Paša krav dojilj

 Prof.dr.Tone Vidrih, Biotehniška fakulteta, Odd. za agronomijo, Ljubljana

 Pašna reja domačih živali naj bi zopet pridobila na pomenu zaradi zahtev po varovanju narave, razvoju postopkov trajnostnega kmetovanja, kot tudi zaradi pridelave cenejše in funkcionalne hrane, kljub izrednim dosežkom na področju konvencionalne kmetijske pridelave. Ta je namreč postala prevelik  porabnik neobnovljivih virov energije, predvsem nafte. Zaradi uporabe gnojil, fitofarmacevtskih pripravkov, strojev, novih sort in pasem pridelamo več hrane, toda nekateri postopki njene pridelave so postali preprosto spreminjanje fosilne energije v hrano, n.pr. zaprte-hlevske reje piščancev, prašičev in krav molznic.  Verjetno je že vsakomur jasno, da tisti postopki pridelave hrane, pri katerih moramo porabiti veliko fosilne energije nikakor niso usmerjeni v trajnostni razvoj kmetijstva, čeprav so nekateri od njih zelo sodobni.

 Sončno energijo, ki naj bi bila glavna gonilna sila vsega kmetijstva izkoriščamo vse slabše oziroma jo puščamo marsikje kar v nemar, posebno v območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost. In tega imamo v Sloveniji res veliko, po zadnjih informacijah je več kot    80 % kmetijskih zemljišč v takih območjih. Pašna reja, ki jo sedaj uvajamo ni istovetna z potekom paše na vaških pašnikih v času pred prevlado hlevske reje. Učinkovitost nadzorovane paše je odvisna od intenzitete njenega vodenja  (management). Podobno kot pri vsakem drugem poslu je tudi zaslužek s pašno rejo odvisen od  vložka lastne pameti. Večji kot je ta, boljši bo iztržek.

Sliki: Paša krav dojilj na Barju.

Nadzorovana paša

 Vodenje nadzorovane paše je edino zagotovilo za uspešno pašno rejo krav dojilj. V spomladansko - poletnem času je ta nadzor potreben zato, da živali oskrbimo s čim bolj kakovostnim zelinjem in preprečimo izgubljanje hranljivih snovi iz zelinja s pravočasnim izkoriščanjem ruše. V jeseni in pozimi je potreben nadzor nad tem, da bodo živali čim bolje izkoristile ostanke ruše ali zaloge zelinja, ki so bile pripravljene, da jih uporabimo v tem obdobju. Kakovost krme jeseni in pozimi ni več toliko pomembna, saj so tako krave dojilje kot plemenjak na vzdrževalni krmi, zato lahko temeljito počistijo in pognojijo ogrado v kateri se nahajajo.

 Pri celoletni pašni reji je reprodukcija pomembnejša kot produkcija saj mora biti zaporedje poteka razmnoževanja živine prilagojeno rasti in razvoju ruše. Ta pa je v veliki meri odvisna od naravnih razmer za uspevanje zelnatih rastlin. Kot prvo je treba najprej določiti obdobje v katerem želimo, da bodo krave telile.  Z začetkom telitev v sredini februarja in zaključkom v sredini aprila bodo kasnejše potrebe črede po količini in kakovosti krme dobro vsklajene z razpoložljivim zelinjem na pašniku. S pripustom krav je treba pričeti 280 dni pred rokom predvidenim za začetek telitev. Tako naj bo obdobje pripusta od sredine maja do sredine julija. Teleta odstavimo od krav nekje pri starosti pet  mesecev in to je nekje konec septembra.

