Strokovno predavanje za člane društva rejcev
drobnice (DRD), 9.3. 2004, Sostro
Prof.dr.T.Vidrih, Biotehniška fakulteta,
Oddelek za agronomijo, Ljubljana
Paša ovc in ruša
Številne
pašnike za ovce urejamo na opuščenih zemljiščih, kjer je ruša neustrezne
sestave zaradi sto in še več letnega izkoriščanja (košnje) ali napačnega
gnojenja (preveč dušika), v ne tako dolgi preteklosti. Ustvariti in vzdrževati
kakovostno pašo za rejo ovc ni enostavno delo. Tisti, ki pri reji ovc na paši,
potrebuje še močno krmo ima verjetno zelo slabo pašo, zato bo moral v
naslednjih letih nekaj več truda in denarja vložiti v ukrepe za izboljšanje
ruše pašnika.
Le
zaradi površnosti v poznavanju in opazovanju živali dobimo vtis, da je za ovce
dobra tudi slaba paša. Zaradi širšega razmerja med deležem prebavil in
skupno živo maso ovce potrebujejo te živali krmo z večjo energetsko
vrednostjo in boljše kakovosti kot govedo. Samo zaradi načina izbiranja grižljajev
iz ruše je ovci omogočeno, da pri paši na slabši ruši zaužije boljši
obrok kot govedo. Ampak zaradi take prebiralne (selektivne) paše bo v ruši vse
manj kakovostnih rastlin. Pri paši na ruši vse slabše kakovosti ovca porabi
veliko časa za pašo, manj zelinja zaužije in prireja je nizka. In kaj naj
ovca na pašniku izbere kadar so vse rastline v ruši slabe kakovosti? Z dobro
elektroograjo lahko ovce prisilimo, da bodo popasle tudi slabo prebavljivo
zelinje. Ampak taka krma ostane dolgo časa v prebavilih prežvekovalca. Zato
bodo živali dlje časa site, manj se jim bo treba pasti in ker bodo zaužile
manj hranilnih snovi in energije bodo slabše priraščale.
Proučevanj
s področja vpliva gaženja pri paši ovc na botanično sestavo ruše
in zgoščevanja tal je malo. Na pašniku je potrebna določena zgoščenost
(zbitost) zemlje, zaradi njene boljše nosilnosti in večje odpornosti ruše
proti puljenju pri paši. Tla trpežnih
pašnikov so namreč vedno močno zbita (trda, zgoščena), kljub temu pa v
mikrobiološkem pogledu zelo aktivna; torej tudi porozna, zračna in z veliko
pridelovalno zmogljivostjo. Ob pričetku uvajanja paše na kosnem travinju je
neustrezen sestav ruše večja ovira za uspešnost paše kot pa škodljiv vpliv
gaženja. V ruši travnikov često prevladujejo
rastline, ki so bile vzgojene za visok pridelek in dolge intervale med
posameznimi rabami. Ruša je redka, rastline pa niso odporne na pogosto
obtrgavanje. Pri paši bodo te rastline izginjale iz ruše zato jih moramo
nadomestiti z dosejavanjem ali vsejavanjem semena trpežne ljuljke in bele
detelje, da se bo ruša zgostila in bolje varovala zemljo pred škodljivim gaženjem.
Na splošno velja, da je v neugodnih razmerah za pašo (razmočeno zemljišče,
strmina) škodljivost gaženja pri paši ovc manjša kot pri paši goveda, čeprav
prehodijo ovce na pašniku več poti kot govedo, saj morajo poiskati okusnejše
grižljaje paše, kadar je ruša slabe botanične sestave. Verjetno je mnogim
poznan rek, da “ima ovca strupen gobec in zlate parklje” (v primerjavi z
govedom) in ravno to je bilo pojasnjeno v tem delu odgovora.
