša govedi

Prof.dr. Tone Vidrih, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana

Rejci drobnice imajo že veliko izkušenj s preprečevanjem širjenja nezaželjenih (škodljivih, strupenih, trnastih, lesnatih) rastlin na pašniku s pomočjo paše koz. Da boste tudi rejci govedi imeli še več koristi od dela, ki ga tudi vaše živali lahko postorijo na pašniku, si preberite obravnavani sestavek.

Veliko nezaželjenih rastlin najdemo v tisti ruši, ki raste na izčrpanih in opuščenih zemljiščih ali če raba ruše ni dovolj zgodnja in pogosta glede na intenzivnost gnojenja z dušikom. Kot prvi ukrep za izboljšanje ruše takega pašnika moramo odpraviti omenjeni napaki; v prvem primeru pognojiti pašnik z apnom in fosforjem ter v drugem primeru prekiniti z uporabo dušika na pašniku spomladi. Nezaželjene rastline v ruši lahko nato omejimo v razvoju ali jih celo uničimo z uporabo herbicida, ampak to je dodaten strošek in na kmetijah kjer so prevzeli ekološki način kmetovanja to tudi ni dovoljeno. Kot že omenjeno je mogoče s pašo koz učinkovito omejiti širjenje nezaželjenih rastlin na pašniku, samo res pravi govedorejec se zelo težko odloči za tako rešitev in tudi ograje nima dovolj učinkovite, da bi uspešno preprečeval pobege koz s pašnika. Ima pa plemenske telice ali krave dojilje, ki jih lahko z nekaj potrpežljivosti in manjšimi ukanami pripravimo do tega, da bodo pasle tudi tiste nezaželjene rastline, ki se jih v normalnih razmerah izogibajo.

Znano je, da živali pasejo najprej zelinje z visoko hranljivo vrednostjo, da čim hitreje »potešijo lakoto organizma« po energiji in snoveh kot so rudnine, vitamini in amino kisline. Vsaka rastlina pa vsebuje tudi snovi (strupe), ki naj bi jo varovale pred škodljivci (kobilice, polži, črički) in krava je po teži res velik škodljivec, saj potrga najprej tiste liste rastlin ruše, ki jih rastlina najbolj potrebuje za hitro rast. To so mladi in najbolj prebavljivi listi rastlin v vrhnji plasti ruše. Z veliko prebavljivega zelinja zaužije žival tudi veliko škodljivih snovi – strupov. Informacije pridobljene v prebavilih o učinku strupov na počutje živali so posredovane možganom, ki žival opozorijo kakšnega zelinja naj se izogiba, da jo ne bodo pestile težave s prebavnimi motnjami ali zastrupitvijo. Tako so ugotovili, da živali zjutraj prednostno pasejo rušo v kateri je več bele detelje in popoldne jim bolj tekne zelinje iz trav. Ena od razlag je, da z deteljo hitreje potešijo lakoto v fiziološkem pogledu, ampak zaradi strupov v detelji imajo na popoldanski paši odpor do detelje in dajo prednost zauživanju trav.

Številne nezaželjene rastline imajo lahko visoko hranljivo vrednost, ampak imajo tudi visoko vsebnost snovi, ki živalim povzročajo težave, če jih zaužijejo. Zato je treba najprej nekaj več izvedeti o tisti rastlini, ki se je preveč razširila po pašniku, predvsem katere strupe vsebuje in kakšna krma lahko ublaži njihov učinek. Ker je škodljivost strupov pogojena z njihovo količino v organizmu in hitrostjo razgradnje, lahko preprečimo njihov škodljiv vpliv tako, da živali ne zaužijejo preveč takega zelinja v kratkem času in da živali dobijo tudi tako vrsto krme, ki pospeši razgradnjo strupov v njihovem telesu. Ta pristop je že poznan pri paši na zelo mladi ruši (nitrati), ali na posevku detelje (saponini) ali pri krmljenju križnic (žveplove spojine).

