Več mleka s pašo

Prof.dr.Tone Vidrih, Biotehniška fakulteta, Odd. za agronomijo, Ljubljana

Več mleka s pašno rejo je samo skromna želja tistih, ki raziskujemo in poučujemo, predvsem pa verjamemo, da je pašna reja  prežvekovalcev  tisti način izkoriščanja slovenskega travinja, ki bi lahko omilil nekatere težave našega kmetijstva, ustvaril ugodnejše razmere za življenje ljudi, ki tu živimo in nam pomagal do boljšega zdravja. Verjetno so stvari preveč preproste, da bi jih sprejel, za verjetne in v sedanjem času veljavne, sodobno izobražen človek.  Paša živali namreč ni nič novega, verjetno se je pojavila kmalu potem, ko so se na lestvici razvoja vrst pojavile trave in so njim sledili prežvekovalci. Neka tako stara stvar postane zanimiva samo v primeru, če ugotovimo, da imamo lahko od tega tudi dan današnji koristi. In od pašne reje krav molznic bi jih lahko imeli veliko, samo več znanja potrebujemo o tem, kako naj tak način rabe travinja poteka v sedanjih razmerah  za kmetovanje pri nas.

Brez dvoma je krava molznica najbolj učinkovita pašna žival, ki lahko v zelinju ruše zbrano energijo sonca in rudnine iz tal spreminja v hrano neposredno uporabno in dragoceno za zdravje nas ljudi. Zaradi tega so reji krav molznic namenjena bolj rodovitna kmetijska zemljišča. Tudi pri izbiri sistema paše težimo za tem, da krave molznice čim bolj pogosto pridejo do svežega obroka zelinja. Tako je že desetletja pri nas uveljavljena pašno-košna raba travinja, ki jo lahko občasno dopolnimo še z obročno pašo, torej vsakodnevnim odgrajevanjem novega dela pašnika.

Pašno-košna raba

Ta sistem paše je zelo ustrezen za krave molznice in primeren predvsem za ravninska območja. Ob ureditvi zemljišča za vodenje nadzorovane paše in ob izvajanju pašno-košne rabe moramo upoštevati naslednje zahteve, potrjene skozi večletne praktične izkušnje:

1. Skupna velikost zemljišč namenjenih ureditvi pašnika za pašno-košno rabo mora biti vsaj devet hektarjev, da ureditev pašnika zaradi stroška ograj in oskrbe z vodo ne bo predraga.

2. Zaželjeno je, da so vsa zemljišča na kmetiji zatravljena zato, da je pašna reja krav molznic edina dejavnost  iz kmetijstva in da je pašniku namenjen ves potreben čas.

3. Pašnik mora biti razdeljen na 18 ograd, ki naj bodo izenačena po velikosti pridelka.

4. Zasedba posamezne ograde naj bo dva dni, da je nihanj v kakovosti in masi zaužitega zelinja med posameznimi dnevi čim manj.

5. Spomladi, ob začetku paše naj bo ruša visoka 5 – 7 cm, pozneje naj paša poteka na ruši visoki 10 – 15 cm, da bo dovolj gosta in bodo grižljaji zelinja pri paši čim večji.

6. Pri vodenju paše je v veliko pomoč tudi podatek o starosti ruše, ki je najbolj primerna za pašo. Taj naj bo stara spomladi tri tedne, poleti štiri in na jesen pet tednov. Ob tej starosti vsebuje zelinje dovolj energije in prebavljive vlaknine, ki je pomembna za sintezo maščob v mleku.

7. Spomladi je dovolj zelinja za pašo na  40 % pašnika, zato je treba pravočasno določiti tiste ograde, ki v prvem in drugem obhodu ne bodo pašene,  zato je treba rušo v njih pokositi. To košnjo izvedemo v treh  ogradah skupaj v razmaku enega tedna.

8. Pri obtežbi 2,0 – 2,5 GVŽ/ ha bomo lahko ves pašnik pokosili 1,2 krat in zelinje spravili kot silažo ali mrvo, kar zadošča za krmljenje z voluminozno krmo v zimskem času.

9. Stopničasta ruša ob koncu pomladi, v vsaki naslednji ogradi je ruša višja (večja masa zelinja, ruša temnejše barve), drugačna za dva dni, je dokaz pravilnega vodenja (managementa) paše krav molznic.