Na
pašnikih za ovce bi morali najprej uporabiti apno saj je to za
rodovitnost zemlje in kakovost paše najpomembnejše gnojilo. Vsako leto bi
morali uporabiti 250 – 500 kg apna na hektar pašnika, ker pri razgradnji
odmrlih delov ruše in izločenega seča ter iztrebkov živali nastane veliko
kislin, ki lahko ovirajo delovanje drobnoživk v vrhnji plasti zemlje. Z
apnjenjem vplivamo na večjo vsebnost kalcija v paši, ki mora vsebovati vsaj
2,9 g Ca na kilogram suhe snovi in na povečanje števila deževnikov v zemlji
ter ustvarimo rušo z velikim deležem bele detelje. Med deževniki in belo
deteljo obstaja sožitje, od katerega imata korist obe vrsti. Samo ruša v
kateri je več kot 30 % bele detelje, omogoča hitro rast jagnjet na paši. Zato
apno ni samo snov s katero zmanjšamo kislost zemlje, ampak ima še številne
druge koristne učinke:
- vpliva na povečanje števila deževnikov v tleh,
ki premeščajo odmrle dele rastlin s površja v globlje plasti zemlje, jo s tem
rahljajo in povečujejo delež humusa v njej;
- delovanje talnih drobnoživk
je bolj izdatno in s tem tudi sproščanje in kroženje rastlinskih
hranil, da je oskrba rastlin z rudninami boljša in njihova rast hitrejša;
- ustvari bolj strukturno zemljo, da je izmenjava
plinov med tlemi in okolico olajšana (zemlja lažje diha) in odcejanje odvečne
vode v podtalje učinkovitejše;
- zaradi večjega deleža humusa zemlja lahko zadrži
več vode in tudi v primeru suše je rast ruše manj ovirana, ker je vododržnost
tal za vodo večja;
- izboljšana je okusnost paše, saj rastline počasneje
dozorevajo, so mehkejše zato jih žival lažje odtrga, se bolj napase in manj
poškoduje ruše zaradi puljenja rastlin;
- site živali so bolj mirne in ubogljive;
- preprečuje širjenje nezaželjenih rastlin v ruši
kot so regrat, trpotec in zlatica.
Za apnjenje pašnikov velja pravilo »malo ampak večkrat«. Z večjim odmerkom apna nič hitreje ne zmanjšamo kislosti zemlje, kot z več manjšimi odmerki, ker je to zelo počasen proces, lahko pa povzročimo slabšo oskrbo rastlin ruše s fosforjem, če uporabimo veliko apna naenkrat. Čas za apnjenje izberemo tako, da bo lahko dež spral uporabljeno apno z rastlin predno bodo živali prišle tja na pašo. Poleg apna, ki ga pripravijo prav za uporabo na kmetijskih zemljiščih, bi lahko apnili tudi z dolomitnim prahom, ki se nabira kot odpadni material v nekaterih kamnolomih.
Kdor želeli izboljšati kakovost paše in povečati trpežnost trav ter detelj v ruši mora predvsem ustvariti take razmere v zemlji svojega pašnika, da se bodo deževniki hitro razmnoževali in bili zelo delovni. Samo zaradi njihovega delovanja se lahko pridelovalna zmogljivost pašnika lahko poveča za 25 %. V enem dnevu zaužije vsak deževnik toliko snovi, kot je sam težak in v celem letu predelajo in izločijo na en hektar 50 – 70 ton snovi. Njihovi izločki (glistine) vsebujejo 5 krat več dušika, 2 krat več kalcija, 3 krat več magnezija, 7 krat več fosforja in 11 krat več kalija, kot zemlja v kateri delujejo. Deževniki zaužijejo tudi veliko jajčec in ličink (glistic) notranjih zajedalcev drobnice, ker se prehranjujejo z njihovimi iztrebki ter tako zmanjšajo nevarnost okužbe ovc in koz s temi paraziti.
