Pričnite s pašo!

Prof.dr. Tone Vidrih, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana

 Potem, ko človek obišče dežele s katerimi smo sedaj skupaj v Evropski uniji in tam vidi kako dobre naravne razmere imajo za sodobne načine  kmetovanja (ravnina, globoka tla, prostrana zemljišča, možnost za namakanje) je težko prezreti dejstvo, da v Sloveniji pravzaprav nimamo prav veliko možnosti za take načine kmetovanja, pa vendar je toliko truda vloženega za doseganje visokih pridelkov na hektar zemljišča  ter rekordno prirejo mesa in mleka na posamezno žival, da bi se lahko primerjali s tistimi, s katerimi lahko trgujemo brez ovir in oni z nami tudi. Ob tem, da skoraj 1/3 kmetijskih zemljišč ne uporabljamo in so prepuščena zaraščanju bi morali več truda vložiti v širjenje pašne reje živine, ki ima tiste prednosti pred hlevsko rejo, ki jim potrošniki mleka in mesa ali pa kar večji del davkoplačevalcev pripisuje vse večji pomen.

Tudi mnogi rejci domačih prežvekovalcev vedo za številne prednosti, ki jih ima pašna reja za živali, zemljo in ljudi pred hlevskim krmljenjem. Tudi verjamejo, da je najcenejša tista krma, ki jo živali same požanjejo in imamo najmanj stroškov s tistim gnojenjem, ki ga opravijo živali same. Kljub temu je pašna reja slabo uveljavljena, glede na visok delež travnatega sveta, ki ga imamo v Sloveniji. Seveda vsi, ki redijo te domače živali nimajo možnosti za ureditev pašnika na domači kmetiji ali pa si vsaj tako mislijo. Vsak od tistih, ki vse leto krmi živino v hlevu bo vedno našel  kup izgovorov, nekaj resničnih in nekaj umišljenih, zakaj svoje živine ne pase. Pogostokrat je glavna ovira za pričetek pašne reje živine strah pred nečem novim, kar bi bilo treba vpeljati na kmetiji in se torej na novo naučiti. Večja ko je sprememba in starejši ko je gospodar, večji je strah. Nikogar ni več strah uporabiti novo vrsto herbicida ali insekticid, saj brez kemije ne znamo več kmetovati in pridelovati hrane. Toda od novega herbicida ali insekticida za kmetijstvo v Sloveniji ne bo velikih koristi, teh so v izdatnejši meri deležni proizvajalci in trgovci. Kmetijstvo, ki ima na razpolago  veliko opuščenih zemljišč in brezplačno sončno energijo, lahko s pomočjo pašnih živali ustvari največ nove vrednosti, na najcenejši način in pri tem poskrbi še za prijetnejši videz pokrajine.

Če z načinom kmetovanja, ki ga izvajate niste najbolj zadovoljni, ker ni dovolj zaslužka, zmanjkuje vam časa ali ni ustreznega naslednika, da bi nadajeval vaše delo, potem spremenite način kmetovanja. Tudi če ste že v zrelih letih velja poskusiti s pašno rejo, saj pravijo da vsaka sprememba dobro dene človeku. Pričeti s pašo poleti je še lažje kot spomladi in če boste prebrali ta sestavek do konca boste zvedeli zakaj in tudi kako naj bi to izpeljali:

   1. Glavni del mrve za zimo s travnikov in senožeti je že pod streho ali v silosu. Tako ni več bojazni, da bi zaradi paše pridelali premalo zimske krme. Kdor že pase dobro ve, da je ta bojazen povsem nepotrebna, saj ravno s pašo dosežemo boljši izkoristek ruše in na enoto površine pridelamo več mrve. Tisti, ki ne pasejo pozabljajo, da največ zimske krme porabijo spomladi in poleti, torej v času, ko jo skoraj ne potrebujejo. Torej izgovor tistih, ki ne pasejo "ja kje bom pa kosil, če bom pasel" je povsem iz trte zvit.

     2. Zaradi upočasnjene rasti ruše poleti, obstaja zelo majhna nevarnost, da bo paša ostarela in s tem izgubila na hranilni vrednosti, če bo obtežba pašenega zemljišča z živino premajhna. Ker je v drugi polovici poletja in na jesen zelo veliko zemljišč, kjer rušo pustijo neizkoriščeno, saj je prenizka za košnjo ali ni ustreznega vremena za pripravo mrve, tudi ni bojazni, da bo paše zmanjkalo. Samo naučiti se je treba kako s čim manj dela postaviti začasne elektroograje in živali morajo poznati njihovo učinkovitost.

