Pričetek paše

 Prof.dr.Tone Vidrih, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomija, Ljubljana

Pred tistimi, ki imajo malo izkušenj s pašo ali se za ta, najcenejši način reje prežvekovalcev šele odločajo, je spomladi težka odločitev. KDAJ NAJ PRIČNEM S PAŠO? To je vprašanje, ki se jim suče po glavi, bolj ko trava zeleni. Za vse sisteme paše, ki jih uporabljamo v ravnini velja, da mora živina priti na pašnik čim bolj zgodaj. Nesmiselno se je ozirati na različne znanilce prihajajoče pomladi ali svetnike in se po njih ravnati o pričetku paše. Krava naj čaka travo na pašniku in ne, da mora trava čakati kravo.

Ograja, voda, sol

Pred pričetkom paše mora biti na pašniku poskrbljeno za ograjo, vodo in solnik. Elektroograja mora biti dobro vidna in v njej morajo biti pulzi velike moči, saj je ravno prve dni največji pritisk na ograjo. Zato prvi dan paše spustimo živali v čim večjo čredinko, da se lahko razporedijo in se tiste manj bojevite umaknejo tistim, ki bodo imele v čredi glavno besedo. Zemljišče naj bo ravno, da se lahko živali vidijo med seboj in bodo brez težav opazile ograjo, če se spustijo v dir.

Zlato pravilo, ki ga lahko najdemo marsikje zapisanega nas opozarja, da naj bo  prehod na pašo postopen! Prvi dan naj bodo živali na paši samo eno uro, nato pa vsak naslednji dan uro več. V desetih dneh lahko izpeljemo ta postopen prehod na pašo, ki bo brez škodljivih posledic za počutje in prirejo živine. Tako postopno kot podaljšujemo dnevno bivanje živine na prostem, zmanjšujemo zimski obrok. Z beljakovinami se živali oskrbijo na pašniku tudi, če pasejo regrat in ščavje, zato v njihovem obroku najprej zmanjšamo krmila, posebno tista bogata na beljakovinah. Pri pravilnem zimskem krmljenju se mora ob prehodu na pašo povečati količina namolženega mleka za 10 %, če se za več, je bil zimski obrok preskromen in če za manj, je bil obrok prebogat in kot tak drag. Prva dva tedna paše lahko krave še prenočujejo v hlevu, potem pa naj bi bile na pašniku preko noči, da bo v hlevu manj dela z gnojem.

Razmočena zemlja

V neugodnih razmerah za pašo (dež, razmočena tla) je postopen prehod na pašo potreben zaradi nevarnosti škodljivega vpliva gaženja na strukturo tal in zamazanost ruše. Zaradi zimske zmrzali je vrhnja plast tal rahla, rastline ruše so slabo ukoreninjene in veliko je presleg v ruši zaradi škodljivcev in bolezni, ki tudi pod snežno odejo uničujejo rastline. Kadar so taka tla razmočena je škodljivo predvsem ponavljajoče gaženje, zato ga moramo preprečiti. Tam kamor žival stopi, zemljo zgosti, neposredno ob stopinji pa zemlja vzkipi, sprejme še več vode in izgubi še tisto malo nosilnosti, ki jo je imela pred gaženjem. Zato je ponavljajoče gaženje tako škodljivo. Kakor hitro to prekomerno gaženje opazimo je treba živali prestaviti v drugo ogrado, ali z začasno elektroograjo preprečiti pašo na določenem delu ograde in v skrajnem primeru omejiti dnevno trajanje paše. Škoda, ki nastane na strukturi tal zaradi gaženja pri pomladanski paši bo "popravljena" šele ob poletni suši. Pri oddajanju vode se prostornina tal manjša, zaradi krčenja zemlja razpoka in v njej nastanejo dragocene velike pore (makro pore), skozi katere lahko globlje  v tla pridejo zrak, korenine in odmrli ostanki rastlin ruše. Tako se tudi spodnja plast zemlje postopno bogati z organsko snovjo, kar ima ugoden vpliv na preprečevanje izpiranja dušika v podtalnico, zaradi njihove večje vezavne sposobnosti.