Druga
pomembna rudnina za kakovost paše je fosfor. Nahaja se v vsaki živi celici in
je nepogrešljiv tako v prehrani rastlin kot živali. Ovce bodo s to rudnino
dovolj oskrbljene, če je v vsakem kilogramu suhe snovi paše vsaj 2,5 g
fosforja in da take paše pojedo veliko. Tam kjer sedaj najpogosteje urejamo pašnike
za ovce, je običajno v zemlji zelo malo fosforja. Zato lahko predvidevamo, da
ga je premalo tudi v paši, ki jo ovce pojedo. Če je v ruši veliko ovčje
bilnice, šašev, pokončne stoklase, glote in malo detelj, verjetno primanjkuje
v tleh fosforja. Posledice nezadostne oskrbe živali s fosforjem se kažejo v počasni
rasti jagnjet, mehkih kosteh, slabih zobeh in težavah z brejostjo. Vsebnost
fosforja v paši povečamo lahko samo z gnojenjem z ustreznimi gnojili v dovolj
visokem odmerku, ki pa ga ne damo naenkrat. S superfosfatom ne smemo gnojiti na
zalogo, ker ga nekatere rastline lahko sprejmejo preveč in ker ovce prednostno
pasejo take rastline jim lahko prebogata oskrba s fosforjem škoduje.
Ob
zaključku odgovora bi rad še enkrat poudaril, da je za dobro kakovost paše in
trpežnost trav ter detelj v ruši najbolj pomembna rodovitnost zemlje. Kjer
bomo našli v tleh veliko deževnikov in po dežju veliko njihovih iztrebkov
(glistin) na površju, potem je v tisti zemlji dovolj kalcija in ugodne razmer
za rast bele detelje. Kadar pa v ruši ni bele detelje in v zemlji ni deževnikov,
boste morali prvi razpoložljivi denar nameniti apnenju pašnika in gnojenju s
fosfati, potem pa potrpežljivo in s pomočjo živali pospešiti hitrost kroženja
rudninskih snovi med tlemi, rastlinami in živalmi na pašniku. Le tako boste
ustvarili kakovostno in trpežno rušo, ki je osnova za gospodarno pašno rejo
drobnice.
Izboljšanje ruše pašnika
Proti koncu poletja in v jeseni so običajno pašniki lepo zeleni, ruša je gosta in povsod je veliko paše. Tako kar pozabimo, da spomladi nismo bili zadovoljni z rušo, ker je prehitro ostarela (veliko ostankov paše) in da je poleti primanjkovalo paše. Da se to ne bo ponavljalo vsako leto je treba spremeniti naš odnos do pašnika in izvesti ustrezne ukrepe za izboljšanje ruše.
Najprej si moramo odgovoriti na vprašanje
zakaj z rušo pašnika nismo zadovoljni:
- lahko spomladi prepočasi prirašča in škodljivost
gaženja mokrih tal je močno opazna;
- velik delež nezaželjenih zeli (zlatica, ščavje,
osat) zmanjšuje okusnost paše (ostanki paše);
- zaradi majhnega deleža bele detelje v ruši je
hranilna vrednost paše nizka (slaba prireja);
- kakovostne vrste trav in metuljnic v ruši so
kratke trpežnosti (krivimo slabe sorte).
Siromašna ali zakisana ter enostransko gnojena tla so razlog za počasno rast metuljnic in rodovitnejših sort trav. Zeli, ki naseljujejo taka zemljišča so nizke rasti, dajo majhne pridelke in se počasi obnavljajo po vsakokratni paši. Taka ruša je redka in občutljiva na gaženje, kadar je zemlja močno vlažna. Apnenje in gnojenje s fosfatnimi gnojili sta tista dva ukrepa, ki ju moramo izvesti na omenjenih zemljiščih še to leto, da bosta naslednjo pomlad kalcij in fosfor dosegljiva za korenine rastlin ruše. Odmerki apna in fosfatov za vsakoletno gnojenje na pašniku naj bodo majhni, da s tem ukrepom ne vplivamo premočno na dostopnost drugih rudninskih snovi in slabšo oskrbo živali z njimi.