     3. Tudi vremenske razmere so v drugi polovici poletja prizanesljivejše za bivanje živine na prostem, če le imajo na pašniku ves čas vodo za napajanje in če je vsaj malo poskrbljeno za zaščito živine pred mrčesem. Kakršnega koli zavetišča, strehe nad glavo, živali na pašniku ne potrebujejo. Bodo vsaj bolj čiste, če bodo tudi v dežju pod milim nebom.

     4. Manjša je nevarnost, da bo prišlo do poškodb ruše zaradi dežja in gaženja, kot če pričnemo s pašo spomladi. Takrat le s pašo ob visoki gostoti zasedbe uspevamo obvladovati hitro rast ruše, ki jo imamo v aprilu in maju, zato je nevarnost pojava škode zaradi prekomernega gaženja spomladi večja.

     5. Posebno v letih, ko pridelamo manj mrve kot običajno ali pa je ta slabe kakovosti, je zelo pomembno, da z jesensko pašo izboljšamo hranilno vrednost obroka in prihranimo nekaj zimske krme, če potegnemo s pašo v pozno jesen. In če bodo živali izpostavljene vremenskim neugodnostim v jesenskem času, bodo postale bolj odporne in zaradi večje odpornosti bodo bolj zdrave, zato bodo nižji stroški za veterinarske storitve.

     6. In ne nazadnje, ker je poletje čas šolskih počitnic je na kmetiji ali v soseščini več budnih oči in hitrih nog na razpolago za primer, če je elektroograja slabo postavljena ali če živali še ne vedo kaj je elektroograja je. Vsaka elektroograja mora biti dobro vidna in v njej morajo vedno biti električni pulzi velike moči, da vsak dotik z ograjo pusti v živali spomin na neprijetno izkušnjo. Tudi začasna ograja iz elektrotraku, ki bi jo postavili za tak poletni prehod na pašno rejo mora izpoljnevati navedene zahteve.

Nadvse pomembno pa je, da živalim na pašniku zagotovimo vodo za napajanje in sicer v zadostni količini tudi takrat, ko je potreba po njej največja. Na pašniku naj se živali napajajo iz korita, ki naj bo izdelano tako, da ga boste brez težav premeščali po pašniku in da bo dotok vode v njega dovolj hiter. Živina se napaja na pašniku kot skupina, ker približno istočasno zažeja vse živali v čredi ali tropu. Če se v kratkem času ne morejo odžejati vse živali, potem ostanejo žejne tiste, ki so v čredi v podrejenem položaju. Zato taki napajalniki, ki jih vgrajujejo ob jaslih v hlevih, za napajanje na pašniku niso primerni. Ker pri nas nihče ne izdeluje napajalnih korit, ki bi jih lahko uporabljali na pašnikih, si ga boste morali izdelati sami. Vsako posodo večjo od 100 litrov lahko uporabite za napajalno korito, če v njo namestite ventil s plovcem, ki naj zapre dotok vode, ko bo korito polno. Trpežno korito si lahko naredite iz kovinskega soda, če ga prerežete po dolgem na pol (slika 1). Poceni napajalno korito za drobnico si lahko naredite iz črne plastične posode, ki jo uporabljajo  zidarji za malto. Priključek za vodo lahko napravimo s strani ali v dno posode. Ventil, ki je prikazan na sliki 1, lahko namestimo v oba položaja. In ventil na sliki 2 je namenjen oskrbi z vodo večjih čred, saj dopušča 10 krat večji dotok vode v korito kot ventil na sliki 1.

Slika 1: Korito z ventilom

Slika 2: Namestitev ventila s plovcem s strani

Tudi čohalo si boste morali izdelati sami, saj kot vidite na sliki 3 je zelo preprost pripomoček za izboljšanje počutja živine na pašniku, če tam ni drevja. Ob njega se živali lahko počohajo tudi na mestih, ki jih drugače ne dosežejo. V dovolj velik star avtomobilski plašč pričvrstite (lahko zabetonirate) 2,5 – 3,0 m dolg drog tako, da je njegov konec 150 cm visoko od tal. Čohalo naj ne bo pretežko saj ga moramo po pašniku premikati, da preprečimo škodo na ruši zaradi prekomernega gaženja na mestu kjer je čohalo postavljeno. Drog ovijemo s staro vrečo ali drugo tkanino in trdno povežemo z gladko žico, da čohalo lahko občasno polijemo z odvračalom za insekte (včasih zadostuje že kar nafta) in  bodo živali imele vsaj nekaj časa mir pred nadležnim mrčesom. To čohalo je pomembno predvsem pri pričetku paše poleti, saj živali niso imele priložnosti, da bi se postopno privadile na muhe, obade in komarje.

Slika 3: Čohalo pride prav na tistih pašnikih, kjer ni debel dreves ob katere bi se žival drgnila.

Nazaj na vsebino