Naslednji korak je izbira ustreznih živali za obvladovanje nezaželjenih rastlin. Mlade živali, ki še nimajo lastnih slabih izkušenj z uživanjem škodljivega zelija in se še niso navzele določenih navad pri izbiri zelinja od starejših živali, so bolj primerne kot starejše živali za priučitev paše na plevelih. Telice so za to delo bolj primerne kot voliči, saj pridobljene navade pri izbiri zaužitega zelinja lahko prenašajo na potomce, saj se manj izkušene živali hitro naučijo od tistih z več izkušnjami. Ravno to posnemanje tistega kar naredijo starejše živali (kje se pasejo, kam hodijo počivat), je glavno vodilo za mlajše živali kaj naj potrgajo iz ruše in použijejo. Ja, in v tem smo ljudje drugačni od živali; mladi poskušajo vedno nekaj novega in na drugačen način, pogostokrat na jezo in žalost staršev. Ampak zaradi tega je svet lep in se razvija.

Živali, ki jih želimo uporabiti za preprečevanje širjenja nezaželjenih zeli morajo biti zdrave in v dobri kondiciji. Učinek strupov iz zaužitega zelinja je za take živali manj škodljiv kot za sestradane živali, ki imajo poleg tega nižji prag odklanjanja škodljivega zelinja. Ravno v tem pogledu največkrat zagrešimo veliko napako. Z dobro ograjo lahko živali prisilimo, da bodo pojedle tudi nezaželjene rastline. Samo nekaj dni jih pustimo dlje v taki ogradi in lačne živali bodo prisiljene popasti pašne ostanke. Pri tem bodo zaužile relativno veliko zelinja nezaželjene rastline in s tem tudi škodljivih snovi. Te povzročijo pri živalih neugodno počutje in s tem še večji odpor do nezaželjene rastline. Živali vse manj rade jedo tako rastlino in vse hitrejše je njeno širjenje po pašniku. Če bodo živali zaradi takega načina paše večkrat lačne bo tudi njihov prirast na pašniku manjši od pričakovanega.

Okus po sladkem ali slanem ugaja tudi živalim, zato nezaželjeno rastlino lahko poškropimo z raztopino melase ali soli, da bo po okusu bolj privlačna za živali. To naredimo še predno pridejo živali tja na pašo. Na ta način bodo že od samega začetka paše v določeni ogradi pasle tudi nezaželjeno rastlino in ne šele proti koncu zasedbe ograde, ko kakovostnega zelinja zmanjka. Ker živali pasejo istočasno tudi zelinje kakovostnih rastlin je zaradi učinka razredčitve zmanjšana škodljivost strupa iz nezaželjene rastline. Spomladi lahko izbrane živali celo priučimo, da bodo pasle nezaželjene rastline. Potem, ko take rastline že razvijejo dovolj listov, jih pokosimo, zelinje poškropimo z raztopino soli ali melase ali ga zmešamo s krmilom in ga vsako jutro ponudimo živalim za eno uro. V tednu dni bodo verjetno že jedle tudi zelinje nezaželjene rastline in takrat jih spustimo na pašnik med ostale živali. Seveda morajo imeti na razpolago tudi dovolj zelinja kakovostnih rastlin.

Za večjo uspešnost preprečevanja širjenja nezaželjenih rastlin po pašniku pasemo pri kratkem trajanju zasedbe in zato ustrezno samo manjši del ograde.  Najbolje da jih premeščamo vsaka dva dni, zato z začasno ograjo razdelimo ogrado na tri dele. Pri kratkotrajni zasedbi živali manj izbirajo in popasejo tudi nekaj nezaželjenih rastlin. Pomembno je da tiste živali, ki so priučene za pašo nezaželjenih rastlin, v prvih dneh ob povratku na pašnik ne zaužijejo preveč zelinja teh rastlin. Prebavne motnje in slabo počutje jih bo odvrnilo od zauživanja zelinja nezaželjene rastline. Zato jih moramo nekaj časa opazovati, da ugotovimo kaj vse bodo pasle in da bodo zaužile tudi tako krmo, ki lahko zmanjša škodljivost strupa iz nezaželjene rastline.  Z opisanim načinom bi lahko omejili širjenje rušnate masnice, dresni, ščavja, zlatice, osata, koprive, rmana, ločka, gabeza in še kaj bi se našlo. Podobno kot za druge stvari povezane s pašno rejo živali, mora tudi za uspešnost opisane borbe s pleveli, preteči dovolj časa in imeti moramo veselje z opazovanjam živali pri koristnem delu na pašniku.

Slika 1: Ugotovljeno je da živali zjutraj prednostno pasejo rušo v kateri je več bele detelje.

Slika 2: Za priučitev paše na nezaželjenih rastlinah so mlade živali bolj primerne kot starejše.

Slika 3: Šop rušnate masnice, ki je bil popašen v vegetativni fazi.

Nazaj na vsebino