Na tleh pregnojenih z dušikom je pogosto nezadostna izkoriščenost ruše spomladi glavni razlog za njeno zapleveljenost z visokimi, širokolistnimi zelmi. Pri razgradnji neizkoriščene, odmrle organske snovi nastane veliko kislin v vrhnji plasti zemlje, ki ovirajo kalitev semena bele detelje in njen začetni razvoj. Zato je sedaj, v drugi polovici rastne sezone skrajni čas, da s pašo ob dovolj visoki gostoti obtežbe dobro popasemo tak del pašnika. Živali morajo odmrlo rušo vgaziti v zemljo in ustvariti razmere za kalitev semen dobrih vrst rastlin. Za to delo z gobcem in parklji na pašniku uporabimo tiste živali, od katerih ravno ta čas ne pričakujemo visoke prireje. Običajno v takih tleh ne primanjkuje rudninskih snovi za rast kakovostne ruše, zato z gnojenjem počakamo, dokler se ne naučimo s pašo dovolj učinkovito nadzorovati rasti nezaželjenih zeli.
Nekatere med nezaželjenimi rastlinami so večletne in imajo globoke korenine. Samo s pozno poletno pašo jih ne bomo toliko izčrpali, da bi bil njihov delež v ruši pašnika bistveni manjši že naslednjo pomlad. V tem primeru je treba uporabiti totalni herbicid na posameznih šopih take rastline in jo s tem omejiti pri njenem širjenju po pašniku. Tudi za to delo je ta pozno poletni čas zelo primeren, saj ruša rodovitnega pašnika še dobro raste in herbicid bo še učinkoval. Ker živali najprej popasejo okusne rastline, so pozneje tiste nezaželjene dobro opazne zato jih lahko brez težav poškropimo ali namažemo z ustreznim herbicidom. S takim načinom preprečevanja širjenja nezaželjenih rastlin ne čakamo tako dolgo, da bo polovica ali še več pašnika pokritega s takimi rastlinami. Že takrat ko je v ruši okrog 10 % določene vrste nezaželjene rastline si oprtamo škropilnico na rame in se sprehodimo med šopi, ki jih živali nočejo popasti in jih poškropimo z 2 % boom efektom. Seveda vseh šopov nezaželjene rastline nam ne bo uspelo poškropili že ob prvem prehodu pašnika. Čez teden dni bomo lahko ukrep ponovili na tistih šopih, ki smo jih ob prvem škropljenju zgrešili. Pri predlaganem načinu izboljšanja ruše pašnika se pojavljati dve težavi. Tisti, ki jih pesti problem nezaželjenih rastlin v ruši tako težko namenijo dva ali tri tisočake za nakup ustreznega herbicida in da bi se pravočasno »sprehodili« po pašniku. Pozneje se zelo hitro ogrejejo nad tem, da bi pašnik preorali in ga obnovili z setvijo nove TDM, ne glede na to koliko bo vse skupaj stalo in kako dolgo bodo morali sedeti na traktorju ter kako uspešna bo obnova ruše s preoravanjem.
Bela
detelja uspeva povsod tam kjer je zemlja dovolj rodovitna in ruša dovolj nizka.
Če detelje v ruši rodovitnega pašnika ni v izobilju, potem je to znak, da
spomladi pašnik ni bil dovolj izkoriščen. Za povečanje deleža bele detelje
v ruši je nadvse pomemben zgoden začetek paše. Sedaj v poznem poletju ne
moremo veliko storiti za to, da bo naslednjo pomlad več detelje v ruši.
Vsejavanje in dosejavanje detelje v rušo je tem času vprašljivo zato, ker se
v primeru zelo hladne jeseni sejančki ne razvijejo dovolj in preko zime odmrejo
zaradi nizkih temperatur ali izčrpanosti pod odmrlo rušo in snežno odejo.
Lahko pa bi ob koncu zime poskusili izboljšati razredčeno rušo premalo izkoriščenega
pašnika z dosejavanjem bele detelje v zmrzal. Dobro je znan pojav gibanja tal,
ki ga povzročajo nočne zmrzali in dnevne otoplitve zemlje ob koncu zime. Tudi
to lahko izkoristimo, za večjo uspešnost
dosejavanja, kadar želimo izboljšati rušo pašnikov z čim manjšimi
stroški, ali če uporaba strojev na zemljišču ni mogoča. Čas primeren za
setev v zmrzal je od sredine februarja do sredine marca potem, ko sneg skopni.