 Pri zelo zgodnjem pričetku paše, takrat je ruša visoka šele 5 do 7 cm, lahko pustimo vnemar omenjeno zlato pravilo o postopnem prehodu na pašo. Če to dopuščajo vremenske razmere, da tla niso razmočena, so lahko živali že kar prvi dan ves čas zunaj na pašniku. Takrat je ruša še prenizka, da bi se govedo lahko do sitega napaslo, zato je tudi odveč bojazen, da bi mlado zelinje škodovalo živalim. Ker je v številnih primerih v zimskem obroku tudi travna silaža, prehod na pašo ni več tako velika sprememba v prehrani živine, kot če krmimo samo mrvo. V nekaj dneh bo ruša zrastla, živali bodo vsak dan zaužile več zelinja in toliko manj bodo pojedle zimske krme. Vsak naslednji dan naj dobijo samo toliko krme v hlevu, kot so jo pojedle prejšni dan.

Slika: Paša ovc spomladi na vsejani površini (laboratorijsko polje Biotehniške fakultete, 29.3. 2004).

Slika: Prezimovališče za govedi na prostem v spomladanskem času (Bevke, 31.3. 2004).

Zgostitev ruše

Od tako zgodnjega začetka paše pa imamo kar nekaj koristi. V času, ko so listi trav dolgi šele 5 cm, se ščavje, regrat, krebuljica in nekatere druge nezaželjene zeli, že bohotijo na pašniku. Pri dovolj zgodnji paši  živina popase te zeli in jih zavre v razvoju. Zaradi boljše osvetlitve  razvijejo  trave več poganjkov in ruša se zgosti. Tudi bela detelja se bo lažje uveljavila v ruši. Tam kjer pričnejo s pašo zgodaj, nimajo zapleveljenih pašnikov. Najbolje bo, če uspemo izpeljati prehod na pašo v času, ko zemlja ni preveč vlažna. Takrat živali z gaženjem koristijo tlem in ruši. Zemljo zgostijo, da bo imela večjo nosilnost tudi kadar bo mokra in rastline ruše pritisnejo nazaj v zemljo, da se ukoreninijo, saj jih je zimska zmrzal privzdignila in se lahko posušijo.  Zaradi gaženja propade v tleh veliko ličink majskega hrošča. Miši, rovke in krti pa pobegnejo na sosednje travnike in vrtove.

Najlaže je prehod na pašo izpeljati s telicami in presušenimi kravami, saj ni bojazni, da bi njihova prireja kaj trpela zaradi tega. Tam kjer plemenske živali pošljejo na pašo na planinske pašnike, je še toliko bolj prav, da jih že doma privadijo na prenočevanje na prostem. Odveč je bojazen, da bo sveži pomladanski zrak in pogost dež živalim škodoval. Govedo je bolj odporno na nizke temperature kot jelenjad, pa vendar prve zapiramo v zatohle hleve, ob drugih pa se navdušujemo, ko jih opazujemo na begu preko zasnežene pokrajine. Ker jo včasih zagode vreme in pade sneg, ko so živali že na pašniku, moramo biti pripravljeni, da tudi tam lahko oskrbimo živali s potrebno krmo. V sedanjem času okroglih silažnih bal to ne predstavlja nikakršnega problema. Paziti je treba le na to, da pri krmljenju na pašniku ne bo šlo preveč mrve ali silaže v izgubo. Okrogla kletka za krmljenje na pašniku, prikazana na sliki  bo ravno prava rešitev za take primere in povrhu vsega si jo lahko naredi vsak sam, če ima nekaj veselja z varjenjem  in zvijanjem železnih cevi.

 Kletka za krmljenje sena ali silaže na pašniku

1 = obroč je narejen iz 3/4" železne cevi.

2 = prečke so tudi iz 3/4" železne cevi.

3 = obroča sta iz močnejšega železnega valjanca

Za izdelavo kletke potrebujemo šest železnih cevi dolgih 6 m in 12 m železnega valjanca. Dve cevi zvijemo v enaka obroča, ostale razrežemo na 150 cm dolžine (dobimo jih 15 kosov). Prečke naj bodo privarjene poševno (75 cm), da živali ne jemljejo glave iz kletke kadar jedo.