Vodenje paše po skupinah

 Pri reji krav dojilj se na pašniku nahajajo najmanj tri kategorije govedi: krave, teleta in biki, zato mora biti pašnik razdeljen na 8 ograd. V hribovitem svetu in na krasu obstaja pogosto velika raznolikost v kakovosti zelinja med posameznimi ogradami. Zato je vodenje paše po skupinah  edini način za dober izkoristek ruše v razmerah kjer košnja ni mogoča zaradi nagiba ali kamenitosti zemljišča. Tiste ograde z najbolj kakovostnim zelinjem (veliko bele detelje) namenimo paši plemenjaka pred pripustom in enoletnim živalim. Mlado zelinje z veliko listja in malo bili  vsebuje več kot 12 % surovih beljakovin in ima visoko prebavljivost.  Mladim živalim moramo zagotoviti dnevno najmanj toliko zelinja izraženo v suhi snovi, kolikor znaša 2,8 % njihove žive teže. Če je v ogradi manj razpoložljivega zelinja za  pašo, moramo živali prestaviti v naslednjo ogrado. Pašne ostanke za njimi lahko izkoristimo z drugo skupino.

 Krave s teleti naj se pasejo v tisti ogradi, kjer je v ruši večji delež trav ali če je ruša presegla optimalno višino za pašo. Tako zelinje ima nekaj nižjo prebavljivost toda še vedno je dovolj dobre kakovosti za krave, ki imajo ob sebi sesna teleta. Dnevno jim je treba zagotoviti toliko zelinja (suha snov) kot znaša 2,5 % njihove žive teže.  Boljši prirast telet je mogoče doseči, če se pasejo pred kravami tako, da je v vratih za naslednjo ogrado napravljena odprtina tako velika, da gredo teleta v novo ogrado na pašo pred kravami ter se tudi lahko vrnejo nazaj k njim. Ko nastopi pomanjkanje krme poleti zaradi suše in jeseni ker ruša preneha z rastjo, je treba teleta prestaviti na boljše travnike, ki so bili spomladi ali v začetku poletja košeni in imajo stalno obodno elektroograjo. Tisto kar ostane zelinja še za njimi v pozno poletnih mesecih naj popase bik, ker zadostuje za pokritje potreb po vzdrževalni energiji. Po odstavitvi telet lahko s kravami vse tja do konca januarja  »čistimo« pašnik.V tem času zadostuje, da kravam in biku zagotovimo toliko zelinja dnevno, kolikor znaša 2,0 % njihove žive teže. Mesec dni pred načrtovanim pripustom, torej v aprilu, moramo tudi kravam zagotoviti veliko zelinja, da bodo v dobri kondiciji v času pripusta in da se bodo pojatve pojavile v čim ožjem obdobju.

Prezimovanje na pašniku

 Hlevska reja krav dojilj je drag način kmetovanja zaradi visokih stroškov za krmo in krmljenje. Spravljena krma, mrva ali silaža, predstavlja glavni strošek pri tej reji in denar vložen v njo se vrača zelo počasi ter malo obrestuje. Da bo mogoče z rejo krav dojilj vsaj nekaj zaslužiti bo morala potekati na pašniku tako, da bodo živali čim več krme same požele. Na splošno velja med ljudmi prepričanje, da je pri nas pašna sezona dolga lahko samo pol leta in drugo polovico leta  imamo zimo. Razumljivo jim je, da so živali na pašniku v času ko ruša raste; to je spomladi, poleti in del jeseni. Težje sprejmejo tisto možnost, da bi bile živali na pašniku vse leto in se pri tem čim več dni tudi pasle.

 Ni še tako  dolgo tega, ko so ljudje zmajevali z glavami nad trditvijo, da v naših klimatskih razmerah lahko ostane živina vse leto na pašniku torej, da za rejo krav dojilj ne potrebujemo hleva. Sedaj imamo že kar nekaj domačih izkušenj o tem kako naj  poteka prezimovanje živine na pašniku. V Nemčiji imajo s tega področja že kar nekaj doktoratov znanosti in njihove skupne ugotovitve so naslednje:

•  Živali morajo biti pred nastopom zime v dobri kondiciji.