Že v jeseni je treba rušo temeljito popasti. Na gosti ruši ali tam kjer je
veliko odmrle stare ruše, setev v zmrzal ne bo uspešna. Seme mora pasti na
preslege v ruši, da bo lahko vsled premikanja grudic ob zmrzovanju, prišlo v
zemljo. Na dosejani površini je treba zgodaj pričeti s pašo, da ne pride do
odmiranja sejančkov nove setve zaradi zasenčitve s strani rastlin obstoječe
ruše. Z setvijo v zmrzal lahko uspešno izboljšamo samo rušo pašnikov ne pa
travnikov, ker hitra rast ruše spomladi zaduši novo setev. Izkušnje kažejo,
da lahko v petih letih tak ukrep uspe trikrat.
Kako pomembno je povečati delež bele detelje
v ruši pašnika je razvidno iz naslednjega:
- živali pojedo več paše, če je v ruši veliko
bele detelje ker porabijo manj časa za njeno iskanjejo in jo lažje popasejo (široki
listi). Zaradi boljše okusnosti paše v kateri je detelja pojedo ovce do 20 %
več zelinja;
- pri podobni prebavljivosti vsebuje bela detelja več
beljakovin, več rudninskih snovi in polovico manj vlaknine kot trave;
- z dozorevanjem ruše se prebavljivost bele detelje
zmanjšuje veliko bolj počasi kot prebavljivost trav. V ostankih paše ob koncu
pomladi, ki so predvsem šopi trav, zraste še toliko bele detelje, da živali
lahko tudi poleti pridejo do dobrega obroka paše;
- prireja mesa pri pašnih živalih je do 30 % večja,
če je v ruši okrog 30 % bele detelje, ker živali bolje izkoristijo hranila iz
detelje kot tista hranila iz trave;
- podobno kot druge metuljnice tudi bela detelja veže
dušik iz zraka s pomočjo bakterij, ki so na koreninah ter z njim oskrbuje še
druge rastline v ruši. To vpliva na pocenitev pridelave krme zaradi manjše
uporabe dušičnih gnojil in zmanjša se nevarnost izpiranja dušika v
podtalnico.
Slaba
trpežnost rodovitnejših sort trav je pogosto posledica prenizkega deleža
organske snovi v tleh. Če je v zemlji premalo humusa je trpežna ljuljka zelo
občutljiva za zimsko zmrzal in poletno sušo ter premočno zgoščena tla. Občasne
neugodne rastne razmere brez škode pretrpe tiste rastline, ki imajo bolj
globoke in močnejše korenine, česar trpežna ljuljka nima in izgine iz ruše.
Povečanje deleža humusa v zemlji dosežemo lahko samo tako, da zemlje ne obračamo,
jo torej ne preoravamo. Za povečanje deleža rodovitnejših sort trav v ruši
bo treba v takem primeru večkrat poseči po neposrednem vsejavanju v rušo. Za
ta ukrep je pozno poletni čas še primeren zato nekaj napotkov še o tem načinu
izboljšanja ruše. Z neposrednim vsejavanjem naj bi v rušo vključili
tiste rastline, ki so zastopane v njej v premajhnem deležu ali pa sorte, ki so
bistveno boljše, to je rodovitnejše in okusnejše, od tistih, ki so
že v ruši. Večji uspeh pri vsejavanju bomo dosegli z mešanico različnih
sort iste vrste n.pr. trpežne ljuljke, kot z mešanico različnih vrst rastlin.
Ker je neposredno vsejavanje, vsaj po vloženem delu, poceni ukrep za izboljšanje
ruše, ga lahko večkrat ponovimo brez bojazni, da bomo izgubili tisto kar že
imamo. Količine semena za vsejavanje naj bodo le 2/3 normalnih, saj le dodajamo
nove rastline v obstoječo rušo.