Trije listi

V teoriji že dolgo poznana in pri praktičnem vodenju paše krav molznic še premalo upoštevana je »teorija treh listov«. Poganjek je osnovna rastna enota pri travah. Veliko število poganjkov v ruši pomeni zelo gosto rušo in to omogoča živalim, da pri žetvi zelinja (paši) delajo velike grižljaje, kar zopet pomeni veliko zaužitega zelinja vsak dan. Iz potrganega ali porezanega poganjka zraste prvi nov list v tednu dni spomladi in v desetih dneh poleti. Za nastanek tega lista je porabljena energija spravljena v spodnjem delu poganjka (strniki). Ker je odvzem dušika iz talne raztopine preko korenin požetega poganjka še vedno zelo učinkovit, je v prvem novem listu na poganjku visoka vsebnost dušikovih spojin (beljakovin). Zato je tako zelinje manj primerno za prehrano prežvekovalcev, ki so znani po tem, da slabo izkoristijo beljakovine iz zaužitega zelinja.

Tudi drugi in tretji list na poganjku potrebujeta 7 – 10 dni vsak, da se polno razvijeta. Sta daljša kot prvi list, ustvarita s fotosintezo več asimilatov in vsebujeta bistveno več sladkorjev (energije), kot prvi list. Proučevanja sestave zaužitega zelinja so pokazala, da tretji list predstavlja 60 %, drugi list 30 % in prvi list 10 % mase zelinja, ki ga požanjejo živali. Poganjek razvija liste tudi še naprej, toda zaradi starosti in zasenčevanja pričnejo odmirati starejši listi. Prebavljivost in hranljiva vrednost zelinja se prične zmanjševati. Ruša v kateri je visok delež trpežne ljuljke je za pašo najbolj ustrezna takrat, kadar so na poganjkih polno razviti trije listi.

Določanje najprimernejšega časa za »žetev« zelinja na osnovi števila razvitih listov na poganjek je dokaj preprosto. Trpežno ljuljko spoznamo po rožnato/vijoličasti obarvanosti spodnjega dela poganjka, ki je sploščene oblike na prečnem prerezu in ima vzdolž zgornje strani lista vzporedne žile oziroma gredlje. Listi, ki so kratki in imajo raven – odsekan konec so stari, saj so bili že »požeti«. Novonastali listi so koničasti in če ob pregledu večjega števila poganjkov (10 – 20) v izbrani ogradi ugotovimo, da so v povprečju razviti trije novi listi, potem naj tja čimprej pridejo krave molznice na pašo.  Za hitro obnovo rasti ruše po paši je pomembno, da jo ne popasemo preveč prenizko. Ostati mora toliko zelene listne površine, da ne bo bistveno zmanjšan ali celo prekinjen proces vezave sončne energije in nastajanje sladkorjev v zelinju ruše. S pašo v izbrani ogradi prekinemo, ko znaša povprečna višina ruše 6 cm. Tam kjer živali prednostno pasejo bo ruša visoka 5 cm in tam kjer so šopi (pregnojena mesta) bo visoka 9 cm.

Višina ruše

Pogosto določanje višine ruše na pašniku je nujno za ugotavljanje mase razpoložljivega zelinja ob prihodu krav molznic v ogrado in mase pašnih ostankov, ko ogrado zapustijo, da ocenimo koliko zelinja so zaužile. Višino ruše lahko izmerimo z ravnilom, ki ga večkrat postavimo navpično v rušo in ocenimo katera je tista povprečna višina do katere sežejo rastline. Še bolj preprosto bo, če s strani  črnega gumijastega škornja napravimo tri vodoravne črte z belo barvo na višini 5, 10 in 15 cm od tal. Sprehod po pašniku in občasen pogled na škorenj s poslikavo nam da grobo informacijo o masi zelinja v posamezni ogradi. Lahko si izdelamo preprost višinomer za rušo iz lahke aluminijaste pločevine velikosti 30 x 30 cm, ki ima v sredini luknjo in daljše palice, ki jo potisnemo skozi odprtino v pločevini.

Višinomer postavimo navpično v rušo tako, da vodilo spustimo do tal in  pločevino (200 gramov) bodo rastline ruše zadržale na določeni višini, ki jo odčitamo z vodila. Na površini za katero želimo dobiti podatek o masi zelinja moramo napraviti 30 do 50 meritev odvisno od raznolikosti v sestavi ruše. Mesta merjenja izberemo tako, da napravimo diagonalno ali cik-cak pot preko zemljišča in vsakih 5 ali 10 korakov postavimo višinomer v rušo. Pri tem se izogibamo presleg v ruši nastalih zaradi krtin in šopov stare trave na pregnojenih mestih. Dobljene podatke si lahko zapišemo in izračunamo povprečno višino ruše ali po spominu določimo verjetno višino ruše.