•  Na razpolago morajo imeti dovolj krme, saj se njihove potrebe po energiji povečajo za 15 - 20 %, kadar nastopijo zelo hladni dnevi.

•  Živali morajo imeti možnost, da  se umaknejo pred močnim vetrom, posebno kadar so mokre. Kjer ni naravnega zavetrja (doline, gozd), je   treba postaviti vetrolome iz priročnega materiala (bale slame, stene iz desk).

•  Živali morajo biti čiste in suhe kadar je mraz. Blato in gnoj na nogah močno zmanjša izolacijsko zmožnost njihove dlake.

 Kadar pade 7 – 10 cm snega moramo živali premestiti v ogrado kjer je zaloga zelinja večja, saj živali počasneje zauživajo krmo, zato morajo biti grižljaji večji. Govedo lahko pase celo zelinje, ki se nahaja pod 30 – 40 cm debelo snežno odejo, če je sneg sipek in je zaloga zelinja dovolj velika. Kadar sneg zmrzne živali ne morejo več priti do zelinja, zato jih je treba oskrbeti z mrvo ali silažo. Ko pride odjuga in se sneg stopi živali lahko popasejo še tisto zalogo zelinja, ki jo je varoval zmrznjen sneg.

Sliki: Krave dojilje na pašniku v Dolnji Košani. Če živali prezimujejo na pašniku, potem ni bojazni, da bodo s pašo tam pričeli prepozno.

Potreba po vodi

 Tam kjer imajo vpeljano prezimovanje živine na prostem pravijo, da so živali bolj zdrave, ker postanejo bolj odporne. Tudi njihova življenjska moč je večja, predvsem pa je taka reja veliko cenejša.  Nadvse zanimiva je ugotovitev, da živali, ki prezimujejo na prostem potrebujejo zelo veliko vode. Več zaužite krme in še ta je največkrat v obliki mrve, spremlja povečana potreba po vodi. Da je telo oskrbljeno s potrebno toploto mora razgradnja krme potekati neprekinjeno. Za ta "tekoč" proces v prebavilih živali, pa je potrebno dovolj vode. Tudi mrzel zimski zrak, ki ga vdihujejo je bolj suh od tistega, ki ga izdihujejo. S potrebno vodo se živali lahko skrbijo tako, da jedo sneg. To je največje odkritje za vsakogar, ki prične s prezimovanjem na prostem. Kadar je sneg čist in da vrhnja plast ni zmrznjena, takrat odpade skrb za napajanje. Živali dajo prednost snegu pred vodo iz napajalnega korita, saj s tem ko jedo sneg zauživajo tekočino v majhnih požirkih in v miru ravno takrat, ko jim glede na zauživanje krme najbolj ustreza. Če se napravi skorja na snegu, ga je treba prehoditi, da pridejo živali do sipkega snega pod njo.

 Zelo velika korist prezimovanja govedi na pašniku je  v tem, da živali lahko opravijo dragoceno delo pri ohranjanju kmetijskih zemljišč. Pri pravilno izvajanem krmljenju na pašniku lahko z vsako balo silaže ali sena, ki ga živali pojedo na pašniku skoraj povsem uničijo precej obsežen grm leske in tako ustvarijo razmere za obnovo ruše na zemljišču. Ljudje z zanimanjem spremljajo ves ta razvoj, se učijo in verjetno bo vse več tistih, ki bodo želeli biti deležni koristi prezimovanja živine na pašniku. To bodo morali preskusiti tudi v razmerah kjer kmetujejo in se prepričati, da je manj dela z živino, če prezimuje na pašniku, zemljišča vse bolj rodijo, saj ostane ves gnoj na pašniku in živali so bolj zdrave predvsem zato ker so bolj utrjene in odporne. Če bomo jedli meso odpornih živali, bomo tudi mi ljudje bolj odporni proti raznim obolenjem sodobnega časa in bomo lažje prenašali težave, ki spremljajo vsakega v zrelih letih.