V času hitre rasti naj bi višino ruše izmerili dvakrat na teden, poleti zadostuje ena meritev tedensko. Pomembno je, da imamo ta tedenski pregled nad maso razpoložljivega zelinja za vse ograde, tudi tiste, ki so bile popašene. S pomočjo podatkov o masi ostankov lahko določimo izkoriščenost ruše s pašo in koliko zelinja so verjetno živali zaužile. Premalo bodo pojedle, če je ruša prenizka, če je zelinje zelo mokro ali če so bile živali na paši žejne, ali premalo časa. Z dokrmljevanjem v hlevu lahko popravimo te nepravilnosti pri vodenju paše krav molznic. Vendar treba se je zavedati, da se za vsak kilogram zaužite energetsko bogate dopolnilne krme pasejo 25 minut manj in ker se pasejo manj zaužijejo manj zelinja, zato potrebujejo več dopolnilne krme za načrtovano količino mleka in tako dalje. Krmila z visoko vsebnostjo škroba, ki jih živali zaužijejo v kratkem času, vplivajo na pospešeno nastajanje prostih maščobnih kislin v vampu. To vpliva na vrsto drobnoživk, ki delujejo v vampu in od njihove aktivnosti je odvisna vrsta in vsebnost snovi, ki jih najdemo v mleku.

Krmila

Zaradi želje po čim višji prireji mleka na posamezno žival običajno tisti, ki imajo visoko proizvodne krave molznice  (čudežne krave – merit cows) opustijo pašo z obrazložitvijo, da zelinje ruše ni ustrezna krma za visoko prirejo mleka na posamezno žival. Ob tem običajno pozabijo, da z opustitvijo pašne reje in dodanimi krmili porušijo normalni potek prebave pri prežvekovalcih. Ta sprememba vpliva na poslabšanje funkcionalne vrednosti mleka tako, da strokovnjaki za področje naše prehrane in medicine odsvetujejo pitje mleka. Na osnovi rezultatov, ki jih dobijo s proučevanji s krmili prirejenega mleka imajo verjetno tudi prav. Vse večja prireja mleka na posamezno kravo pomeni tudi vse nižjo vsebnost (učinek razredčitve) vitaminov in antioksidantov v mleku. V mleku starejših krav je višja vsebnost snovi, ki zavirajo rast rakastih celic. In tiste krave, ki se pasejo živijo dlje. Ampak tudi mleko iz pašne reje ni zdravilo, je samo hrana, ki lahko pripomore do boljšega zdravja starejših ljudi, če so ga pili kot mladostniki.

Načrtovalci/plačniki reklam za večjo potrošnjo mleka bi morali nova odkritja s področja fukcioalne vrednosti mleka iz pašne reje vključiti v reklamna sporočila, če mleko take kakovosti imajo. In če takega mleka nimajo? Ja potem je že skrajni čas, da storijo kar je potrebno, da bomo potrošniki oskrbljeni z mlekom iz pašne reje krav molznic. Na osnovi reklam v strokovnih časopisih je mogoče sklepati, da je pridelava koruze ter krmljenje koncentratov na osnovi žit tudi za prežvekovalce zelo dober posel. Zato verjetno zaman pričakujemo, da se bo na tem področju kaj bistveno spremenilo in več mleka s pašno rejo je lahko samo naša pobožna želja. Ampak »brez panike« bi dejal vojak Švejk, saj tudi na vsakem zavojčku cigaret piše, da kajenje škoduje zdravju, pa jih mladi kar pridno vlečejo. Morda bi mlada dekleta in fantje tudi mleko raje pili, če bi bili vedno in povsod opozarjani na to, kako lahko mleko,  ki ga imajo sedaj v trgovinah, vpliva na zdravje nas ljudi.

Slika 1: Pašno-kosna raba travinja je optimalni način prireje zdravega mleka.

Slika 2: Z začetkom rasti najmlajšega (sredinskega ) lista začne odmirati najstarejši (najnižji) list na travnem poganjku.

Slika 3: V pašni ruši ustrezne višine se ustvarijo ugodne okoljske razmere za uspevanje večjega števila zelnatih rastlin.

Slika 4: Težava pri uživanju mleka iz hlevske reje ni samo v tem, da naše telo dobi premalo omega-3 maščobnih kislin pač pa v tem, da dobi preveč omega-6 kislin. Zato je razumljivo, da zdravniki odsvetujejo pitje takega mleka, ker tistega iz pašne reje na našem trgu še ni. Sirarna na Nizozemskem plačuje posebno premijo za mleko krav, ki se pasejo vsaj 5 ur na dan in vsaj 100 dni v letu. Tudi Irci pospešeno raziskujejo vpliv pašne reje krav na vsebnost tistih snovi v mleku, ki že dokazano koristijo našemu zdravju.

Nazaj na vsebino